Dobrodelnost ni rešitev

Angleška Wikipedija milijarderja Billa Gatesa predstavi z besedami »poslovni tajkun, razvijalec programske opreme in človekoljub«. Zadnja beseda se nanaša na ničkoliko milijonov, če ne kar milijard, ki jih je Gates namenil dobrodelnim organizacijam. Seveda se to zdi kot čudovita humanitarna gesta, a kaj vse se skriva za tem podatkom? Kako smo kot družba dopustili, da je razpolaganje z milijardami sredstev v rokah posameznika, medtem ko skoraj trije odstotki svetovnega prebivalstva živijo z manj kot 1,9 dolarja na dan? Gates je le eden izmed mnogih svetovnih bogatašev, ki se jim pripisuje obsežne dobrodelne zasluge. Medtem ko to samo po sebi ni slaba stvar, se moramo opomniti, kako izkrivljena so pravila igre.

 

HINAVSKO BLAŽENJE

Bogati se vsekakor dobro zavedajo, da obstajajo boljši načini za boj proti revščini kot dobrodelni podvigi. Ti niso nič drugega kot simptomatsko zdravljenje svetovnih problematik in posledično poceni nadomestek sistemskih sprememb. Če pa dobrodelnost nadomesti strukturno pravičnost, se financirajo interesi posameznikov in korporacij in ne ljudstva, kar navsezadnje pripelje do obstoja pomoči potrebnih.

Skoraj 40 milijard težak naložbeni portfelj Gatesove osrednje dobrodelne organizacije The Bill and Melinda Gates Foundation krasijo naložbe, kot so delnice holdinškega konglomerata Berkshire Hathaway v vrednosti več kot 10 milijard dolarjev ter pol milijona delnic (v vrednosti 23 milijonov ameriških dolarjev) zloglasne ameriške agrokemične in biotehnične korporacije Monsanto. Ta se je ukvarjala predvsem z genetsko spremenjenimi produkti in ima nezavidljivo zgodovino pravnih sporov in tožb, sploh z manjšimi kmetovalci po vsem svetu. Prav tako je Gates pred kratkim postal največji zasebni lastnik kmetijskih zemljišč v ZDA. Na koncu dneva so prav manjši kmetovalci tisti, ki ne zmorejo preživljati svojih družin in morajo večkrat iskati podporo tudi v dobrodelnosti. Zdi se torej precej dvolično, da služiš na račun bede drugih, nato pa jim deliš denar, ker so ubogi.

Kaj je pri tem dobrodelnega? Predvsem pravni status, ki dobrodelnim organizacijam nudi velikodušne davčne olajšave, in naziv, ki ga imetnik take organizacije pridobi.

 

IMIDŽ

Velikokrat je prav ta imidž človekoljubnosti pomembnejši od dejanske pomoči. Gre za popačeno verzijo zgodbe Robin Hood, v kateri so najbogatejši ugotovili, da lahko odrežejo posrednika in kar sami darujejo revnim, kar so »nakradli« (zaslužili z izkoriščanjem krivičnega sistema), pri tem pa še dobivajo podporo ljudi. Lep primer tega je kitajski multimilijonar Čen Guangbiao, ki si je zadal cilj postati »človekoljub številka ena na svetu« in ki plačuje medijem, da objavljajo zgodbe o njegovih dobrodelnih podvigih. Zanj majhen delež premoženja ga lahko v očeh mnogih postavi na piedestal velikodušnega svetnika.

Čen Guangbiao je seveda ekstremen primer, a to ne pomeni, da se drugi bogati dobrodelneži ne naslajajo ob dejstvu, da veljajo za dobrodelne. Tako pokažejo širnemu svetu, kako dobri ljudje so, nemara pa si najbolj želijo to dokazati sami sebi. Dobrodelnost najbrž precej uspešno pere vest tistim, ki izkoriščajo sistem.

Če se na hitro obregnemo še ob dobrodelne organizacije – številne med njimi delujejo na nivoju globalnih korporacij, njihovi funkcionarji pa uživajo v visokih plačah in dodatkih. Poleg tega za upravičenost svojega delovanja potrebujejo tudi čim večjo prepoznavnost, kar pomeni, da so primorani občuten delež sredstev nameniti plačam in oglaševanju. To pa je že precej daleč od njihovega poslanstva.

