V času, ko tehnološki napredek sili v vesolje in vse bolj prodira v neskončna prostranstva zvezdnate črnine, v času, ko se človek vse bolj oddaljuje od naravnega sveta, v katerega je z rojstvom umeščen, torej v času, ko dva politična pola, ki si stojita na nasprotnih bregovih, kopičita jedrske konice in jih usmerjata proti nasprotnemu bregu, se midva, dragi bralec/bralka, nahajava med dvema ognjema, v neusmiljeni igri moči, kjer človeško življenje mimogrede izpuhti; kakor da ga nikoli zares ni bilo. Posledica človekove nadvlade in nasilja nad drugimi ljudmi ter nad naravo se odraža v neskončnih poplavah vodá, ki redčijo tisti osnovni, esencialni habitat, ki za človeka predstavlja pogoj za življenje in preživetje, prav tako pa se odraža v neskončnih poplavah ljudi, ki iščejo svoj prostor pod soncem in ga stežka zares najdejo. Vendar kaj botruje temu, da se takšna nadvlada lahko mirno uveljavi in nadaljuje globoko v 21. stoletje, v stoletje, ki je nasledilo tisto najbolj krvavo in grozovito stoletje našega bližnjega časa in prostora, stoletje, ki ga je Badiou označil za »prekleto stoletje«?
Če se ozremo le na slovenski politični prostor in na ukrep, ki ga je slovenska oblast izbrala za ‘reševanje’ begunske problematike – uvedba Zakona o tujcih nam je, ne da bi na tej točki sploh poskušali ovrednotiti dejanske posledice tega zakona, pričarala vpogled v svetovno atmosfero 21. stoletja, ki prežema vés svet: namerno ustrahovanje ljudskih množic poteka nemoteno na vseh ravneh življenja. 21. stoletje, stoletje, v katerega smo že dodobra zakorakali, se zares zelo malo loči od tistega prekletega stoletja, ki ‘je mimo’. Sprašujemo se namreč podobno in veliko širše, kot se je spraševal Černiševski (in nato za njim Lenin): kaj storiti? (Что делать?) Prvič v zgodovini se namreč soočamo s konkretnim problemom/vprašanjem ohranitve človeka kot vrste.
Živeti v najboljšem izmed možnih svetov; teza, ki jo je sicer predstavil Wilhelm von Leibniz, lahko za nas predstavlja razumevanje sveta, v katerem živimo, kot sveta, ki nam ni dan, temveč je svet, ki ga sooblikujemo skupaj z drugimi ljudmi – naša vloga v tej družbenopolitični realnosti je izredno pomembna in kroji našo skupno prihodnost. Na nas, torej na meni in tebi, je, kakšen bo ta svet. Vendar se je treba zavedati dejstva, da politika strahu, ki vztrajno prodira v vse pore javnega in ‘zasebnega’ življenja, determinira naše mišljenje in delovanje, torej besedo in gib slehernika. Strah je zares najmočnejši vzvod nad ljudstvom in z njim si oblast zagotovi popoln nadzor in nadvlado – če seveda ne pride do kakšnega preobrata, kot ga denimo prikaže Žižek v svoji etično-politični vaji/interpretaciji Antigone. Vladavina strahu in politika ustrahovanja izgubita tla pod nogami takoj, ko se ljudstvo več ne boji; ko strah izgine. »Vsi poznamo klasičen prizor iz risank: mačka pride do roba in vendar teče naprej, ne oziraje se na to, da je izgubila tla pod nogami; padati začne šele takrat, ko se ozre navzdol in zagleda brezno pod sabo« (Žižek). Ko človek pomete s tradicijo in stopi na svetovni oder, se pred njim razprostre neskončna vrsta možnosti; tudi tistega, ki se še tako oklepa moči in oblasti, se zlahka zruši in požene v globine soočenja s samim seboj in s svojim delovanjem.
Tó pomeni živeti v najboljšem izmed možnih svetov: ne to, da sedaj, v trenutku divjega neoliberalnega kapitalizma živimo v najboljšem izmed možnih svetov, ampak da je svet, v katerega smo z rojstvom umeščeni, spremenljiv in predrugačljiv. Heraklit nam je podal razumevanje sveta skozi dejstvo, da »ni mogoče dvakrat stopiti v isto reko ne dvakrat dotakniti se iste minljive snovi«. Sprememba in gibanje vsega obstoječega pa sta neizpodbitna temelja naravnega in družbenega sveta. Pomen poudarka ‘živeti v najboljšem izmed možnih svetov’ tiči v polnem, nedovršnem pomenu besede živeti. Tisto, kar vedno znova pozabljamo in kar je tudi korelat razumevanja celotne zgodovine kot procesa, iz katerega se človek nikoli ničesar ne nauči, na kar je opozoril že Hegel, je védenje, da odprtih, priborjenih dosežkov družbenih gibanj in bojev/front ne smemo nikoli zapirati, ampak jih moramo puščati odprte in jih skrbno varovati pred jastrebi, ki le čakajo na primerni trenutek, da planejo po njih.
V tem trenutku se ‘jastrebi’ zbirajo in polaščajo prav tistih vprašanj, ki za večino ljudi predstavljajo nekaj popolnoma samoumevnega: vprašanj uveljavitve popolnega nadzora nad ženskim telesom (vprašanje prepovedi splava) in odločanja o njihovi usodi, kar je povsem abotno in absolutno nedopustno. Na slovensko in svetovno prizorišče torej zopet (s silo) vstopa prav tista tradicija, ki spodkopava rezultate družbenih bojev in kolektivnih naporov. Za tabornika ni dovolj, da zastavo razobesi, ampak jo mora budno varovati, da je ne bi nekdo drug odtujil in si je prisvojil – za to zares gre. Priborjene pravice je treba skrbno varovati in iti še dlje: človek, ničesar ne moreš več izgubiti, znebiš pa se lahko strahu, in kakor je dejala Rosa, okov, v katere so te odeli!
Pseldonimova
