V Cankarjevem domu sem v marcu ujela zadnjo ponovitev predstave Vojna in mir v tem delu sezone. Režiser predstave Silviu Purcărete je na oder postavil fragmente iz Tolstojevega romana, ki se sprva zdijo precej raztreseni, tok, kompozicija in dolžina predstave pa od gledalca zahtevajo veliko mero zbranosti in pozornosti. Morda povsem brez namere je predstava odprla nekaj vsebin za razmislek, ki so se porodile prav iz njene posebne zasnove.
Na trenutke burleskna uprizoritev romana se v prvem delu koncentrira na privatne afere glavnih likov, postreže pa tudi z motivi, ki spodbudijo razmislek o nesamoumevnosti položaja žensk danes, dvesto let kasneje. Okoliščine, ozadje, zaznamovano z vojnami, ki ga Tolstoj vseskozi vpeljuje v pripovedovanje, v predstavi preglasijo prizori intimnega življenja in vidik, ki pokaže, kako se življenje kljub vojni ne ustavi. Stvarnost je obložena z osebnimi pripetljaji, osebnimi vojnami in dramami, ki jih še kako zaznamujejo družbene okoliščine tistega časa. Četudi predstava nemirnemu ozadju vsaj v prvem delu ne nameni veliko pozornosti, pa prav s tem doseže nekakšno iskrenost in sodobnost, ki se odraža v razmerju do zunanjih tragedij, do realnosti, ki se približuje, podob, ki so nam vedno bolj domače, poznane. Zavedanje okoliščin in neizbežnosti vojne v predstavi ni odsotno, temveč je potisnjeno v intimne občutke in soočanje z njimi. To občutenje se vrača v valovih tesnobe, ki jo zbudijo znamenja in novice, prisotnost vojne pa simbolizira tudi komet C/1811 F1, ki ga omeni Tolstoj in je simbolično povezan z invazijo Napoleonove vojske na Rusijo.
Motiv, ki sili v premislek, pa ga je nekako vendarle mogoče spregledati, se zdi večno aktualen. Dokler vojna ne potrka na vrata in ne izbruhne z vso silo, si o njej ne dovolimo preveč razmišljati. Vojna se vsiljuje kot nelagodnost, misel, ki jo želimo odriniti skozi posvečanje manjšim problemom ali skozi razvedrilo; razdejanje, smrt, izguba, bolečina in njihova bližina pa so tisto, kar vojna, ko nas ujame, postavi pred naše oči, tisto, kar se za nas materializira. Na realnost (ker si že to razlagamo različno), naj bo mirna ali nemirna, ni pravega ali napačnega odziva, vsi pa so v pisanju človeške zgodovine relevantni. Včasih nas dogodki prehitijo, so neizbežni in večji od nas. Kaj lahko storimo, kadar ne moramo vplivati na njihov potek, ko lahko samo čakamo, da pridejo do nas? Ker je soočenje s strahom v praksi težko že razumeti, kaj šele realizirati, se večkrat obtežimo s krivdo, prepustimo jezi ali tesnobi ter čakamo, premlevamo, se prepuščamo strahu in skrbem ali pa strah potlačimo, se pretvarjamo, da ta realnost ne obstaja, in odrivamo dan, ko se bomo morali soočiti z grozotami. Na ta vprašanja ni enostavnega odgovora. To, kar nam je dobro poznano, ni le preprosto zavračanje realnosti, ni zgolj ravnodušnost, brezbrižnost ali sebičnost, temveč je tudi posledica občutka in dejanskosti nemoči ter hkrati volje do nadaljevanja življenja. Nemir narašča z bližino tragedije, odzivi na takšno realnost pa so različni – tako kot so različni odnosi do življenja. Kot Nataša Rostova lahko radoživo in z naivnim optimizmom stopamo skozi življenje, dokler nas to ne udari, nas sooči z grozo in krutostjo, nam vzame veselje in nas pahne v molitev. Ali kot Pierre Bezuhov v takšnih trenutkih iščemo resnice, ki bi nam pomagale, da se osvobodimo slabega, postanemo boljši ljudje in vzpostavimo harmonijo. Spet tretji se tako kot knez Andrej Bolkonski trudimo zaupati in slediti svojim občutkom, vrednotam in ciljem, ki smo jih oblikovali na podlagi svojih izkušenj; ali pa kot Tolstoj opazujemo in poskušamo razumeti vso to raznolikost, motive, filozofije in resnice, ki pišejo zgodovino.
