Letos se na slovenski poti kupovanja odpustkov za pretekle grehe v prestolnici obeta postavitev spomenika Izbrisanim v obliki črke »Ć«, nekdanja notranja ministrica Bobnar pa je postala svetovalka predsednice za človekovo varnost, ki zajema tudi vprašanje Izbrisanih. Iskreno jim želim obilico sreče pri reševanju te zloglasne, nacionalistično obarvane enigme, ki sega v same zametke slovenske samostojnosti.
Grozovita zgodba Izbrisanih se je začela leta 1991, a je vredna omembe tudi leto starejša izjava o dobrih namenih, v kateri Skupščina Republike Slovenije obljublja svojim novim bodočim državljanom, da je Slovenija na prvem mestu država, ki visoko vrednoti socialno pravičnost in ki stremi k državni blaginji. Vse kaže, da Skupščina ni resno mislila, saj je le leto pozneje vsem priseljencem iz ostalih nekdanjih republik Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ) zarila nož v hrbet in podala ultimat z velikim U, s katerim jim je na (ne)posreden način dala na izbiro, da ostanejo tukaj in sprejmejo slovensko državljanstvo ali pa poberejo šila in kopita ter odidejo nazaj, od koder so prišli.
Ne glede na to, na katero stran se postavimo v tej duhomorni situaciji – dejstvo je, da so bili prenašanje stalnih prebivalcev v register tujcev brez dovoljenja za prebivanje, razglaševanje njihovih uradnih dokumentov ex lege za neveljavne ter »prostovoljne« izselitve in deportacije skrajno odurno delegiranje s strani države.
To je bil hud udarec pod pasom nove Švice napram ljudem, ki so jih praktično prosili in hodili iskat z avtobusi v najbolj zakotne, revne in umazane predele Bosne, Srbije in Črne Gore, da naj pridejo delat v slovensko proizvodnjo. Ta dogodek priča dejstvu, da imajo »ta spodnji« rok uporabe in postanejo oporečni takoj, ko želimo ustvariti neko novo državo, kjer bodo živeli le najbolj slovenski Slovenci z najčistejšimi koreninami. Fanatiki vladavine prava in pravne države, zberite se, najdite zrno razuma v svojem elitističnem konglomeratu znanja ter pritrdite svoje varnostne pasove ideologije – prihajamo na grob teren.
Leta 1991 je začela veljati Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, s katero država zagotavlja varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin vsem osebam na svojem ozemlju, ne glede na njihovo narodno pripadnost, brez sleherne diskriminacije, skladno z ustavo Republike Slovenije in z veljavnimi mednarodnimi pogodbami.
Zdajšnje prebiranje uradnih dokumentov, zakonov in podzakonskih aktov takratnega časa – s tem da danes vemo, kaj se je s temi priseljenimi zgodilo, pušča ravno tako grenak priokus v ustih kot prebiranje zgodb priseljencev o tem, kako je oblast nove Slovenije naredila balkansko verzijo čistke in na ta način ogrozila življenja ljudi, ki so prišli s trebuhom za kruhom k nam po boljše življenje, zase in za svoje otroke.
Seveda niso vedeli, da se kaj takega lahko zgodi. Nova slovenska oblast je pri realizaciji te strateške poteze vedela, da bodo imeli Neslovenci pomisleke pri sprejemanju novega, slovenskega državljanstva, zato so zadevo s kratkimi roki za vlogo državljanstva še nekoliko bolj zapletli. Na ta način so številne priseljence spodbudili k temu, da državljanstva ne sprejmejo, saj so časovno okno za vložitev vlog za državljanstvo zazidali tako ozko, da bi čim več ljudi nepremišljeno zavrnilo državljanstvo zaradi občutka pripadnosti svoji primarni republiki in njeni superiornosti nad Slovenijo. To je bilo tvorcem nove države dejansko v interesu, saj je njihova vizija o novi entiteti vključevala tudi izoblikovanje novega, slovenskega naroda, ki bo ponosno živel na sveže osamosvojenih tleh.
Balkanskim priseljencem se je sprejemanje državljanstva neke nove male države nemara zdelo pod častjo, vendar so tako odločitev drago plačali. Do neke mere je zagotovo razumljivo, da je bila Slovenija ob osamosvojitvi v zapleteni situaciji, saj takratne elite na čelu države niso vedele, na katero stran bi se v jugoslovansko-slovenskem konfliktu postavili priseljenci, vendar je bilo jamčenje socialne pravičnosti, zagovarjanje človekovih pravic in oglaševanje nove Slovenije kot socialne države v tistem času zelo pogosto (sploh v uradnih aktih), a krepko inkongruéntno z realno sliko tistega časa. Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu (ESČP) je to neskladnost tudi ugotovilo v sodbi Kurić in ostali proti Sloveniji v postopku za oceno ustavnosti. Izbrisani so se na ESČP obrnili, ker na slovenskem Ustavnem sodišču niso bili deležni pravičnega zadoščanja (hvala Francozom za posredovanje!).
