»Mann muss so radikal sein, wie die Wirklichkeit.«
Pred kratkim je pri založbi MGL izšla knjiga Darka Suvina z naslovom Brechtovo ustvarjanje in horizont komunizma, kjer so zbrani izredno zanimivi in pomembni eseji o enem najbolj vplivnih mislecev, pesnikov, gledališčnikov 20. stoletja – Bertoltu Brechtu. Kot v predgovoru knjige poudari Aldo Milohnić, se ob vsej kakovosti Suvinovega opusa soočamo z izjemnim pomanjkanjem slovenskih prevodov njegovih del – povsem neupravičeno. V slovenščino so namreč prevedeni zgolj ena sama knjiga (Kje smo? Kam gremo? Za politično epistemologijo odrešitve, 2010) in nekaj člankov (Marksizem, znanost ali komunizem?, Ekonomsko-politične perspektive Borisa Kidriča: ob šestdesetletnici njegovih Tez o ekonomiki in 15 tez o komunizmu in Jugoslaviji ali dvoglavi Janus emancipacije prek države: preobrazbe in preoblikovanja Marxovega ‘Prispevka k židovskem vprašanju’). Kljub jezikovni »prepreki« se je marsikdo izmed nas, ki nam je Brechtova drža (nem. Haltung) blizu, z Brechtom prvič srečal prav skozi Suvinov prevod spisov, ki so zbrani v knjigi Dijalektika u teatru (1966). S tem delom je Brecht tudi vstopil v jugoslovanski prostor in postopoma postal ena izmed ključnih referenc na različnih raziskovalnih in ustvarjalnih področjih.
Kaj je pravzaprav takšnega na Brechtovem miselnem in ustvarjalnem opusu, da (p)ostaja aktualen tudi v 21. stoletju? Knjiga nam, kakor pravi Suvin, prikaže »prihodnost v preteklosti« – zgodovinska odprtost vselej izraža Brechtovo ključno usmeritev, ki je v teh izjemno resnih in nevarnih časih (brezizhodne) neoliberalne perverzije ne gre zanemariti. Svet je po Brechtovih besedah »za današnjega človeka opisljiv samo, če ga opisujemo kot predrugačljiv svet«.
V slovenskem prostoru je bil Brecht sicer izjemno aktualen predvsem v 80. letih prejšnjega stoletja, vendar se vedno znova vrača kot pomembna in ključna miselna osebnost, še posebej v teh negotovih časih, ki so hkrati tudi izjemno nevarni. Neoliberalizem 21. stoletja namreč vztraja skozi deklariranje o zaprtosti prostora, ki nima izhoda (oz. izhoda sploh ne predvidi). Brecht pa je skozi svojo držo razumel svet kot predrugačljiv – zgodovina je naša (človeška) usoda, kar pomeni, da človek predstavlja tisti subjekt, ki zgodovino sooblikuje skupaj z drugimi. Brechtova radikalna pozicija se zrcali skozi to, kar Milohnić v predgovoru označi kot imperativ radikalnega mišljenja (nem. »Mann muss so radikal sein, wie die Wirklichkeit.«) – človek mora biti namreč tako radikalen, kot je radikalna dejanskost. Prav ta pozicija predvidi družbeno spremembo kot nekaj konstantnega (nikoli ne stopimo dvakrat v isto reko – če aludiramo na Heraklita, »očeta« dialektike). Jameson po besedah Suvina upravičeno zapiše, da je kapitalizem v svoj sistem (re)produkcije vsrkal tudi Brechtovo vztrajanje pri spremembi. Vprašati bi se torej morali, v kakšnih časih živimo, da nas zgodovinske okoliščine zopet vodijo do ustvarjalcev, kot so bili Ajshil, Brecht, Beckett idr. ter do njihovih del. Vsako aplikabilnost ustvarjalčevih poudarkov, ki so bili realizirani in namenjeni za nek drug zgodovinski trenutek, je treba skrbno in previdno premisliti, če jih želimo prenesti v današnji čas. Na to je Suvin opozoril na svojem predavanju na AGRFT, ki ga je izpeljal v okviru svojega obiska v Ljubljani. Brecht je, kot pravi Jameson (Brecht and Metod), lahko izjemno uporaben za nas – »ljudi, ki premišljajo o današnjem katastrofičnem stanju sveta in skušajo v zvezi z njim kaj storiti«.
