Regulirani politiki

Zakaj bi morali politiki poznati osnove svoje biologije in kako se odzivajo na stres?

 

Nedolgo nazaj je po spletu zaokrožil posnetek enega izmed politikov, v katerem je le-ta celoten slovenski narod opredelil kot »glup«, študente kot »kurčeve«, in trdil, da so ljudje dobili »njihov« denar. Res je, da ne gre za formalno izjavo, a vendar lahko ob pregledu medijev, predvsem pa družbenih omrežij, hitro opazimo, da politiki negujejo podobno komunikacijo, ki v večini primerov spodbuja nestrpnost, sovraštvo in zapira dialog. Še večje besedno klanje lahko opazimo v komentarjih, tvitih in objavah običajnih državljanov. Na vsakem koraku vidimo razkol med našimi in vašimi, na katerega lahko pogledamo tudi skozi prizmo svoje biologije. Ko se oseba s kom ne strinja, ga hitro opredeli kot »neslovenskega«, »zažiralskega«, »neumnega«, »zabitega« in mu zaželi vse od posilstva, udarcev pa do izgnanstva in smrti. Takšna komunikacija kaže na občutek ogroženosti in izgubo kontrole, napad pa je poskus zaščite in vzpostavitve občutka varnosti.

O trenutni kulturi izražanja in kaj vse bi bilo treba spremeniti, da bi živeli v bolj demokratični in trajnostni družbi, je bilo že marsikaj povedanega, vidik osnov naše biologije in kako se odzivamo na stres pa je iz diskusij izpuščen. Za učinkovito vodenje je razumevanje tega elementa ključno. Smo produkt svoje evolucije, in čeprav poskušamo to vztrajno zanikati in se postaviti nad njo, smo pri tem že vnaprej obsojeni na neuspeh – tisočletja mehanizmov, ki so nas ohranjala pri življenju, samo naša zavestna misel, da za nas to ne velja, ne bo ustavila.

Ljudje smo kompleksna bitja in se radi ponašamo z zapletenostjo svojih možganov, pri čemer imamo navadno v mislih naše zmožnosti za racionalno in kreativno razmišljanje, za sklepanje, načrtovanje, logiko, reševanje problemov in analizo. Vse te funkcije so domena sprednjega dela naših možganov, prefrontalnega korteksa, ki je evolucijsko gledano najmlajši. Naš prefrontalni korteks je čudovit, problem pa je, da do njega nimamo vedno popolnega dostopa, in ko se to zgodi, se tega sploh ne zavedamo. Kadar smo pod stresom in kadar se počutimo ogroženo, do tega dela možganov prihaja bistveno manj kisika, nadzor pa prevzamejo nižji, evolucijsko starejši deli možganov, v katerih domujejo čustva in instinkti. To v praksi na primer pomeni, da se zniža naš inteligenčni kvocient in racionalno gledano sprejemamo slabše odločitve. Naj poudarim, da stres ni vedno slab – še več, v ustrezni meri in kontekstu je za nas koristen; problematičen je, kadar je dolgotrajen in kadar se aktivirajo stresni mehanizmi, ko za to ni dejanske potrebe.