Celotni situaciji moramo prav tako prišteti problem dostopnosti informacij. Ljudje so večinoma vedeli, da se morajo nemudoma odločiti, ali bodo sprejeli slovensko državljanstvo ali ne, niso pa vedeli, ali sprejem slovenskega državljanstva ogroža njihove pravice, vezane na državljanstvo v primarni republiki. Cena, ki so jo plačali za potencialno možnost boljšega življenja v Sloveniji, je odražena tudi v dejstvu, da so se ljudje bali, da bodo s tem izgubili status začasnega prebivališča ali lastništvo nepremičnine v primarni državi. Zakaj se potemtakem ne bi preprosto vrnili tja? Zato, ker je Slovenija skozi zgodovino spadala pod germanski okvir Evrope in bila posledično najbolj gospodarsko napredna država izmed republik SFRJ. Priseljenci so vedeli, da bodo zgolj z vidika svojih fiskalnih potreb tukaj uspešnejši.
Posledice izbrisa so bile zelo erozivne, saj je država v nekaterih primerih destruktivno razvejala veliko družinskih dreves ter ločila veliko partnerjev in prijateljev. Z izbrisom so bile Izbrisanim ogrožene tudi človekove pravice in temeljne svoboščine, denimo pravica do zdravstvene oskrbe. Tisti, ki so državljanstvo sprejeli, so de facto postali drugorazredni državljani in žrtve diskriminacije na več področjih življenja zaradi tistega povednega -ić na koncu svojih priimkov. Izbira, pred katero so bili postavljeni, jih je nedvomno dokončno zaznamovala. Vemo, da državljanstvo in narodna pripadnost nista sopomenki, vendar je na tej točki treba izpostaviti težave, ki so se posledično pojavile pri posameznikovem samoidentificiranju in občutku pripadnosti. V njihovih očeh je lahko izbira slovenskega državljanstva pomenila tudi izdajo svoje domovine.
Danes imamo lahko vsi predstave o tem, kaj bi morali Izbrisani storiti, a dejstvo je, da ne moremo nikomur soditi, če nismo bili sami postavljeni v isto situacijo kot oni. Zadeva je zelo zapletena, a hkrati preprosta, saj vse poti vodijo do želje po preživetju oz. želje po boljšem življenju. Kot mlada državljanka si težko predstavljam, da bi bila predstavljena pred tak ultimat s tako tveganimi in trajnimi posledicami. Sama se, kot slovenska Črnogorka ali pa črnogorska Slovenka s slovenskim državljanstvom, že brez te izkušnje nemalokrat počutim izgubljeno in kot da nikamor ne spadam, pa čeprav je slovenska družba danes bistveno bolj sprejemljiva in tujcem prijazna kot je bila pred 30 leti.
Mladi Slovenci in Slovenke lažje priznavamo, da so bile storjene napake s strani države, ki v veliki meri kljub poznejši milejši obravnavi vlog in plačevanju odškodnin niso bile odpravljene in zato ostajajo neizbrisljiv madež na obleki slovenske zgodovine. Nemara lahko to priznavanje pripišemo časovni oddaljenosti od dogodka (kljub dejstvu, da so posledice še kar prisotne), saj nismo na lastni koži občutili ostrine noža, ki pomeni izbris človeka in vseh pravic, ki naj bi mu bile inherentne.
Zgražam se nad tem, da so starci – poslanci določene desničarske stranke – pred kratkim demonstrativno odšli iz seje, ko je predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič omenila Izbrisane in ponoven poskus njihovih reparacij. Očitno so se ustrašili, da bodo sredstva za reparacije trgali od njihovih plač.
Za vzpostavitev ravnovesja, šivanja ran in čiščenja (očitno neobstoječe) vesti bi bilo potrebno kaj konkretno popraviti ali pa vsaj poskusiti nadomestiti, a je na tej točki že skorajda vsem jasno, da je za dejansko izpeljavo reparacij primarno treba prevzeti odgovornost za vse, kar se je zaradi izbrisa ljudem zgodilo. To pa je prej znanstvenofantastična želja kot napoved prihodnosti.
Zrno optimističnega rešenja v tem gnilem polju sramotne diskriminacije in nacionalizma lahko predstavljamo zgolj mi – mladina. Dajmo že glas utišanim in državljanske pravice Izbrisanim. Od teh tastarih ne bo nič.
S. F.
ilustracija: ©2023 Zala Reberc
