Pisalo se je leto 1962. Svet je bil na vrhuncu hladne vojne, kubanska raketna kriza je bila za vogalom, zagnani avtor Phillip K. Dick pa je izdal roman, za katerega je leto zatem prejel Hugo Award, nagrado za fikcijsko ali fantazijsko prozno delo. Rojen je bil leta 1929 skupaj s sestro dvojčico, ki je kmalu po rojstvu umrla. V njegovih delih se prav iz tega razloga večkrat srečamo z motivom fantomskega dvojčka. Dickovo življenje so zaznamovale konstantne selitve in ločitev staršev. Znano je, da je neuspešno poskušal storiti samomor z zastrupitvijo, obstajajo pa tudi številne teorije zarote, da naj bi imel shizofrenijo. Mentalne težave, shizofrenija, halucinacije in avtoritarna oblast, ki drži vajeti sveta v svojih rokah, so bili konstantni motivi njegovih del. Kot študent se je poglabljal v Platonovo filozofijo in v iz nje izpeljane teorije metafizike, s čimer si je oblikoval svoj pogled na obstoj. Po (bolj ali manj neuspešnem) študiju je kratek čas delal v glasbeni trgovini, nato pa se je posvetil delu pisatelja. Njegovo zasebno življenje je bilo pestro, saj je bil poročen kar petkrat. Najdaljši zakon z drugo ženo Kleo Apostolides je trajal 9 let. Da je bil kaos v njegovem zasebnem življenju še večji, so pripomogli tudi njegovi politični nazori. V petdesetih letih se v ZDA srečamo z mrzlično gonjo proti (dostikrat neutemeljeno obtoženim) komunistom. Tudi Kleo je bila žrtev teh preganjanj. Dick je bil tudi sam žrtev preiskav, saj je z izrazito levimi nazori večkrat spodžigal razdražljive množice. V času vietnamske vojne je bil sicer previden, vendar je z objavami proti davkom, ki so šli v vojne blagajne, doživel celo zaplenitev avtomobila s strani vladnih agencij. V sedemdesetih letih se je njegovo zdravje slabšalo in zaradi močnih zdravil je doživljal blodnje. Med drugim naj bi doživel občutek, da je njegovo telo zasedel prerok Elija. Proti koncu življenja je imel še težave s srcem in naposled je leta 1982 sledila možganska kap. Pokopan je bil v grob, v katerem je ležala njegova že davno umrla sestra dvojčica Jane. Že burnost njegovega življenja nam pokaže, da je bil iz pravega testa za pisanje romanov zarote in fikcije.
Kar naredi roman tako fiktiven, je enostavno dejstvo, da govori o svetu v zgodnjih šestdesetih letih 20. stoletja, približno 15 let po koncu druge svetovne vojne, le da so tokrat zmagale sile osi. Dogajalni kraj so današnje ZDA, ki se v knjigi v grobem delijo na tri dele. Zahod se imenuje Pacifiške države Amerike, ki so okupirano območje Japoncev. Ozemlje je razširjeno nekje do črte Utah–Montana–Wyoming–Kolorado–Nova Mehika. Na vzhodni strani je precej bolj razširjeno območje, ki so ga okupirali nemški nacisti, sega pa nekako do Teksasa, Oklahome, Kansasa, Nebraske in obeh Dakot. Vmes se nahajajo Rocky Mountain States, ki delujejo kot nekakšno nevtralno območje, tampon cona, ki je v bistvu nobeden od okupatorjev noče zaradi puste zemlje. Kanada naj bi bila »bolj liberalna«, kot pravijo liki v romanu; ali je okupirana ali pa celo (edina) svobodna država, ki je ostala takšna, kot je, je nerazjasnjeno. Srednjeameriške države niso omenjene, je pa zato Latinska Amerika nekako po ravni črti, ki sega od Kolumbije jugovzhodno proti večjim obalnim mestom Brazilije, razdeljena med Japonce in Nemce. V Evropi je vse več ali manj pod oblastjo Nemčije, z izjemo Mediterana, ki skupaj s precejšnjim delom severne Afrike in Bližnjega vzhoda tvori italijanski imperij. Posamezne evropske države (denimo Velika Britanija, Francija ipd.) imajo določeno stopnjo avtonomije, vendar pa je Nemčija še vedno gospodar prostora. Evropa in Afrika sta po novem povezani, saj so Nemci izsušili Sredozemsko morje (sredi 20. stoletja!) s svojo napredno tehnologijo in ga pretvorili v velikansko kmetijsko območje z rodovitno zemljo. Afrika, kot rečeno, je na severu dodeljena Italijanom, njihovo območje se nato širi še nekako do Etiopije in naprej od Afrike proti vzhodu. Južno od italijanske cone naj bi bil nekakšen izbrisan svet. Nemci so tam izvedli totalen genocid in za seboj pustili opustošenje, ki sicer ni popolnoma apokaliptično. V Aziji se v stepah, kamor jih je izgnala nemška oblast, še vedno nahajajo Slovani, vendar pa živijo bolj divje in brez možnosti za kakšen povratni udarec. Nekje pri Indiji se potem ločita italijansko-nemška in japonska oblast, ki si lasti Kitajsko, Indokino, vzhodno Sibirijo in Korejo. Zahod Pacifika je zopet ves japonski, vključno z Avstralijo. O Antarktiki in njenem lastništvu ni besed.