Možgani delujejo v paru z našim živčnim sistemom in avtonomni živčni sistem je še posebej zanimiv, ko želimo razumeti naše odzive. Ko govorimo o avtonomnem živčnem sistemu, lahko pomislimo na vse, kar v našem telesu deluje avtomatično: dihanje, utripanje srca, prebava, krvni tlak … Kadar je naš živčni sistem v stanju ravnovesja in vitalnosti, se počutimo varno, umirjeno, zmoremo poslušati druge ljudi in se z njimi povezovati. V tem stanju imamo poln dostop do prefrontalnega dela možganov. Naš živčni sistem iz okolja in telesa stalno sprejema signale in jih vrednoti kot nevarne ali varne: ta proces se imenuje nevrocepcija in je izven našega zavedanja (za razliko od percepcije, ki je zavedni proces). Če nevrocepcija zazna več signalov nevarnosti, se naš živčni sistem odzove tako, da prične naše srce hitreje biti, dihanje je hitrejše in bolj plitvo, prebavljanje se ustavi, mišice v naših ušesih se uglasijo za zaznavanje višjih in nižjih tonov, ki so povezani z nevarnostjo, frekvence človeškega glasu pa slišimo slabše. Na kratko povedano: aktivira se preživetveni način delovanja. Ta odziv je domena simpatičnega živčnega sistema, ki nam omogoča, da se ob nevarnosti hitro mobiliziramo – dobimo dovolj energije, da bodisi gremo v boj bodisi pobegnemo stran. V tem stanju nam naša biologija ne dovoljuje, da se povezujemo z drugimi, saj drugi predstavljajo sovražnike, glavni cilj pa je preživetje.

Če se dotaknemo komunikacije večine slovenskih politikov, nam je hitro jasno, da deluje iz preživetvenega načina, v katerem so vsi okoli njih sovražniki in na podlagi katerega sprejemajo odločitve. Izjave, kot so »Nimam vam nič za pojasnjevati«, »Narod je glup«, »Odslužena prostitutka«, razprodaja narave in krepitev policijskega nadzora nam jasno sporočajo, v kakšni aktivaciji živčnega sistema domujejo in iz katerega nivoja možganov sprejemajo odločitve.

Pomembno je vedeti, da aktivacija preživetvenega načina delovanja ni nekaj, za kar se odločimo, ampak se zgodi avtomatično glede na presojo živčnega sistema. Vsi odzivi so adaptivni v smislu, da se zgodijo v naše dobro, saj nas sistem želi zaščititi. Vseeno pa so lahko naši odzivi glede na situacijo pretirani – to, da se pogovarjam z nekom, ki ima drugačno prepričanje od mojega, načeloma ne predstavlja ogrožajoče situacije, ki bi zahtevala, da se mi sprostijo stresni hormoni in pričnem delovati iz preživetvenega načina. Prvič je to velika potrata energije in izčrpava organizem, drugič pa mi to ne omogoča nobenega napredka, povezovanja in učenja, kar pa so pomembni elementi demokracije. Empatija, sočutje, občudovanje in hvaležnost niso občutki, ki so nam dostopni, ko je aktivirana preživetvena biologija. Solidarnost tukaj odpade. V preživetvenem načinu se oseba premakne od tega, da mu je pomembno človeštvo, do tega, da mu je pomemben le njegov klan (kar se kaže v ločitvi med našimi in vašimi), do ekstremnega individualizma, pri katerem mu je pomembna le njegova družina ali on sam.

Čeprav je premik iz stanja varnosti, odprtosti in povezanosti v stanje nevarnosti, mobilizacije in rigidnosti avtomatski, to ne pomeni, da je edino, kar nam preostane, da se vdamo v mehanizme naše biologije. Najprej moramo ta stanja razumeti in prepoznati, s prakso pa lahko razvijemo pomembno veščino samoreguliranja, ki nam omogoča, da se ponovno vrnemo v stanje homeostaze. Dejstvo je, da kadar nismo regulirani, torej ko ne občutimo varnosti, kognitivne informacije ne bodo v celoti prišle do prefrontalnega korteksa. Izrečene besede sogovornikov so preslišane, nerazumljene in se ne morejo integrirati v že obstoječe nevronske mreže. Odločitve izhajajo iz občutka ogroženosti, niso optimalne, odsevajo pa željo, da se zaščiti posameznik ali njegov klan. O solidarnosti ni ne duha ne sluha.

Politiki, ki spodbujajo strah in nestrpnost in uporabljajo retoriko, ki odraža vojno stanje, kažejo, da se počutijo fundamentalno ogroženo – grabljenje denarja je morda celo neuspel poskus reguliranja živčnega sistema, da bi končno občutili varnost. Njihova nevrocepcija povsod zaznava signale nevarnosti in zdi se, da so zataknjeni v stanju boja ali bega. Sposobnost samoregulacije in poznavanje lastnih odzivov biologije bi morali biti ključni sposobnosti vsakega politika in voditelja.