 

STOCKHOLMSKI SINDROM

Pisatelj Ronald Wright v svojem delu A Short History of Progress povzame misel kolega Johna Steinbecka, da socializem ne bo nikoli vzklil v Ameriki, kjer se revni ne vidijo kot izkoriščani proletariat, temveč zgolj kot začasno osramočene milijonarje. Gre za to, da je vsem predstavljena mikavna ideja, da lahko s trdim delom vsak obogati in živi sanjsko življenje – to je praktično srž t. i. ameriških sanj. Slednje pa že dolgo niso le ameriški fenomen, zato je morda bolj smotrno govoriti o kapitalističnih sanjah. Dodatno jih podpihujejo še razni motivacijski govorci, knjige za samopomoč in poslovni guruji, ki v zameno za mastno plačilo njihovega seminarja govorijo, kako je ključ do uspeha delo od ranega jutra pa do noči, ob tem pa le nekaj ur spanja, češ da je to dovolj – itak se bo lahko človek spočil čez nekaj let, ko bo že multimilijonar ali celo milijarder! Pri tem marsikdo spregleda dejstvo, da je povprečna oseba neprimerljivo bližje življenju na ulici kot pa milijardi dolarjev.

Koncept kapitalističnih sanj je ključno orodje za podporo med rajo, ki nato zagovarja svoje potencialno bogastvo in prek tega ugotavlja, da si je za svojo bedo kriva sama. Da bogati pač upravičeno živijo tako razkošno. Še več, kakšno dobroto potemtakem premorejo, ko sadove svojega trdega dela delijo z ostalimi! Prav res smo zaskrbljujoče globoko zabredli, če zatirani zagovarjajo svoje zatiralce.

 

NUJNA REVŠČINA

Velikokrat gre pri pomoči manj privilegiranim v principu za ohranjanje istega razmerja moči skozi drug diskurz, v katerem sebe kot rešitelja postavljamo nad »ubogega« drugega, ki mu pomagamo. Ta kompleks »belega rešitelja« (white saviour complex) je predvsem pogost in viden v zahodni pomoči Afriki. Žrtvena identiteta, ki jo dodelimo »ubogim«, tlakuje pot za njihovo razorožitev in podrejenost nam, človekoljubom.

Omenjenemu svetovljanstvu se hitro odpovemo, ko se npr. norčujemo iz krivih, manjkajočih in gnilih zob. Ti nam predstavljajo socialni simbol najnižjih slojev družbe, a s tem ponovno potrjujemo, da nam je to sprejemljivo ali nemara celo nujno za utrjevanje lastne identitete, ki ne more biti superiorna brez inferiornega elementa, ki služi kot slika vsega, kar naj mi ne bi bili.*

Vendar pa revni ljudje ne obstajajo zato, da bi mi lahko občutili hvaležnost za našo privilegiranost ali da bi na njih bazirali sliko sebe. Obstajajo zato, da lahko bogati ostanejo bogati, njihova (in naša) raba revnih za perspektivo pa je le neposrečen stranski učinek. Dobrodelnost lahko tako razumemo kot davek nepravične družbe, ki ga plačujemo, da nižji sloji kot nujno potreben del družbe preživijo. In so nam povrh vsega za to še hvaležni.

 

MISEL ZA NA POT

Ne želim trditi, da so vsi ljudje, vključeni v dobrodelnost, slabi ali da nimajo pristne želje pomagati. Ne nasprotujem dobrodelnosti kot taki, nasprotujem pa svetu, kjer je dobrodelnost edini odgovor na neenakost in bedo.

Predstavljajte si, da živite v hiši na koncu ulice in ste edini brez vodne napeljave, vaši sosedje pa vam na vsake toliko prijazno prinesejo kakšno posodo ali steklenico vode, da niste žejni in da se lahko umivate. Boste razmišljali le, kako hvaležni ste prijaznim sosedom, ali se boste naposled le vprašali, zakaj do vaše hiše ni napeljane vode? Si boste raje zatiskali oči pred dejstvom, da je sosedom lažje prinašati nekaj litrov vode, kot pa prenoviti celoten sistem napeljave?

 

 

J. J.

 


*Koncept binarne opozicije opredeljujejo tudi številni filozofi, med drugim Jacques Derrida, ki pravi, da ta izvira iz jasnega dualizma, pri čemer je eden izmed elementov vedno v ospredju, bolj zaželen in močnejši kot njegovo nasprotje.