Slovenski šolski sistem je tako egocentrično zasnovan, da še vedno temelji na preučevanju ustaljenih kanoničnih del, pri čemer najbolj cenjena mesta zasedajo Cankar, Prešeren, Tavčar idr. S tem ne bi bilo nič narobe; prav je, da vemo, kdo je v bistvu postavil slovensko književnost na svetovni piedestal. A kadar postavljamo vprašanja, kot so »Kaj je konstruktivizem?«, »Kaj meniš o zbirki Gobice?«, bognedaj celo »Kdo je Mojca Kumerdej?«, (skoraj) vedno zagledamo tisti izraz na obrazu, ki je najbolj poznan profesorjem, ko pri ustnem spraševanju zastavijo vprašanja, ki so po krivici označena kot težka – zahtevajo namreč določeno mero razumevanja in analitičnega sklepanja. V resnici je potrebno le malo analitičnosti, da odgovorimo na katerokoli izmed navedenih vprašanj (roko na srce so Gobice že prav kanonične, tudi konstruktivizem je v bistvu zelo ohlapen pojem, ki označuje skupno združbo znakov in števil). Seveda drži, da ne moremo vzeti pomena kanoničnim delom, to je dejstvo. Krst pri Savici je in bo pesnitev (ali »povest v verzih«, kot jo je poimenoval sam avtor; upam, da vsi vemo, kdo to je), ki je slovensko književnost v marsičem definirala. In ker v postmodernistični dobi (ki se je de facto že zaključila povsod – razen na fakultetnih predavanjih) ni več prostora za velike zgodbe, je treba kanonična dela retuširati, predelati, spremeniti, povzeti, parodirati, posiliti in morda celo izpljuniti. Iz takšnega početja dobimo povsem novo paleto umetnin, ki niso le kopije in predelave (razen v tistih res izrazitih primerih medbesedilnosti, ki služijo zavestni, načrtni patetizaciji prav vsega v literaturi); dobimo namreč novo percepcijo nečesa, ki nam je bližje kot recimo Cankar iz drugega časa in prostora. Prav retuširanje starega in prenos v aktualno stanje sta procesa, ki ju je bil Krst pri Savici deležen z vseh strani. Nekateri so se držali v osnovi postavljenega dogajalnega časa (denimo Zorko Simčič in Dominik Smole, ki je v bistvu spisal nadaljevanje matičnega dela). V avantgardnem gledališču so sestre Scipion Nasice poskrbele za predelavo z naslovom Krst pod Triglavom, s skupino Laibach pa smo dobili še digitalizacijo celotnega projekta. Z 21. stoletjem, natančneje letom 2001, pa nastopi naslednja (ne upam trditi, da tudi zadnja) stopnica v poustvarjanju Krsta. S prvencem danes v javnosti relativno nepoznane avtorice smo v branje dobili delo z zabavnim naslovom Krst nad Triglavom.
Mojca Kumerdej, rojena leta 1964, je na Filozofski fakulteti v Ljubljani študirala sociologijo kulture in filozofijo. Sicer se poleg pisateljevanja ukvarja tudi z literarno kritiko, filozofijo in publicistiko. Poleg omenjenega prvenca se v njenem opusu znajdeta še zbirki kratih zgodb Fragma (2003) in Temna snov (2011), njeno najnovejše delo pa je Kronosova žetev (2016), zgodovinski roman, prepleten tako s fikcijo kot dejansko zgodovino. V zbirkah kratkih zgodb se dotakne tudi problematike tabujev, frustracij, ki jih držimo v sebi (in ki so bile opisane že v recenziji Sentimentalnega romana). Travme in frustracije, ki pripeljejo v sadomazohizem, detomor, spolno nasilje in še mnoge druge zločine, se v njenih delih vedno skrijejo pod vtisom vsakdanjosti, ki se jih trudi prikriti. V njenem Krstu se bolj kot s čim drugim srečamo s patetizacijo Slovenca (in Slovenke) in njegovim (in njenim – presneta politična korektnost!) razumevanjem. Dotakne se še tiste zadnje velike zgodbe, pojava vesoljcev, ki bi bil ali bo naslednje veliko odkritje in korak v razvoju globalne mentalitete (prej so bila to denimo čezmorska odkritja, izum atomske bombe, vzpostavitev svetovnega spleta idr.).
