Povprečen posameznik skozi življenje krmari precej neobremenjeno glede vprašanja svojega obstoja, svoje biti in poslanstva, vse dokler ga okoliščine ne spodbudijo v razmišljanje o lastni minljivosti (ali minljivosti bližnjega), kar sproži vrsto drugih vprašanj. Zavedanje končnosti, neizogibne smrti in njenega pomena napeljujejo k razmišljanju o smislu življenja, rojevajo filozofije, teologije, prepričanja, spodbujajo napredek v znanosti, izboljšujejo navade itd. Kljub vsakdanjosti smrti imajo številni posamezniki velike težave pri sprejemanju dejstva lastne končnosti, moderna družba pa do vprašanja smrti goji kompleksen odnos, posledica katerega je poseben način tabuizacije smrti.
Bivanje oziroma bit skozi zgodovino, skozi filozofijo, teologijo in znanosti ne bi bila (toliko) preizpraševana, če na drugi strani ne bi obstajala možnost ne-biti oziroma nujnega konca vsake žive biti. Človek je bitje, ki je »obremenjeno« z zavedanjem o lastni minljivosti, zato ni čudno, da na različne načine poskuša iskati odgovore o smislu svojega obstoja. Četudi na vsakdanji ravni posameznik ne razmišlja o smrti, ob soočenju z njo preko drugega občuti nelagodje, doživlja intenzivna čustva ali razvija strah. Ljudje so se verjetno na takšen ali drugačen način od nekdaj soočali s strahom pred smrtjo (lastno in smrtjo bližnjih). Strah pred smrtjo je v splošnem lahko vezan na strah pred lastnim koncem, izgubo bližnjega, na negotovost glede posmrtnosti, na strah pred neizpolnjenostjo in podobno. Tako pri razmišljanju o smrti kot pri strahu pred smrtjo pa gre večkrat za razmišljanje o umiranju in strah pred umiranjem ter fenomeni, ki se pogosto navezujejo na misli o umiranju. Smrt kot trenutek in stanje, ko prenehajo delovati življenjski procesi oziroma vitalni organi, ki ohranjajo življenje, je namreč tako izmuzljiva, tako težko jo je ujeti, da je o njej kot taki tudi težko razmišljati. Povsem drugače pa je z umiranjem. To je lahko zelo dolgotrajno, mučno in boleče, zato je strah pred njim tudi bolj razumljiv.
Četudi nam mediji vsak dan ponujajo podobe umiranja skozi poročanje o dogodkih, sta smrt in umiranje iz javnega življenja in diskurza precej odrinjena. Sporočanju, ki je namenjeno oglaševanju (in sestavlja velik del informacij, ki jih dnevno konzumiramo), je zapovedan kult mladosti in vitalnosti, staranje pa se iz njega odganja, kot bi bilo nekaj nenaravnega. Trženje produktov in storitev, ki sicer temelji na pritajenem podtikanju zavedanja minljivosti, spreminja razumevanje staranja, ki tako bolj kot biološko dejstvo postane kazalec zanikrnosti oziroma neskrbnosti. Skozi strah pred staranjem se preživljajo celotne industrije. Posamezniki pod vplivom potrošniške biopolitike pred starostjo bežijo s pomočjo različnih intervencij v telo (na primer s prehranskimi dopolnili in kirurškimi posegi). Tabu smrti in strah pred smrtjo, ki ne predstavljata več dogodka, temveč zajameta kar celotno mrežo asociacij (bolezen, starost, onemoglost, umiranje in podobno), tako spreminjata podobo družbe, vsebine in prioritete ter odnose med ljudmi. Zanikanje starosti ter željo po večni mladosti Christopher Lasch povezuje s pojavom narcistične osebnosti in kultom jaza. Družba, v kateri živi narcis, je oropana religije in kaže malo zanimanja za zanamce, strah pred smrtjo pa ima v takšni družbi še večjo moč (Lasch 2012, 243) [1].