Po gospodarski krizi in politiki izolacije ZDA so sile osi v drugi svetovni vojni triumfirale. V dejanski zgodovini je Hitlerja kot kanclerja za tri tedne nasledil Dönitz, v romanu pa je bil to Hitlerjev privatni sekretar Bormann. Hitler je obolel za sifilisom in je v zdravstveni oskrbi, nezmožen opravljati svoje delo. Visoki funkcionarji, ki se po Bormannovi smrti (ki se zgodi v romanu) borijo za vrhovni položaj, so zgodovini dobro poznani Goebbels, Göring, Seyss-Inquart in drugi. Nemci s svojo napredno tehnologijo dosežejo, da letala zamenjajo rakete, ki služijo kot precej hitrejši način potovanja po Zemlji. Kmalu po zmagi v drugi svetovni vojni so začeli razvijati vesoljsko tehnologijo, s katero je človek prvič stopil na Luno, Mars in Venero (kako so pri slednji premagali nemogoče pogoje za pristanek, ni jasno, nemški inženiring pač). Ravno tako so začeli v vesolju postavljati prve kolonije. Zanimivo pa je, da se je precej manj vlagalo v industrijo zabave in je multimedija dosti manj razvita, kar nekako priča o stereotipni nemški naravi, ki da vlaga prej v delo in znanost kot v zabavo.
Glavni junaki romana se v veliki večini časa nahajajo v Pacifiških državah, torej v japonskem okupiranem območju, natančneje v San Franciscu. Robert Childan ima v lasti antikvarno, kjer prodaja »ameriške« predmete (priljubljena kaprica zbirateljev je denimo ura Miki Miške). V stik pride z Nobusukejem Tagomijem, visokim japonskim trgovcem, ki išče darilo za švedskega poslovnega partnerja Baynesa. Slednji je zanimiva vaba za nemške vohune, ki verjamejo, da je v resnici Žid, kar (verjetno bolj v šali in želji po ustrahovanju) zaupa nadležnemu sopotniku na letalu. Pojasni mu, da so Židi s pomočjo operacij spremenili zunanjost in se uspešno infiltrirali na visoke položaje. Koliko je to res in koliko je šlo samo za simuliranje, da bi sopotniku zaprl usta, je prepuščeno odprti interpretaciji. Childana (vsaj deloma) zalaga veliko podjetje Wyndam-Matson, v katerem so ravno odpustili Frinka (nekoč bojda Finka), ki je osumljen židovstva. Frink pride v stik s Childanom in se izdaja za desno roko japonskega admirala. Antikvarju pojasni, da so njegovi izdelki bolj ali manj tovarniške replike in ponaredki. Frinkova nekdanja žena Julijana se medtem zaplete z italijanskim tovornjakarjem Cinnadello, za katerega se na koncu izkaže, da je švicarski vohun v službi nacistov. Več vzporednih zgodb razkriva posameznikovo plat, ujeto v svetu popolnega nadzora in jasne (a hkrati tako zelo paradoksalne) hierarhije. Baynes je v resnici nemški vohun Wegener, ki je opozoril japonske generale na Operacijo Regrat (kot ji pravijo v slovenskem prevodu), v kateri naj bi Goebbels (ali bolje rečeno nemška tajna služba, ki je Goebbelsa nekoliko izkoristila) izvedel tihi napad na japonska območja. Frink je prav tako izpostavljen, vendar kot Žid. Cinnadella pa je vohun, ki do konca izrablja Julijanino zaupanje. Zahrbtnost, manipulacija in simulaker so vretenca trdne desne hrbtenice, ki nadzira razvoj sveta okoli sebe. Že sama hierarhija deluje popolnoma zmanipulirano in paradoksalno. Belci so superiorna rasa, ki vlada vsem, razen Japoncem, ki so na svojih območjih gospodarji belcev. Azijci so delavska rasa, razen Japoncev, seveda. Zlasti Kitajci so pridni delavci, ki jih japonski aparat prisile odločno izkorišča sebi v prid. Črnci so izbrisani iz obstoja. Kako so lahko belci superiorni, če pa so izrazito manj vredni od Japoncev? Kako so lahko Azijci delavci, če pa so Japonci gospodarji? Že v sami osnovi sveta, delitvi oblasti in dela je torej polno paradoksov.
