Koronaironija

Sedeč na kavču, brez neposrednih obveznosti, ki presegajo vzdrževanje osnovne higiene, se mi nudi idealna priložnost, da končno ugotovim smisel koronavirusne panike. A kaj, ko je brezdelje smrt produktivnosti. Vsaj za kronične prokrastinatorje, ki brez začrtanih ciljev potrebujemo dodatno spodbudo za kontemplativnost, kaj šele ustvarjalnost.

Karantena je priložnost, kjer smo lahko nadoknadili druženje z najbližjimi, kjer imamo čas za razmislek o prihodnosti in uživamo v stvareh, za katere nam je do sedaj zmanjkovalo časa. A ko se zvečer/zgodaj zjutraj udobno namestim v posteljo, se po mojem telesu začne razpredati pekoč občutek tesnobe. Ko možgani niso zamoteni s kuhanjem novih receptov, gledanjem serij ali igranjem družabnih iger, se vanje vrine stara znanka tesnoba.

Kakšno bo življenje, ki sledi?

Iz domačega kavča z ironijo spremljam javna mnenja, ki so se iz začetnega zagovarjanja rigidnih ukrepov pretvorila v dvomljivost o ustreznosti teh ukrepov. Trk med skrbjo za zdravje soljudi in vprašljivostjo presoje in motivacij Janševe vlade pušča grenak priokus pri zagovarjanju kateregakoli ideološko nabitega vidika.

New age nasprotnikom cepljenja in zagovornikom alternativne medicine so se pridružili zagovorniki teorij zarot, kot so 5G sevanje in razprševanje strupov (sedaj virusa COVID-19) z letali. To so mnenja na strani, ki nasprotuje ukrepom vlade. Za večino ti posamezniki pomagajo vladi legitimirati krizne ukrepe, saj omejevanje gibanja na lastno občino in nošenje mask (s ščepcem izgube služb in propada gospodarstva), protipostavljena paranoji teorij zarote, odzvanjata razumno.

Hkrati pa se pojavljajo mnenja gorečih zagovornikov vlade, predvsem iz ust podmladka SDS, pa tudi novih, malo manj brepogojno zadovoljnih ljudi, ki v nepredvidlji sedanjosti hlepijo po tem, da jim avtoriteta, kot sta oče ali mama, pove, kako naj ravnajo. K temu dodajmo še državne žepnine, ki bodo morda kupile par glasov na naslednjih volitah, če bomo le pozabili, da so porabljali proračun za maske, narejene iz robcev in kuhinjskih elastik.

Seveda je mnenj cel spekter in najbolje je poslušati ljudi, ki so za to situacijo do neke mere usposobljeni. A vseeno se v samo poročanje in analize strokovnjakov vedno znova vmešava polariziranost nasprotovanja vladi, ki se je pomešala z nasprotovanjem predlogom strokovnjakov. Vlada je izrabila pandemijo, da lahko v njeni senci deluje v prid interesov, ki so z interesi javnosti nezdružljivi. Spreminjanje ustave, odstavljanje kritikov vladnih ukrepov in polnjenje lastnih žepov v času krize ne puščajo dobrega vtisa, a vsaj nismo postali naslednja Italija!

Ampak saj spremembe nikoli niso lepe, brez problemov in določenih izpolnjevanj lastnih interesov. Ni to Platonova meritokracija, kjer bi visoko usposobljeni ljudje vladali zgolj za dobro skupnosti in neomadeževano s pohlepom lastnega koristoljubja. Zakaj ne bi izkoristili krize kot možnosti za drugačen svet. Strah pred virusom (smrtjo) nas je omejil na lastne domove, dal naravi priložnost, da si opomore, in pocenil bencin. Ali je to, da ne potujemo z letali in križarkami, dovolj, da zemlji dovolimo, da zadiha? Je morda to lekcija koronavirusne panike? Imamo priložnost, da se določenim vidikom modernega življenja odpovemo in postanemo bolj samooskrbni, morda malo skromnejši. Imamo priložnost, da s pomočjo virusa zgradimo nov svet, le nekoliko drugačen? Omilimo globalno segrevanje brez apokalipse? Ne glede na ozadje predpisanih ukrepov si lahko le-te vzamemo v poduk, da bi se dalo živeti tudi drugače.

A raje, tako kot mnogi, spremljam dogajanje z ironično odmaknjenostjo od njega. In ta ironična odmaknjenost je poleg brezdelja še ena stara znanka neproduktivnosti. Ko nastopi nemoč, se je lažje prepustiti toku življenja in spremljati vse ideološke bitke odmaknjeno, pesimistično, nevtralno. Nimam pogojev, da bi prišla do pravih odgovorov, ki bi mi omogočili objektivno presojo stanja. Resno razmišljanje o prihodnosti spremlja tesnoba, ki skali uživanje v brezdelju, na katerega sem se v karanteni zelo hitro navadila. Raje bom pogledala še eno serijo in se naučila nove kuharske tehnike, vse to pa prej začinila z ironijo kot pa resnim kritičnim razmišljanjem.

To je, kot se je izkazalo, zdravemu razumu najbolj ustrezna pot. Ljudje hlepijo po vrnitvi v normalnost, kot so jo poznali, in se zato postavljajo v večkilometrsko vrsto za kulinarnični presežek, ki predstavlja enega največjih dosežkov globalnega kapitalizma. Pozabimo na polemike o zdravju, na prihodnost zemlje, ekologije, kapitalizma. Važno je, da si po mesecih odrekanja končno lahko privoščimo dvojnega čiza in mknagce.

 

 

A. G.