Glavnega junaka Krsta nad Triglavom lahko definiramo kot stereotipnega perifernega Slovenca. V periferiji, ki sestavlja toliko Slovenije, kot je vode v lubenici, živi Janko Pretnar. Natančneje, dogajalni prostor je postavljen na Gorenjsko, blizu Bohinjskega jezera. Pretnar uživa kot nabiralec gob, sicer pa se ukvarja s prodajo in proizvodnjo vrtnega in kmetijskega orodja. Njegova žena Malči je tipična slovenska žena in mati. Ves čas ga primerja z njegovim svakom, češ da je slednji bolj uspešen in bogatejši. Janko nima nikoli miru pred očitki svoje žene, četudi večkrat skupaj hodita v naravo in imata svojo družino. Načeloma je ljubezen med njima topla, kot je v vseh malomeščanskih in kmečkih družinah, a kaj hitro se zna žena spreobrniti v pregovorno vsem poznano slovensko mati, ki drži moža za povodec in sina pod deviškim pasom. Že od Cankarja naprej smo Slovenci označeni kot narod hlapcev, ki ima težave s trdno držo svoje hrbtenice. Da je Pretnar še bolj slovenski kot Slovenec, priča dejstvo, da hodi tudi skrivaj v cerkev, seveda zaradi strahu, da se mu ne bi rogali, ko pred Bogom kleči kot baba. Pretnarjev oris je preprost in znan: hodi na Brezje, kjer je najbolj slovensko znano romarsko središče, nabira gobe in prodaja multikultivatorje. Njegov najboljši in najzvestejši prijatelj je pes Taček, ki ga spremlja vedno in povsod.
Nekega dne Pretnar izgine. Vsi mislijo, da nabira gobe, a ko se Taček vrne brez svojega gospodarja, se ljudje zavedo, da zadeva ne more biti nedolžna, in kar naenkrat se sproži obsežna iskalna akcija. Pri Malči se od nikoder pojavi njen brat Ludvik in igra uspešnega prodajalca Jankovih stvari, misleč, da je ta hodeči kup stereotipnega slovenstva že mrtev. Malči ga nažene nazaj v njegovo novo domovino, Avstrijo. Tu spet pridemo do »preslovenstva«, ko nam avtorica nastavi ogledalo ideji o uspešnem Slovencu, ki je tisti, ki gre v Avstrijo. Kako bi nam lahko domovina dala uspeh? Treba je oditi, iti s trebuhom za kruhom v države, kjer se za pošteno delo dobi pošteno plačo (medtem ko je mantra spopadanja s težavami pri nas varčevanje, tudi na račun študentov!). Preiskavo za izginulim Pretnarjem prevzameta inšpektorja z zelo povedno in spretno izbranima imenoma: inšpektor Gorjanc (vzkipljiv, ne tako olikan) ter njegov asistent praktikant Mirko (kot miren). Njun odnos ni nič drugega kot tipičen prikaz slovenskega praktikanstva, kar v praksi pomeni, da šefuje stara garda svojega poklica, ki je obenem tudi neizpodbitna avtoriteta in ki ji mlajše generacije nikakor ne morejo pojasniti, da se je svet spremenil in da se probleme lahko rešuje (tudi) drugače, hitreje, učinkoviteje … In tako tudi Mirko postane žrtev Gorjančevega primitivizma, ki v vsem novem in izboljšanem vidi slabost.
Poleg zgoraj opisanih je v delu moč najti še več pregovorno klenih slovenskih likov: med njimi je kmet Lojz, ki v domačem jeziku knjižne gorenjščine pojasni Gorjancu, kaj vse bi se lahko zgodilo Pretnarju. Poleg njega so, kot se za pravo preiskavo spodobi, vanjo vključene še inšpektorice posebne sorte: vaške obrekljivke, ki so vir vseh informacij na slovenski periferiji. Le kdo bi karkoli vedel bolje od njih, ko pa se še sam bog ne more skriti pred njihovimi očmi. Vse tako sumijo, da je Pretnar pobegnil v Skandinavijo, saj naj bi pred kratkim spoznal neko skupinico turistov in se (po besedah obveščevalnih centrov v obliki opravljivk, seveda) zapletel z neko tujko.
Ko kmetu Lojzu pobegne krava Murka, tudi njo kar vneto iščejo, a brez uspeha. Med iskanjem nesrečnega kosa goveda Lojz naleti na Pretnarja, skritega v gozdu v istih oblačilih, v katerih je izginil. Izginotje je trajalo približno slaba dva meseca.