Zavedanje, kako stres deluje na naše telo in možgane, je za učinkovito vodenje bistveno zaradi več razlogov. Poglavitni je že prej omenjen zmanjšan dostop do naših racionalnih delov možganov in s tem sprejemanje slabih odločitev, hkrati pa je to delovanje, pri katerem se druge ljudi (ali vaše) dojema kot sovražnike. Drugi pomemben razlog je, da smo, kadar izgubimo dostop do prefrontalnega korteksa in se sproži stresni odziv (še posebej v dlje trajajočih kriznih obdobjih, kot je na primer koronakriza), bolj nagnjeni k črednemu nagonu – to ni nujno slaba stvar, če imamo sposobne, predvsem pa dobro regulirane voditelje, ki sprejemajo odločitve s celotnimi možgani. Politiki bi morali biti kot skrbni starši, ki znajo voditi in podpreti ljudstvo – otroci sami še ne zmorejo regulirati svojih stanj. To pomeni, da kadar se pri otroku sproži preživetveno stanje, je odgovornost staršev, da s svojim reguliranim živčnim sistemom privedejo otroka nazaj v stanje ravnovesja in vitalnosti. To pa je edino možno, če so sami regulirani.

Naš odziv na nevarnost pa se ne zaključi pri aktivaciji simpatičnega živčnega sistema. Kadar je grožnja navzoča predolgo, kadar imamo občutek, da nimamo nobene izbire, in kadar je situacija za nas preveč intenzivna, se premaknemo v stanje imobilizacije. Torej v stanje apatije, v katerem vsi telesni sistemi delujejo na minimalni ravni, ravno toliko, da nas ohranjajo pri življenju, v nas pa se zbujata obup (brezup) in osamljenost. V tem stanju smo najdlje od povezanosti z drugimi ljudmi, in čeprav lahko to stanje od zunaj izgleda kot umirjeno, je s telesnega vidika to stanje najbolj intenzivno. Naš živčni sistem deluje na predpostavki: če bom neslišen, če bom neviden, če bom negiben, bom mogoče preživel. Opcije izginejo. Ko ljudje na nepravičnost, neenakost in zatiranje odgovorijo z »Nikoli se ne bo nič spremenilo« in »Tako je vedno bilo in tako vedno bo«, se v izjavah odsevajo brezup, vdanost in stanje imobilizacije. Če represija, stalen nadzor in sovražni govor trajajo dovolj časa, se bo človeški sistem prej ali slej začel odzivati iz stanja zamrznjenosti, v katerem sprememba ni mogoča in človek nima dovolj energije za upor.

Pogled skozi lečo naše biologije je način, ki nam lahko pomaga razumeti stanje družbe. Seveda so zgoraj opisani koncepti poenostavljeni, a vseeno lahko z njimi dobimo kompas, ki nam kaže, kam želimo iti. Če želimo družbo, ki temelji na solidarnosti, prijaznosti, zaupanju, sočutju, kreativnosti, odprtosti, trajnosti in povezanosti, je ključno, da so voditelji zmožni dostopati do reguliranega stanja živčnega sistema – če te sposobnosti nimajo, jih bo biologija vodila v vedenje in odločitve, ki spodbujajo razkol, neenakost in strah. Odzivi naše biologije ne predstavljajo izgovora za neetična in škodljiva vedenja, naši odzivi niso vklesani v kamen, odgovornost voditeljev pa je, da vedo, iz kje izhaja njihovo ravnanje, in delujejo na način, ki je v prid ljudstva – torej iz prostora odprtosti, varnosti in povezovanja. Če razumemo, kako se odzivata naše telo in um, dobimo možnost, da pri tem sodelujemo in ne le reagiramo na spremembe.

 

 

J. F.