Decembrski pridevniki in ekscesi

Decembrski občutki, decembrske navade in celoten decembrski diskurz predstavljajo zanimiv fenomen in predmet analize za psihologe, ekonomiste, družboslovce, antropologe, etnologe ter druge strokovnjake, ki jih zanimata človekovo delovanje in vedenje tako v javni kot v privatni sferi. December je bogat tudi z vidika kulturnih, mitoloških, simbolnih in ideoloških form, ki vplivajo na človeške motive in potrebe, na odnose med ljudmi, njihovo percepcijo realnega, dojemanje samega sebe itd. Analiza podob, gest in običajev, ki leto pospremijo k njegovemu koncu, tako predstavlja svojevrsten vpogled v človekovo delovanje ter njegovo podvrženost (obstoječim) ideologijam.

Tisto, po čemer se december od ostalih mesecev najbolj razlikuje, tisto, kar je njegova največja razvidnost, je njegova zunanja podoba, njegova forma. Z vsaj nekaj razvitimi čutili decembra ni mogoče zgrešiti. Lahko ga zavohamo, lahko ga okusimo, lahko ga slišimo, najlažje pa ga zaznamo preko vida; in če kdaj, potem smo v decembru zagotovo najbolj izpostavljeni preobilici čutnih dražljajev. Tisto, kar se skriva za aromami vanilje, cimeta in domačega peciva, za prijetnimi in živahnimi melodijami ter osvetljenimi in okrašenimi prostori, je sicer več kot le vabilo k potrošništvu in porabništvu, kljub temu pa je vsebina modernih decembrskih praznovanj vse večkrat izgubljena kar v formi sami; je simulirana realnost, s katero poskušamo ustvariti posebno pravljično vzdušje, da bi lažje občutili tisto, o čemer je v decembru največ govora.
Ideji veselega decembra in drugim velikim besedam iz božično-novoletnih voščilnic (beri: sreča, radost, mir itd.) se največkrat poskušamo približati prav s porabniškim načinom praznovanja, o čemer priča tudi podatek, da trgovci v decembru ustvarijo 20–40 odstotkov letne prodaje (Zevnik 2014, 120) [1]. December je sicer že tradicionalno mesec izmenjave darov, ker pa praznična vsebina in gesta izgubljata svoj prvotni pomen, obdarovanje za marsikoga predstavlja nekakšen od zunaj vsiljen model, ki ga v izogib slabemu občutku ob nepripravljenosti na povrnitev prejetega daru kljub temu sprejema. Decembrski ritual obdarovanja tako ponazarja primer fenomena, ki ga je razdelal in analiziral Marcel Mauss ter je poznan pod imenom »potlač« (institucija obdarovanja, družbeni proces menjave). Mauss zapiše: »[O]bčutek, da moramo povrniti, kar nam je bilo podarjeno izhaja tudi iz ugleda in časti kot enega od bistvenih elementov potlača« (Mauss 1996, 20) [2]. Sodobni način potrošnje in široka trgovska ponudba na nek način predstavljata bližnjico v zadovoljitvi institucije potlača, saj preko lažje (hitrejše) dosegljivosti daru marsikomu močno olajšata »potrebo« po vrnitvi daru (pri čemer pa seveda ne gre zanemariti razlik v ekonomski dosegljivosti in produktih). Institucija potlača kot oblike menjave darov je tradicionalno zaznamovana tudi s tradicionalnim prepričanjem, da s tem, ko nekaj podarimo, podarimo tudi del sebe, ta občutek pa se v sodobni hipni dosegljivosti darov izgublja, saj v podarjeno manj pogosto vložimo svoje misli, kreativnost in delo. Obdarovanje kot eden od načinov družbene interakcije, simbolizacije in ustvarjanja družbenih vezi tako samo po sebi ni toliko problematično, kot so problematični nepreizpraševanje motivov, načinov ter vloge obdarovanja.