Pretnar po vrnitvi govori le v mojstrsko izdelanih verzih. Vsi mislijo, da je bolan. Gorjanc poskuša iz njega izvrtati podrobnosti, a Pretnar se ne da in še Taček, ki je sicer priden pes, ugrizne komisarja. Žena se nam zopet predstavi kot tipizirana podoba Slovenke (žene, matere), ki strokovno pomoč poišče pri najbolj zanesljivi avtoriteti in mojstru za dušno bolest: vaškem župniku Vinku (zopet moramo opozoriti na povedno izbiro imena Vinko, ki v sebi skriva vino, alkohol kot primitivizem). Diagnoza je kaj hitro postavljena: Pretnarja je obsedel hudič. Malči poskrbi, da moža kmalu hospitalizirajo kot umskega bolnika, a le začasno, da si opomore. V ustanovi njegov primer preučuje Marjan Kukec, starosta psihiatrije, ki je še en primer spora generacij. Kot smo že lahko videli pri dvojici Gorjanc – Mirko, spoznamo podobno dvojico v Marjanu in njegovi praktikantki Lili, ki pa s svojim mentorjem kljub njegovemu zakonskemu stanu počne nekaj, kar M. Kumerdej imenuje »podiplomske obveznosti«. Pretnar ne odstopi od zgodbe, da so ga ugrabili vesoljci. Tako Lili kot Mirko, oba mlada, odprta za možnosti interpretacij, verjameta pacientovi zgodbi, medtem ko Gorjanc zaključi, da je Pretnar enostavno norec, Marjan pa meni, da je simulant. Starosta psihiatrije meni, da Pretnar simulira zgolj zato, da bi prišel do predčasne pokojnine. Še Malči naposled dobi pomisleke ob moževi vrnitvi, vendar pa Marjan njeno zgodbo zavrne s seksualnimi metaforami, tako da žena našega protagonista v doktorju prepozna še enega starega pokvarjenca (oh, ti stereotipni Slovenci). Ob vsem tem ne moremo spregledati spremembe v Pretnarjevem odnosu do žene, saj Janko po vrnitvi obrne hrbet prejšnji, copatarski drži. Ženi tako po novem odgovarja kar v laškem enajstercu (1).
Naposled izvemo, da je Lili del nekakšne skupine navdušencev nad alternativnimi teorijami, ki verjame v obstoj Nezemljanov in ima kup teorij o njihovem obstoju. Tu roman postane postmodernističen in zapade v teorije zarote. Poleg parodiranja in iskanja neke velike zgodbe o vesoljcih se srečamo z lažjo, simulacijo, ki jo kažejo svetovne oblasti. Kar naenkrat ta roman vaškega pateticizma dobi razsežnosti romana zarote, vendar pa se avtorica tej tematiki izogne tako, da zgodbo zaključi z upokojenim Pretnarjem. Verjamem, da to stori načrtno, saj njen cilj ni epopeja zarote, temveč (med drugim, a hkrati najbolj očitno) kratek oris vsega neumnega, kar Slovenca naredi Slovenca. Janko se spoprijatelji še z drugim vaškim norcem, ki so ga že desetletja nazaj ravno tako ugrabili vesoljci. Tudi njemu nihče ne verjame. Gre za Taobrisanega Frančka, s katerim rada pijeta vino, jesta zaseko in gledata v nebo. Naposled izvemo, da je pri vesoljcih lepo in da po svoje zavidata Murki, da je ostala pri njih. Tukaj vidimo zelo očitno navezavo na prvo epizodo prve sezone serije Southpark, tj. Cartman Gets an Anal Probe, kjer Cartmana, enega izmed junakov, ugrabijo vesoljci in mu v zadnjico porinejo satelit. Na koncu izvemo, da so želeli priti v kontakt s kravami, ki jih imajo za najbolj inteligentna bitja na planetu. Da niso tudi junaki pri M. Kumerdej vzeli za najbolj inteligentno obliko življenja prav krav …
Ko tako bereš knjigo in se ob njej smejiš pristno kot ob gledanju kanonične komedije, veš, da si prebral nekaj, kar mora temeljiti na resničnosti. Kot da bi užival v predstavi stand up komedije, a v romaneskni verziji. Vesoljci so popravili človeka, ki pa je postal preveč moder in umirjen za podivjan svet svoje rase. Pretnar je nesrečen, ker mu drugi pravijo, da mora biti. Sam je s svojim življenjem kar zadovoljen, dokler mu Malči ne da vedeti, da je slab. Malči je do moža napadalna, ko pa se mu nekaj res zgodi, postane najbolj pohlevna ženička; a zopet le dokler se mož ne pozdravi, potem spet postane tipizirana slovenska mati. Sama meni, da je dobra žena, ne pusti, da bi ji kdo dopovedal kaj drugega. Gorjanc ima zanesljivo službo vrsto let, njegovo življenje je varno. V življenju ne pozna tveganja, a je v prostem času pijanec in nasilnež do žensk. Nato ga vodstvo prisili v pogovore s psihologinjo. Sam ravno tako meni, da nima težav, dokler mu tega ne povedo drugi. Vinko pač živi v svoji veri. Konec. Kot konservativni duhovnik ne more imeti odprtega uma. Lojz je kmet. Izguba krave je zanj največja izguba. Kukec je stereotipen uspešen moški: je definicija vsega, kar naj bi (tipizirane) ženske sovražile in (tipizirani) moški občudovali – nezvest, perverzen in sublimno prostaški. Lili celo grozi, da ji bo napisal slaba priporočila, če bo pametovala o vesoljcih. Po drugi strani pa se rad z njo igra podobne reči kot vesoljci s Cartmanom … Mirko in Lili sta predstavnika new age, s katerima bo na piedestal prišla nova generacija, ki bo del velike zgodbe, ki nam jo M. Kumerdej zamolči v skrbi, da ne bi dobili še enega fantastičnega romana.
