Boj za odpravo suženjstva in zametki sufražetstva

Sue Monk Kidd je z najnovejšim delom In dobila je krila – ki je v slovenskem prevodu izšlo pri založbi Mladinska knjiga – zarezala globoko v ameriško zgodovino in sramotno obdobje suženjstva. Navdihnili sta jo sestri Grimké, resnični osebi, ki sta začetnici boja proti suženjstvu, predvsem pa glasova za enakopravnost žensk. Na šest delov razdeljeni roman s primesmi biografij obeh sester, Sarah in Nine, kronološko sledi doživljanju in obravnavi suženjstva na bogati plantaži na ameriškem jugu. Avtorica v žalostno zgodbo – z mestoma duhovito samoironijo – vplete črno sužnjo Esti, ki je navdih za nadaljnje politično udejstvovanje sester Grimké. Po izredno dobro sprejeti knjigi Skrivno življenje čebel pisateljica nadaljuje z nizanjem gostobesednih povedi, ki pričajo o dogodkih, ki se ne bi smeli zgoditi. Nikoli. Predvsem pa govori o pogumu: tako črncev kot redkih naprednih in empatičnih belcev, ki so zajezili naval nerazumljivega sovraštva in preusmerili tok zgodovine.

In dobila je krila je roman o ljubezni, postopnem vzpostavljanju zaupanja in boju proti zgrešeni mentaliteti. Sarah in Nina, bogati potomki očeta pravnika in matere, prave hudobne matrone, ne smeta realizirati svojih želja. Njuna pričakovanja in cilje – Sarah je na primer želela študirati pravo –družina zatre že v kali. Iz kljubovanja in otroškega (iskrenega) razmišljanja, predvsem pa zaradi drugačnega mnenja postaneta zaveznici sužnje Esti. Prav preko nje starejša Sarah spozna trpljenje nesvobodnih črncev in se odloči, da jim bo posvetila življenje. Avtorica kronološko – roman se dogaja v letih od 1803 do 1838 – osvetli dogajanje na plantaži, ki je navzven bogata in razkošna, a v resnici zreducirana na zunanji videz in konformizem. Na ameriškem jugu bogati belci ˝trendovsko˝ ponižujejo in mučijo sužnje, jim kratijo osnovne človeške pravice ter se izživljajo tudi nad otroki. Esti oziroma Pokora, kakor jo ljubkovalno kliče njena mama, prav tako sužnja pri istem lastniku, se ne uspe izogniti vsem nevarnostim, ki ji pretijo kot črnki, a sestri vsaj malo omilita njeno bedno življenje. Sue Monk Kidd zadnja poglavja nameni predvsem delovanju naprednih belk, ki ne začneta le odkrito govoriti v prid sužnjev, postopoma se zavzameta celo za žensko in njene pravice. Kot kvekerici ju privrženci spodbujajo pri odpravi sužnjelastniškega razmerja, a hinavsko ponižujejo kot potencialni sufražetki. Njuno delovanje v prid ženskam je naporno, dostikrat izžvižgano tudi s strani žensk samih, a se ne predata. Nekaj verodostojnih podatkov, vpetih v sam roman, priča o borbenosti, zagnanosti in humanizmu mladih žensk. Sestri Grimké dosežeta, kar je bilo v tridesetih letih 19. stoletja nepredstavljivo. Podpišeta se namreč pod številne pamflete o pravicah vseh ljudi, belih in črnih, predavata po severu Amerike ter se na lastno pest (in s hudimi posledicami) distancirata od kvekerjev. V romanu rešita tudi Pokoro, jo odpeljeta na varno in rešita suženjstva. Pokora vendarle – kakor ji je vseskozi govorila zgarana mama, močna in duhovno bogata ženska – dobi krila. Vzleti, se osvobodi, prvič zares zadiha.
Pisateljica z uporabo dnevniškega zapisa – sledimo zgodbam Sarah in Pokore – natančno popiše čustva, prebujajoča se hrepenenja in trpljenje obeh deklet. Protagonistki bralcem razkrivata svoje najgloblje občutke, več kot potrebno iznajdljivost, jezo, sarkazem in bolečino. Tudi humor je prisoten, a je venomer trpek in vsebuje očiten podtekst. V sužnjelastniškem sistemu se namreč škodoželjno smejejo le nekateri. Knjiga je pričevanje o ogromni črni piki v ameriški zgodovini, še posebej ker je osnovana na resničnih dogodkih in osebah. Je dokaz nepredstavljivih muk in nam je lahko v poduk, da se določene stvari nikakor ne smejo ponovno dogoditi.
V.