Četudi so naši čuti v decembru bombardirani z najrazličnejšimi informacijami, sami senzorni užitki še ne sprožijo iskrenih občutkov in čustev, ki so v obdobju praznovanj pričakovani. Za sodobni, pretežno sekularizirani način praznovanja decembrskih praznikov, ki jih popestrimo s »poljubnimi« mitološkimi in verskimi elementi, je bolj kot prvotno zamišljena decembrska askeza značilen decembrski eksces. Utemeljenost pripisovanja pozitivnih pridevnikov mesecu decembru je sicer relativna, »veseli december« pa kot najobičajnejši opis (zaželenega, pričakovanega) decembrskega dogajanja med drugim označuje tudi neredko prepuščanje »decembrski ideologiji«, ki predstavlja nekakšen »čas zunaj časa« (Falassi v Zevnik 2014). Doseganju decembrskega ideala in (prisiljenemu) približevanju narekovani ideji sreče se v tem času pogosteje poskušamo približati skozi maksimiranje užitkov (glede na močno povečano prodajo in porabo v decembru užitke nemalokdo išče tudi v alkoholu).
Sreča se kot nov ideal človekove eksistence v zahodni kulturi sicer začne pojavljati v 18. in 19. stoletju (Zevnik 2014, 113), obsedenost s srečo in njeno preobražanje v kolektivno omamo pa v drugi polovici 20. stoletja oblikujeta kontekst, znotraj katerega vznikne tudi porabniški vzorec decembrskih praznovanj. Obsedenost z zasledovanjem sreče Bruckner označi kot ideologijo prisilne sreče, »ki vse presoja na podlagi tega, ali nekaj ustvarja ugodje ali neugodje, kot ukaz, da je treba biti vzhičen, vse tiste, ki se ji ne uklonijo, pa [mora] osramotiti in jim zbuditi občutek nelagodja« (Bruckner 2004, 20) [3]. Isti avtor o sreči zapiše: »[Ž]e sama abstraktnost pojasni tako njen čar kot tesnobo, ki jo ustvarja. Ne samo, da ne zaupamo vnaprej izdelanim rajem, ampak nismo nikoli prepričani, ali smo zares srečni« (Bruckner 2004, 19).
Četudi pravljična decembrska podoba duše ne nahrani v tolikšni meri kot čutila ter zasledovanje tako abstraktnih idej, kot je sreča, predstavlja svojevrsten stres in vzbuja tesnobo, v ozadju velikih decembrskih besed in običajev deluje »decembrska ideologija«, ki ima tudi kratkotrajne pozitivne učinke na dojemanje sebe in svoje okolice. Kljub sezonski razpoloženjski motnji, ki je bolj značilna za zimske mesece in z njimi povezane naravne procese (na primer krajši dnevi) ter za katero so med drugim značilni večja občutljivost, apatičnost in utrujenost, se v nasprotju s siceršnjim prepričanjem v decembru zmanjša število samomorov [4][5], vendar pa skupaj z novoletnimi voščili in januarsko askezo (novoletnimi očiščevalnimi terapijami) to število začne spet naraščati.
Načini praznovanja decembrskih praznikov in občutki, ki se porajajo v tem obdobju, odražajo globlje človeške potrebe. Skozi bodisi iskren bodisi prisiljen način povezovanja ljudi ter ne glede na vse bolj plitko preživljanje in doživljanje se pokaže pomembnost mitov in ideologij za ohranjanje družbenih vezi ter funkcioniranje skupnosti.
B. B.

[1] Zevnik, Luka. 2014. Sreča v kontekstu decembrskih praznovanj. (Od) Advent(a) proti porabniškemu veselemu decembru. V Praznična večglasja: prazniki in oblikovanje skupnosti na Slovenskem, ur. Ingrid Slavec Gradišnik, 109–132.
[2] Mauss, Marcel. 1996. Esej o daru in drugi spisi. Ljubljana: Studia humanitatis.
[3] Bruckner, Pascal. 2004. Nenehna vzhičenost: Esej o prisilni sreči. Ljubljana: Študentska založba.
[4] Mejavšek, Mateja. 2004. Samomori – grožnja nacionalni varnosti. Diplomsko delo. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
[5] Serani, Deborah. 2013. The Persistent Myth of Holiday Suicide. Scientific American, 16 december. Dostopno prek: http://blogs.scientificamerican.com/mind-guest-blog/the-persistent-myth-of-holiday-suicide/ (11. december 2015).