Pogovori o smrti in umiranju so pogosto označeni kot morbidni in zato nezaželeni. Tematika smrti in vsakdanji fenomeni, ki jo obkrožajo, so marginalizirani, smrt pa se vedno pogosteje obravnava kot posebnost, abnormalnost, ne pa zakonitost in dejanskost. Sodobna družba predstavlja okolje, ki ne omogoča odkritega izražanja čustev, oddaljuje posameznike od sebe in drugih ter kaže tudi nezrel odnos do smrti in umiranja. Smisli, ki so bili nekoč posredovani skozi religiozna prepričanja, so danes vse bolj prepuščeni odkrivanju in idejam vsakega posameznika. V vedno bolj individualizirani moderni družbi, v kateri sta uspešnost in sreča posameznika odvisni od njegovih lastnih prizadevanj, so tudi pomeni in smisli postali privatna zadeva. Tesnobnost, ki jo vzbuja negotovost glede vprašanj posmrtnega in s tem tudi smisla življenja, se poveže s tesnobnostjo, ki jo družba vzbuja s tem, ko od posameznika pričakuje, da bo vedno vesel in drugih ne bo obremenjeval s svojimi tegobami, vse to pa škoduje tako našim medosebnim odnosom kot odnosu do sveta in življenja.
V poznem srednjem veku, v obdobju lakote in kuge, v času gospodarskih kriz ter trenj med socialnimi sloji, je bilo zaznati vznik pisnih del, katerih »namen je bil naučiti ljudi pomirjati umirajočega z neizbežnostjo smrti …« (Miličinski 2006, 128) [2]. Danes, ko so psihoterapije zamenjale nekdaj široko sprejeta filozofska prepričanja in religije, se zaradi tabuizacije smrti, ki se je razvila iz kompleksa znanstvenih, kulturnih, družbenih, političnih sprememb in drugih procesov, ne znamo in ne želimo odkrito pogovarjati o svojih občutkih glede smrti, ne znamo stati ob strani žalujočim, še manj pa umirajočim. Zanikanje smrti se pogosto pokaže ob »resnejši« bolezni (starejšega) sorodnika ali prijatelja. Tako s starejšimi kot z umirajočimi se ne pogovarjamo o smrti, ker se nam ne zdi primerno, ker se ob tem počutimo neprijetno, četudi bi umirajoči takšen pogovor potrebovali. Naša obremenjenost z umiranjem lahko tako vzame še zanjo uteho našim bližnjim.
Človek si med živimi bitji pripisuje posebej visoko in pomembno vlogo. Vse civilizacije so skozi različne filozofije in teologije iskale odgovore glede bistva, smisla in namena bivanja. Strah pred smrtjo, pred umiranjem in vsem, kar ima vonj po minljivosti in negotovosti glede posmrtnega, je v moderni družbi tematiko smrti umaknil iz javnega diskurza. Pretvarjamo se, kot da smrt ne obstaja ali pa kot da ne obstaja življenje po naši smrti. Odnos do smrti vpliva tudi na odnos do življenja, zaznamuje odnose med ljudmi, odnos do narave in živih bitij ter narekuje prioritete. Pogovori o minevanju sprožajo neprijetne občutke še posebej, ko gre za osebne primere, po drugi strani pa lahko mnogim (žalujočim ali umirajočim) predstavljajo veliko uteho. Strah pred nepoznanim, pred negotovim in bolečim ne sme postati razlog za odrivanje tematike smrti in umiranja iz (javnega) premišljevanja. Samo neobremenjenost z dejstvom neizogibnosti staranja in smrti lahko človeku ponudi polno, ustvarjalno, svobodno življenje, oziroma kot je zapisal Baruch de Spinoza: »Svoboden človek ne misli na nič manj kot na smrt; in njegova modrost ni premišljevanje o smrti, ampak o življenju« (Spinoza 2004, 312) [3].
B. B.
Viri:
[1] Lasch, Christopher. 2012. Kultura narcisizma: Ameriško življenje v času zmanjšanih pričakovanj. Ljubljana: Mladinska knjiga.
[2] Miličinski, Maja. 2006. Strategije osvobajanja. Ljubljana: Založba Sophia.
[3] Spinoza, Baruch de. 2004. Etika. Ljubljana: Slovenska matica.