To gotovo ni roman zarote, ker ga M. Kumerdej zaključi, še preden se rdeča nit sfiži v še eno politično antipropagando. Prej bi ga lahko označili za družbenokritično delo, vendar se vse skupaj omeji na stereotipe, ki (načrtno) klišejsko služijo pohumorjenju Prešernovega Krsta. Še Pretnar sam ima svoje teorije o tem, kako bi moral Črtomir ignorirati Bogomilo in jo kot dostojni preživeli vojščak uporabiti za to, za kar so (za vaške perverzneže) ženske v končni fazi zgolj namenjene. Sam naslov sicer sugerira fantastiko ali pa vsaj odmik od realizma, vendar v zgodbi vesoljci nikoli ne nastopijo, razen kot razlaga. Nikoli jih dejansko ne vidimo. Delo je realistično, zapisano je dejansko tisto, kar bi se zgodilo v nastali situaciji. Vsebina vpije k izhodu iz realizma, k iskanju neke postmodernosti, vendar se ji načrtno izogne v trenutku, ko bi se vanjo lahko spreobrnila in bi nastal nov vsebinski sklop pripovedi. Še v sami vsebinski strukturi nam avtorica nakaže, da je Slovenec preveč preprost, da bi se upal soočiti z zaroto. Lili je več kot odlična kandidatka za to, da razvije novo vejo vsebine, a se avtorici mudi zaključiti delo z najbolj tipično sliko na slovenskem podeželju: kako dva vaška norca jesta zaseko, gledata v nebo in mislita na kravo, ki so jo ugrabili vesoljci. Mar ni to najbolj logičen zaključek tega kaosa, ki se mu reče slovenstvo?
Zakaj avtorica ni šla v veliko zgodbo ali fantastiko, ne morem trditi zagotovo, verjamem pa, da bi to zgolj uničilo lahkotnost samega dela. Pretnar postane pasiven tako kot številni drugi kanonični slovenski junaki (Črtomir, Martin Krpan, Kralj Matjaž idr.) (2). Ravno tako Franček popusti pred trmastimi sonarodnjaki, ki mu tako ali tako ne verjamejo, in raje ostane vaški norec. Predelava Prešernovega dela je tako dosegla svoj namen: dala je vedeti, da se pri Slovencih ni spremenilo nič. Če mi kdo ne verjame, naj dobro pogleda, koga bo lahko volil na naslednjih volitvah. Verjetno se kaj ne bo dosti spremenilo, samo kakšna krava nas bo imela dovolj in bo šla po svoje z Nezemljani. Pod Alpami torej nič novega …
T. V.
(1) Ko bi že enkrat nehala tečnarit,
me nehala bi goflja tvoja žalit,
jaz nisem pes, ki ti bi mu morila,
še eno tako, v r*t ga boš dobila.
(2) Črtomir gre v samostan in od njega več ne slišimo vse do Smoletove drame. Martin Krpan raje dalje tihotapi sol, namesto da bi od cesarja dobil kakšno koncesijo ali dve za »nas uboge Slovence«. Kralj Matjaž pa raje spi pod Peco, namesto da bi se že enkrat zbudil, vzel v roke vsaj kol, če že ne meča, in namlatil tuje gospodarje po njihovih gobcih, kot se spodobi. Slovenci pač nimamo junaka, ki bi upal kaj narediti. O tem je spregovoril že Vasko Simoniti v članku »O vojni, množični smrti, domovini, njenih junakih in mitu kot “strašnem opozorilu” (vpliv obdobja turških bojev na oblikovanje nekaterih slovenskih mitov)«.
