Kontemplativna

Če nas je koronavirus česa naučil, nas je tega, kako krhke in gibljive so naše predstave o tem, kaj je sprejemljivo. Posamezniki smo razgaljeni pred avtoriteto državnih in zdravstvenih organov, pa tudi medijev, ki nam velijo, kako naj živimo. Naš ustaljen način življenja se je sunkovito ustavil v imenu solidarnosti do ranljivih skupin in zdravstva ter postal podrejen strahu. Strahu pred smrtjo. Strahu pred povzročitvijo okužbe. Strahu, da postanemo kot naša soseda Italija.

Na mikro nivoju se zdi, da je naša žrtev drobna. Žrtvujemo druženje s prijatelji in družino, ki ni del našega gospodinjstva. Za kratek čas smo se odpovedali potovanjem, zabavam, nekateri celo službam in prihodku. Na makro nivoju se nam obeta huda gospodarska kriza, ki pa jo bomo, seveda, prebrodili s pomočjo matere Evropske unije. Predstavljena nam je poštena izmenjava, ki rešuje življenja. Navsezadnje bo ta žrtev poplačana, ko bo konec krize.

Poteka pa že drugi mesec karantene. Še vedno smo doma, pregledali smo večino serij in prebrali forume o teh serijah. Zmagovanje v video in družabnih igrah ni več tako zadovoljujoče in v domačih knjižnicah zmanjkuje knjig. Prihranki od študentskega dela postopoma usihajo. Ukrepi se stopnjujejo, a se zdi, kot da je stanje obvladano. Užitek ob dodatnem času brez obveznosti postopoma izpodriva razmislek o  situaciji, v kateri smo se znašli. Uživanje v moralno upravičeni neproduktivnosti se sprevrača v tesnobo o prihodnosti, ki z vsakim dnevom postaja večja neznanka. Iluzija obvladovanja lastne usode se šibi in popotovanje v prihodnost, v svet po koronavirusu, postaja vedno bolj negotovo.

Kar se kaže v tej epohi človeške zgodovine, je to, kako hitro smo se ljudje pripravljeni prilagoditi, če je obveščevalna mašinerija dovolj prepričljiva. Poleg formalnih sankcij (globe) se samoreguliramo predvsem neformalno – z javnim sramotenjem ljudi na družbenih omrežjih, ki smernic ne upoštevajo; le-ti so protipostavljeni nazornim prikazom resnosti posledic takšnega ravnanja (le poglejte Italijo in Španijo). Po drugi strani pa sta upoštevanje predpisov in sovpadajoče javno naznanjanje, da upoštevamo predpise, postala načina samozadovoljevanja splošne potrebe po tem, da smo videni, da smo del nečesa večjega: da smo na pravi strani zgodovine in da nam je zagotovljena svetla prihodnost.

Strah pred virusom (smrtjo in povzročitvijo smrti) je odlično orodje za sistemske spremembe v naši družbi … Naučili smo se, da samoregulacija in javno sramotenje opravljata pomembni funkciji v doseganju hipnih sprememb ustaljene normalnosti. Naučili smo se, da smo kot človeštvo zmožni sistemskih sprememb v kratkem času, če je le predpostavljeno, da se bodo ukrepi končali in se bomo vrnili v ustaljeno normalnost po koncu. Če bi bila optimistka, bi celo videla možnost za izboljšanje. Dlje kot traja samoizolacija, bolj se oddaljujemo od življenja pred njo. Ko/če se nam uspe vrniti, bo zanimivo videti, koliko te normalnosti je sploh še ostalo. A bolj kot bomo sestradani, manj bomo prevpraševali, kaj nam bo dano na krožnik.

 

Hvala, država, za 150 evrov.

 

 

A. G.