19. STOLETJE: ŽENSKA vs. MOŠKI

Leta 1888, ko je Avgust Strindberg svetu ponudil Gospodično Julijo ter je do znamenite in do žensk žaljive ter pristranske Weiningerjeve študije spolov Spol in značaj manjkala več kot dekada, so bila v razmahu različna ženska gibanja, katerih začetniki so bili predvsem akterji kulturno-umetniškega življenja. Strindberg je naturalist in obravnavano delo je podnaslovljeno kot naturalistična tragedija, vendar Gospodična Julija za razliko od Ibsenove Nore strukturno ni podvržena pravilom meščanske drame. Forma besedila je svobodna, neomejena z dejanji ali prizori.

Julijo precej bolj kot Noro zaznamujeta socialni položaj in dejstvo, da je potomka plemiča in plebejke. Ravno v mešanem poreklu se najbolj vidi podobnost z dramatikovim življenjem; tudi sam je bil podobno kot njegova junakinja zaznamovan kot človek nižjega rodu. Dednost kot eden od elementov naturalizma je pri Strindbergu močan indikator medsebojnih (moško-ženskih) odnosov. Obravnavano delo je plod Strindbergovih teženj, da bi svetu predstavil realno – tako je pač mislil – podobo ženske narave, izoblikovano po Tainovi definiciji. Človek je po Hippolytu Tainu in njegovi miljejski teoriji (teorija okolja v času naturalizma) determiniran z dednostjo, zgodovinskim časom in okoljem. V bistvu je Julija, v kateri ni sledu romantičnih idealov, veliko naprednejša od Nore; je neporočena, zatorej ˝gospodična˝, obvlada konje in se brez zadržkov in vprašanj pomeša med kmečki živelj. Kot grofova potomka se giblje med hlevi na eni in drugačnimi navadami plemstva na drugi strani. Njeno življenje in delovanje je vsota preteklih dejanj staršev, ki sta izhajala iz različnih stanov. Julija je po materi zaznamovana z napol plebejskim pedigrejem (dednostna determinanta). Prav nizek družbeni položaj in s tem občutek manjvrednosti sta Julijino mamo prepričala, da se je včlanila med borke za ženske pravice, za emancipacijo in enakopravnost. Bila je ilustrativen primer tega, kar so si v 19. stoletju predstavljali pod terminom emancipirana ženska: ekscentrične, uporne narave, svobodnega duha in možu nepokorna.

Posmeh okolice, materina bolezen in njeno odklonsko dejanje – požgala je družinsko posestvo in si omislila ljubimca – so Julijo ogradili od resničnega življenja, v katerem bi se morala uveljaviti kot ženska, enakovredna moškemu. Vendar je njena naloga postati čim bolj pristen posnetek moškega, da se bo moških – po materinem vzoru in kompleksu – seksualno izogibala, toda jim postala enaka po moči, znanju in veljavi. Materina izjalovljena življenjska filozofija – v zakon je privolila t. i. emancipiranosti navkljub – sovražiti moške, da ne bi oni sovražili nje kot žensko, determinira Julijin odnos do nasprotnega spola. Kakšen vpliv ima nanjo njen oče, iz drame ni čisto jasno razvidno; po materini smrti ostane na posestvu, prave družbe (prijateljev) pa si ni sposobna poiskati, zato hlepi po hipnih užitkih, kamor sodi navidezno obvladovanje moških regulativov. Ker je vzgojena po moško – ˝boys do not cry˝, kakor pravi ena od socioloških sintagem za moško tradicionalno vzgojo –, si svojega potencialnega partnerja podredi, v bistvu ga degradira na raven ženske, zato se počuti pomembno in večvredno. Ker ni sposobna živeti v partnerski skupnosti, išče alternative, kjer lahko dominira. Julija je moški, ki si, stereotipno, lahko privošči oblike poniževanja zoper moške, ki so – biološkemu razločku navkljub – postavljeni v vlogo šibkejšega spola. Kaznuje jih, da ne bi oni izkazovali fizične premoči nad njo, žensko, ki je za nameček še mešane krvi. Strindbergova protagonistka težo materine popotnice – sovražila je moške, se z enim poročila in zanosila, zato je Julija rezultat materine nemoči in hkrati dokaz njenega poraza – v trenutku opitosti zaupa svoji žrtvi (ki se kmalu spremeni v lovca), slugi Jeanu; pove mu, da mora zaradi obljube materi sovražiti moške.

Dejstvo, da se nobenemu moškemu ne želi (oz. – tako je naučena – ne sme) podrediti, kar pomeni, da je pri svojih petindvajsetih letih najverjetneje še devica, jo, tako misli, postavlja na superioren položaj. Z moškimi – bila je zaročena, a se je zveza končala – se le igra, izmišljuje si različne oblike poniževanj (bič), docela si jih podredi in jih obvladuje. A na superiornem položaju je lahko le, če med njo in moškim ne pride do spolnega stika. Tako ji uspeva na svojevrsten način reprezentirati svojo (nedotaknjeno) ženskost vse do usodne noči, ko zavedno in načrtovano v kuhinji ˝naleti˝ na Jeana, gospodarjevega hlapca, vendar enakovrednega manipulatorja in hedonista.
Ker je Julija ženskega spola in torej manjvredna, bi morala – po vseh družbenih konvencijah – še bolj paziti na svoj ugled in očetovo poreklo. Julija je približek sodobne ženske, ki so ji moški lahko v zabavo (ker se ni sposobna soočiti z resnim partnerstvom oziroma jo moški dolgočasijo), vendar 19. stoletje ni dopuščalo tovrstnih spozab. Če Nora od moža odide, da bi se na novo vzpostavila in identificirala, Julija svojo osebnost in vso psihološko karakteristiko izgubi s fizično predajo revnejšemu hlapcu brez kraljevskega naziva. Dobi igračo, si jo vzame, jo pregnete in preoblikuje, vendar je nikoli ne transformira po svoji lastni želji; hipni užitek kot zadovoljitev raznih dejavnikov se sprevrže v nočno moro. Igrača (Jean) po končani zabavi ˝oživi˝, dobi poteze samostojnega, samozavestnega in preračunljivega moškega, ki je Juliji nezavedno nastavil past. Uporabljena igrača kar najbolje izkoristi svoj položaj in ukani lastnico, ki ima slabo vest in eksplicitno razmišlja celo o samomoru.

Z Gospodično Julijo se pojavijo zametki fatalnosti, ženske demonskosti, celo amoralnosti, tj. lastnosti, ki so pogoste v Strindbergovem dramske kredu. Julija si želi fizične bližine, spolnosti s hlapcem (ona je protagonistka in režiserka svoje igre; zaradi kresne noči, menstruacije in polne lune zapelje Jeana), vendar se pod težo slabe vesti in spoznanja, da je bila tokrat izigrana ona sama, popolnoma zruši, nazaduje v duševnem razvoju ter v uvidu svojih prenagljenih odločitev (po)misli tudi na samomor.

V.