Pojavljanje Brechta in obravnavanje njegovih del v zaostrujočih se časih (vzpon fašizma, ekološke katastrofe, vse glasnejše vprašanje jedrskega spopada …) narekuje na nujnost premišljanja, ki se oddalji od zaprtih miselnih okvirov – skozi Brechta lahko opazimo pozicijo (na metodološki ravni), ki od nas terja, da ponovno prevrednotimo ustaljene, konsolidirane vrednote in določila, ki jih nihče (ali redko kdo med nami) ne preizprašuje več (Brecht je zelo rad prebiral Zaratustro). V času, ki od mislečega subjekta terja aktivacijo in ponovno premišljanje nekaterih samoumevnosti (kar danes nastopa kot eksistenčna nujnost), se Brechtova metoda prikaže tudi skozi enega izmed poudarkov in izpeljav iz Dajevca in Nejevca – naša drža (nem. Haltung) mora biti v skladu z našo situacijo. Potreben je torej podroben vpogled v situacijo in v stanje stvari, ki veljajo tukaj in zdaj, hkrati pa mora biti pozornost usmerjena k specifičnim dejavnikom, ki ustrezajo tej dejanskosti. Eksplozivnost Brechtove ideje torej lahko vidimo kot strast ali kot novost, ki jo je treba prenesti iz časa, v katerem je ustvarjal, v današnji zgodovinski čas, ki predstavlja neoliberalno realnost, ki subjektu ne nudi nikakršne opore več. Gre torej za specifičnost zgodovinskega trenutka, ki je mnogo drugačen od okoliščin, ki so obdajale denimo Brechta, vendar njegova metoda ponudi ponovljiv moment (v smislu Aufhebunga), ki ga lahko uporabimo tudi danes.
Pozicija depolitiziranega subjekta v neoliberalni realnosti ne predstavlja pasivne vloge ljudi, temveč to pasivnost nadomesti psevdoaktivnost, kakor pravi Žižek. Psevdoaktivnost pomeni nenehno aktivnost ljudi, ki pa nikoli ni aktivnost kot taka – gre za fikcijo. V realnosti je človek odrinjen od vseh procesov odločanja in sodelovanja pri političnih spremembah (eden izmed sloganov vseslovenskih vstaj: »Če bi volitve karkoli spremenile, bi bile prepovedane.«), kar ga vodi v željo po prilagoditvi obstoječim določilom. V tem oziru Brecht nastopa kot mislec in ustvarjalec, ki je vedno znova aktualen, saj ponudi prelom z najbolj uničujočimi samoumevnostmi, ki jih ponuja obstoječa družbena usmeritev – ponudi možnost, ki ni le realna, temveč tudi nujna. S prekinitvijo samoumevnosti se subjektu namreč ponudi samoreflektiven vpogled v svoje lastno delovanje in svoj doprinos k (re)produkciji obstoječe družbene realnosti. Pojem Verfremdungseffekt ali potujitveni učinek, kot ga definira Brecht, označuje potujitev nečesa, na kar je človek navajen – kar je zanj samoumevno in udomačeno. Potujitev nastopi kot nekakšna prekinitev udomačene samoumevnosti, ki postavi nov način gledanja nečesa, na kar je bil posameznik privajen in mimo česar je hodil brezbrižno. Kosovel je nekje zapisal, da hlapec ni hlapec, ker hlapčuje, marveč ker se ne zaveda; to je ključen moment današnje neoliberalne realnosti, ki proizvaja subjekt, ki misli, da je neposredno vključen v vse procese sooblikovanja politične in ekonomske realnosti, v resnici pa je odrinjen od vseh pomembnih in relevantnih vprašanj, ki ga neposredno zadevajo. V Sloveniji je v zadnjih dneh aktualen primer t. i. trgovinskih »sporazumov« TTIP in CETA, pri čemer ključne usmeritve in namere predlagatelji teh »sporazumov« pazljivo prikrivajo in odmikajo od javnosti.
Kot pravi Milohnić, je naloga Brechtovega dialektičnega (epskega) gledališča (s katerim je Brecht v času Weimarske republike prelomil samoumevnost meščanskega gledališča), da spontano ideologijo, ki se skriva v vsakdanjih avtomatizmih, naredi vidno. Pri Brechtovem gledališkem ustvarjanju sta najbolj prepoznavna prav pojem potujitvenega učinka (nem. Verfremdungseffekt) in pojem gestus – pri potujitvi gre namreč za to, da potujimo družbeni gestus, ki zaobjema (mimični in gestični) izraz družbenih razmerij, ki v določeni dobi obdajajo ljudi, z namenom, da bi o teh razmerjih pričeli razmišljati na drug način – z možnostjo predrugačenja obstoječih danosti, ki se kažejo kakor objektivne in naravne. Z efektom potujitve se namreč demaskira navideznosti in prekine s samoumevnostmi. Za današnji čas, ki je »obstal« ujet v besedah Margaret Thatcher »There is no alternative.«, pa je najbolj relevantno dejstvo, da nam potujitev pomaga, da ugotovimo, da obstajajo tudi drugačne alternative in perspektive, ki niso zgolj možnost, ampak vse bolj nastopajo kot nujnost.
Upravičeno se je vprašati, kakor se sprašuje Suvin, »v čigavem imenu ali imenih, in komu, je lahko – ali je – govoril« (Brecht).
Pseldonimova
Viri:
Milohnić, Aldo. 2009. Teorije sodobnega gledališča in performansa. Ljubljana: Maska.
Suvin, Darko. 2016. Brechtovo ustvarjanje in horizont komunizma. Ljubljana: MGL.
