Gotovo vas je že obdal ta obupan, ne ravno vedno povsem razumljen, a kljub temu vehementen feeling; tisti grozen občutek, ki se z epicentrom v prsih razširi po vsem telesu kakor blag elektrošok: »Kaj za višje stvarstvo počneš na tem svetu?«, te grobo in zateženo vpraša.
Običajno se pojavi nenadoma, ko ga najmanj pričakujem. Med gledanjem odmevne serije ali med zalivanjem že skoraj ovenelih rož na okenski polici v študentski sobi. Nepričakovan obisk, ki mi ni prav nič po godu. In ko se pojavi, se kakor pijavka prisesa name in ne preneha z neprijetnostmi: »Ej, ti, nameravaš kdaj odkriti tisto, kar te bo zanimalo in s čimer boš zadovoljna ter uspešna – tako s stališča družbe, kot tudi po lastno določenih merilih – ali misliš ves čas samo lenariti?«
Okoli mene vsakodnevno (beri: na družabnih omrežjih) srečujem in zaznavam znance in znanke, ki se z zaljubljenimi pogledi zavzeto ukvarjajo s področji, na katerih gradijo svoje kariere. Eni profesionalno fotografirajo znane osebnosti v Sloveniji; slikajo na platna in ustvarjajo ter izdelujejo neverjetne izdelke, ki jih tržijo ali zgolj hranijo zase; drugi so aktivni na kulturnih področjih in pridobivajo socialni kapital; tretji fizično vsakodnevno skrbijo za mamljiv in privlačen izgled telesa, ki ga nato poleti ponosno razkazujejo tako na plažah kot … na družabnih omrežjih. Imajo nekaj, kar lahko »pokažejo«. V tem zmešanem, včasih skorajda nedoločljivem svetu so odkrili prav tisto, določljivo. Pa dajmo značaj produktivnosti, kapitalistične vrednosti zanimanja ali zanimanja zaradi vrednosti tega samega, zaenkrat na stran.
»Kaj pa ti, Julija?«, pravi občutek groze, »Kdaj boš že odkrila tisto »sveto« področje? Saj ti že družina teži, ti moram res še jaz?«
Kot študentka pedagoške smeri bi ravno zaradi trenutno predpisane družbene vloge morala zdaj, v tem nadvse primernem obdobju, pa ja kaj konkretnega početi. Družba mi pravi: »Postani prostovoljka tudi ti!« (z veseljem, a študentka mora tudi preživeti; najprej služba, potem pa družba, Julija), še ena izmed mnogih objav na Facebooku zopet oglašuje: »Pridruži se najboljši ekipi in si pridobi neverjetne izkušnje v strežbi, ki koristijo vse življenje!« (ne, hvala, z mano boste namreč imeli več minusa kakor plusa v blagajni). Potem pa se že skoraj končajo vabila, ki implicitno od mene zahtevajo čas, pozornost, popolno predanost ter trud. Očitno sem boljša v zavračanju interesov kot pa v sprejemanju le-teh. Pa naj poudarim: nisem razvajena, nehvaležna študentka, ki se zmrduje nad vsako ponujeno priložnostjo, ki bi jo morda vsak drug študent ali študentka sprejel/a z odprtimi rokami. Torej, na eni strani opazujem ljudi, ki jim uspeva, na drugi strani pa področja, na katerih bi tudi jaz lahko zaživela, a se v nobenega od njih žal ne zaljubim.
Vendar ne sedim zgolj na sedežni in objokujem svoje usode. Kot marsikdo poskušam in tipam želje, od politike in aktivne participacije mladih, raziskovanja psihosocialnih stisk med mladimi in kako le-te primerno nagovarjati v družbi, do branja strokovnih in leposlovnih del in ustanavljanja bralnega krožka. Temu tipanju je enkrat sledilo izčrpno raziskovanje stanja slovenskega šolstva, nakar se je nenadoma moje življenje obrnilo na glavo in ostala sem popolnoma prazna – brez zanimanj, želja in radosti. Občutek groze je ostal.
Čeprav sem sprva zavrnila pomen nadaljnje karierne koristnosti zanimanj, je to aspekt, ki ga ne morem dati na stran, vsaj nekje, v ozadju, mora biti po tihem prisoten. Tega se zaveš ravno takrat, ko si najbolj na tleh in potrebuješ pomoč različnih, marsikomu finančno nedostopnih služb.
Vse, kar vem in česar se zavedam, je to, da me bo občutek groze še kar nekajkrat spreletel. Zagotovo. Vsak se večkrat znajde v obdobju, v katerem je šibkejši in ranljivejši. Končno sem se naučila, da si takrat dovolim, da se izognem dražljajem, ki mi ne koristijo. Takrat, ko bo groza zopet potrkala na vrata moje zavesti, bom torej ponovno pritisnila na play in nadaljevala z ogledom serije ali poklicala prijateljico in ji pripovedovala o tem, kaj doživljam. Mogoče bom po tem zapisu, ki ga ravnokar pišem, zapustila družabna omrežja in si namenila konkreten čas zase, v katerem se bom morda pobrala s tal in se posledično večkrat odpravila na javne prostore, kjer bom mimogrede stopila v stik z nekom ali z nečim. Kaj pa vem. Včasih je enostavno dovolj, da se odmaknemo od okolja, ki nas implicitno ali eksplicitno sili k nenehnemu primerjanju z drugimi, in to s pomirjujočo vednostjo, da ne bomo ničesar zamudili – niti neminljive objave vplivnice z vrhunsko postavo, niti našega še neodkritega poslanstva.
Morda pa bom tokrat s police javne knjižnice izbrala ravno takšno knjigo, ki me bo poučila, da ljubezen do nečesa pride nenadoma. In morda bom ravno med branjem, s skodelico prijetne kave in s piškotom s čokoladnimi kapljicami, v miru in tišini spoznala tisto, kar že ves čas iščem.
Julija Kene
ilustracija: ©2023 Ajda Gostič
