KULTURA

Iz sosednje sobe se je razlegalo predirno vreščanje. Zaškripala je z zobmi in se obrnila na drugo stran, blazino pa si poveznila čez mastno sračje gnezdo na glavi. Vreščanje je postalo zamolklo, a še vedno slišno. Nohte je močno zarila v dlan, a ker so bili pogrizeni do krvi, ni čutila olajšujoče pekoče bolečine, ki

Včasih sem ves čas govorila, da ne maram koncev, a sem bila zaljubljena v sončne zahode. Prezirala sem to, kako fant zapusti punco, kako varajoča žena razdre družino, kako sta Med in mleko sinonim za zlomljeno srce in kako prebolevamo ljubezen. Čez nekaj let, ko sem spoznala svoj nov začetek, sem postala obsedena z začetki,

*** Hodi samo hodi odločno s pokončno hrbtenico dihaj globoko dokler te ne začnejo boleti pljuča ne glej nazaj glej naprej glej naprej. *** Gledaš v oblake ki se počasi spreminjajo v gazele žirafe in krokodile in ti bi rad šel za njimi čez vse oceane in kanjone čez vse spomine tega sveta čez vsa

*** Zaspan dan se giblje pod mojim jezikom črni čaj pomešan z nekaj nedeljske melanholije se ljubi z nebom svetloba ob vznožju tvojih poraščenih prsi drsi čez moje prste ko te centimeter za centimeterom jemljem vase. Tom Veber (Maribor, 1995) je pesnik, performer in vizualni umetnik. Poezijo objavlja v literarnih revijah Poetikon, Dialogi, Mentor, Literatura,

*** Zdaj sem moder ptice so poletele na sever morje se ohlaja ne vem kam bi z vsemi obrazi drobnimi obrisi v skalovju svojega spomina voda je zrak popustila so kolena razrasla so se čez nikogaršnjo zemljo samosvoj sem v gležnjih samosvoj čez oblake pripadati nečemu pomeni ljubiti za določen čas igraj na flavto prosim

TRD KAKOR ORKAN sežeš med moje boke vem da me bo to zaznamovalo okrušilo vse odvečne črte in dihava globoko sopeva rasteva drug v drugega saje drsijo čez najino kožo počasi se začneva luščiti lomiti kot prastara glina zgodaj spomladi prija mi ti mi prijaš moje globine te sprejmejo kot da bi bil tam že

Kuhinja Komorebi odstrne z mahom obrasle stoletne štore. Rdeča krogla nato še poslednjič ošvrkne Blegoševo desno lice preden se razlije v paleti lile čez nebo. Miklavž bojda peče piškote … Drevesa otresajo težko breme z ramen in ga odlagajo materi v naročje listje se lomi odpada jadra se kobali v vetru in jo nazadnje pokriva

*spominčica I pesa me je spominjala nanj tisti rahlo zatohel vonj kletnega stanovanja čutila sem ga globoko usidranega v drobovju silil je vame zažiral se je v moje telo tisto odtujeno neznano kalupno lupino vsako popoldne sva jedla z dolgo ukrivljeno žlico sva zajemala iz iste sklede še vročo kadečo se brozgo rožnat odsev spolovil