KULTURA

*** Videl sem vse kako se veter upogiba čez saharsko gorovje cvetenje češenj spomladi na Japonskem čutil sem zimo in oceane pod gladino svoje kože prečkal sem Rusijo prepešačil Kitajski zid in odrinil na zahod do Portugalske do konca sveta pogreznil sem se do izvora med slone in svoje strahove moj obraz moj spomin je […]

*** Vagino si ovila v pesem čebeljih pikov medenico v prastaro lubje v osrčju sramne kosti ti je pognalo perje ihtela si dolgo in glasno ko te je prebodel snop svetlobe saj si vedela da to ne pomeni upanja ne novega rojstva le belo neslišno hotenje. *** Z rožami v laseh sem se pognal v

Minljiva lila Obličje leta izgoreva z masko v jesenskem listju – le-ta se preraja gnilo kot goba po dežju in se obledno blešči ob glavni frajli Plastiki skozi vitrino dunajske draguljarne … Trebuh se mi obrača navzven: od stroke, znanosti, 4. veje oblasti in vseh prejšnjih od vsega neodvisnega, nepristranskega, objektivnega od pranja mozga na

Valovi so pomirljivo udarjali ob pomol in ustvarjali mehak šum, ki se je razlegal skozi nočni zrak. Luna je nežno osvetljevala sive tlakovce, veter pa je premikal veje dreves, da so tiho šumeli skozi temo. Idiličen nočni prizor je prekinila hiteča postava, ki je bila trdno ovita v temno rjav plašč s kapuco tako, da

»Čudakinja!« Knjiga ji je poletela iz rok. Sošolec ji jo je zbil iz rok, kar je sprožilo naval smeha med učenci. Preden je pobrala knjigo, so učenci že drug za drugim prebirali odstavke in cepali od smeha. Ema je rdečih lic segala za knjigo, ki je romala iz rok v roke. »Dovolj!« V dvoboj otrok

(PREDGOVOR) Rdeče in modre luči so utripale po tihem in temnem naselju. Tu in tam je kakšen sosed pokukal izza vrat, a nihče ni prišel na prosto. Za razliko od umirjene zunanjosti je v hiši vladala prava norišnica. Policisti so hodili po stanovanju, mrliški oglednik si je ogledoval prizor, policist s fotoaparatom je zavzeto slikal.

Človek je v nekem trenutku sposoben izreči karkoli; iz njega izsiljena beseda zgradi določen svet, ki nujno ne pripada njemu samemu, temveč nekomu, ki od njega zahteva nemogoče – spregovoriti tisto »resnico«, ki jo reproducira obstoječa oblast. Spregovoriti skozi glasbo, spregovoriti skozi tisto najsubtilnejše, kar je dano človeku, torej iz popolne in nepredirne tišine ustvariti

Opazuj nekoga, ki ne meri in šteje, ki ne stremi k temu, da bi bil bogatejši, ki se ne boji izgub, ki ga tudi lastna osebnost ne zanima – Ta je svoboden.[1] Jalāl ad-Dīn Muhammad Rūmī (Dželaludin Rumi) se je rodil v 13. stoletju (1207–1273) na ozemlju današnjega Afganistana, velik del svojega življenja pa je

V Cankarjevem domu sem v marcu ujela zadnjo ponovitev predstave Vojna in mir v tem delu sezone. Režiser predstave Silviu Purcărete je na oder postavil fragmente iz Tolstojevega romana, ki se sprva zdijo precej raztreseni, tok, kompozicija in dolžina predstave pa od gledalca zahtevajo veliko mero zbranosti in pozornosti. Morda povsem brez namere je predstava