Nesreča pogosto predstavlja »okoliščino«, ki nas prisili k razmišljanju, k iskanju smisla, k vrednotenju življenja, zato nas takrat bodisi sebična bodisi iskrena sila lahko potegne skupaj, k sodelovanju, kljubovanju in solidarnosti. Iz vojne in zla pa se vedno rojevajo tudi novi bogovi, glasniki nove morale in idealov. V takšnih momentih smo še posebej potrebni odgovorov in dovzetni za populizme in ideologije, ki si prisvajajo pravico presojanja pravičnosti. Tolstojevo izkopavanje skrivnosti zgodovine se prav pri tem vprašanju izrazi skozi pogovor med Andrejem Bolkonskim in Pierrom Bezuhovim, v katerem Andrej pravi: »Ljudem ni dano soditi o tem, kaj je pravično in kaj je krivično. Ljudje so se vedno motili in se bodo vedno motili, in v ničemer ne bolj kakor v tem, kaj se jim zdi pravično in kaj krivično« (Tolstoj 1977, 504) [1].
Skozi soočenje s konfliktnimi stališči prihajamo do spoznanja glede vprašljivosti in pogojenosti naših predstav in verovanj. Ti trki določajo tudi smer, v katero se razvija človeštvo, ter vrednote in dogme, ki se vanj vpisujejo. Vojna in mir sta sestavini vsakdanjega življenja, ki samo druga z drugo omogočata spoznanje, da so resnice začasne, da ne obstaja nobena gotovost in da prav ta značaj premika človeško družbo. Zgodovina nas uči, da so nekatere stvari večje od nas, kar pa ne pomeni, da se moramo odpovedati svojim prepričanjem in postati pasivni opazovalci dogodkov. Prav ravnanje v skladu s tem, kar mislimo, da je prav, aktivno, ustvarjalno življenje in spopadi resnic nam omogočajo sodelovanje v procesu tvorjenja zgodovine in družbenega »napredka«.
Predstava na odru Gallusove dvorane verjetno ni zadovoljila tistih, ki so od nje pričakovali posodobitev s politično korektnostjo, družbeno kritičnostjo in moralno neoporečnostjo, ter verjetno niti tistih, ki so prišli po povzetek ali sporočilo Tolstojevega romana, kar lahko vsaj delno pripišemo režiserjevi odločitvi. V enem od intervjujev je Silviu Purcărete namreč povedal: »Težko govorim o kakršnih koli kriterijih glede mojega dela v gledališču; vsekakor me ne zanima tisto, kar naj bi si gledalec želel videti, prav tako me skozi predstavo ne zanima podajanje kakršnih koli naukov pa tudi zabavi nisem pretirano naklonjen« (Purcărete v Maličev 2017) [2]. Glede vpliva gledališča na svet, v katerem živimo, pa pravi: »Če pa ga že ima, rad rečem, da gre za majhne, skoraj homeopatske doze, kjer je učinek ‘zdravila’ manjši od petindvajsetih odstotkov. Takrat rečemo, da smo ‘rešili’ dva ali tri posameznike, ki so v gledališče prišli po razodetje, katarzo« (Purcărete v Maličev 2017).
Sama katarze nisem doživela, moje občutke glede predstave pa je verjetno najbolj zaznamovala začetna izgubljenost med liki (pri čemer večji del krivde pripisujem svoji nepripravljenosti). Morda sem prav zaradi tega iz predstave želela potegniti še nekaj zase; nekaj, kar ni bil režiserjev namen. V komentarjih, ki jih je bilo nemogoče preslišati med odmorom, ki je sledil prvemu delu predstave, sem prepoznala potrebo gledalcev po nauku oziroma smislu predstave. Mislim, da je režiserju uspelo prav v tem, da te potrebe ni zadovoljil. Prav v razočaranju, ki je posledica pričakovanja razodevanja resnice, je nauk sam in tudi nauk Tolstojevega dela.
B. B.
[1] Tolstoj, Lev N. 1977. Vojna in mir. Ljubljana: Cankarjeva založba.
[2] Maličev, Patricija. 2017. Vojna in mir kot del božanske ekonomije. Delo, 14. januar. Dostopno prek: http://www.delo.si/sobotna/vojna-in-mir-kot-del-bozanske-ekonomije.html (18. marec 2017).