Dick je v svoj roman vključil tudi fiktiven lik, pisatelja Abendsena, ki v svojem delu Tudi kobilica je breme predstavi alternativen svet, kako bi bilo, če bi zmagali zavezniki. Z nekaj odmiki od dejanske resnice je Dick ustvaril simuliran svet znotraj simuliranega sveta, dvojno zrcaljenje, ki pa je pravzaprav predelava dejanske resničnosti. Julijana se s Cinnadello odpravi do Abendsenovega odmaknjenega dvorca (ki je pravzaprav bolj hiša), pri čemer odkrije vohunov namen ubiti avtorja te pregrešne knjige. Julijana mu prereže vrat in se sama odpravi do pisatelja. Kot vidimo, je svet poln prekrivanja, simulacij in interpretacij različnih možnosti. Treba je omeniti, da je med japonskimi okupiranimi deželami izredno priljubljen i ching, japonski orakelj, ki služi za napovedovanje prihodnosti. I ching se sicer napoveduje preko paličic in heksagramov, sestavljenih iz števil. Zraven je nujno imeti še knjigo prerokb, ki ti v nekakšnem pitijanskem izreku napove prihodnost. Julijana pri avtorju izve, da je knjigo v bistvu napisal i ching, saj si je pri pisanju ves čas pomagal le z njim. Simulacija napiše simulirano resničnost v svetu simulacije, simulirana resničnost pa je hkrati naša dejanska resničnost (z malo zrcaljenja in predelave). V vrtincu resničnosti (že napol shizofrenem stanju dejanskega duha) Dick zaključi roman.
Ne morem in nočem se spuščati v kritiko zgodovinske percepcije. Dickova interpretacija sveta v primeru nacistične zmage bi bila lahko sesuta na milijon različnih načinov, vendar pa delo ni zgodovinski roman, temveč osebna drama, ujeta v svet totalnega nadzora. Posameznik in svet sta v prisilnem sodelovanju drug z drugim. Nadzor in osebna zavest morata sodelovati, da se vsi ne pobijejo med seboj. Koliko posamezniku pomeni mir na svetu, pa četudi le simuliran in prisiljen, pove že dejstvo, da se vsak od junakov sprijazni s svojo vlogo. Nihče ne kuje tihih zarot proti samemu vrhu. Baynes oz. Wegener ne kuje zarote proti oblasti, to počne njegova oblast sama proti drugi oblasti; on je zgolj sredstvo, sprijaznjeno s svojo vlogo. Ravno tako Cinnadella ne išče osebnega zadoščenja, njegova oblast se želi utrditi. Vsi junaki so umirjeni v svoji vlogi in se soočajo zgolj z osebnimi težavami. Politika je sicer vedno prisotna in vedno vplivajoča, a nihče se ne trudi spreminjati sveta; ljudje padejo v pasivizacijo, ki je najtrše sredstvo moči. Ko bodo množice pasivne, boš lahko delal, kar hočeš. Delo je tako prikaz ljudi v svetu avtoritarnosti, ki se ne ukvarjajo z razrednim, temveč eksistencialnim bojem. I ching je tako popularen prav zato, ker se ljudem ne ljubi ukvarjati z lastno prihodnostjo, temveč želijo zgolj prebroditi vse v miru. Naj jim orakelj pove, kaj se bo zgodilo; mir je tisto, kar je pomembno.
Poleg vseh že prav shizofrenih paradoksov je glavni prav gotovo ta, da si vsi želijo ohraniti mir v svetu totalnih diktatur. Mir je glavni leitmotiv romana, četudi ni nikjer izpostavljen. Ljudje so skriti v lastnem obstoju in želijo le vzdrževati rutino vsakdana. Ko je Tagomi udeležen v strelskem obračunu, se njegov mir začasno prekine. Takrat pade v histerijo in doživi srčni napad. Ko je Julijana vržena iz stanja miru in se fizično spopade z Cinnadello, hitro zbeži z mesta zločina, kjer je pustila lažno ime (še ena simulacija) in nadaljuje že prej načrtovano pot do pisatelja Abendsena. Abendsen (sin večera, bi lahko malce robustno prevedli njegov germanski priimek) si ravno tako želi miru, zato z izbrano skupino ljudi živi v izolaciji od sveta, a je hkrati relativno lahko dostopen vsem tujim vohunom. Sam ves čas pričakuje svoj konec, svoj večer, saj se zaveda nevarnosti vohunov, a je sprijaznjen s svojo usodo, »če me hočejo dobiti, me bodo dobili«. Tudi največji mojster fikcije v fiktivnem svetu si naposled želi le miru in stagnacije.
Kaos se spremeni v mir in diktatura postane le postranska dejavnost. Ljudje se izolirajo od oblasti in živijo svoje življenje. Na prvi pogled pridemo še do zadnjega paradoksa, da oblasti v resnici ni, saj se je ljudje ne zavedajo. Če neka resničnost obstaja, a se ne udejanji, ali je to vendarle resničnost? V Dickovem romanu je tako, saj oblast venomer opozori svoje pasivne podrejene, da je tam. Tudi če nekaj ignoriramo, to nekaj vsake toliko časa prikazuje svoj obstoj in postane del sveta. Naposled se srečamo z glavnim bojem človeške eksistence, simulirane človeške pogodbe Hobbsovih doktrin, ko potrebujemo oblast, da se ne pobijemo med seboj (homo homini lupus). Ali je bolje pasivizacija v svetu totalnega nadzora ali aktivni odpor? V prvem vsaj ni množične smrti. Sprijaznjenost s situacijo je danes sinonim za to, da si odrasel. Ko prenehaš biti »upornik z razlogom ali brez njega« si zrela odrasla osebnost. Konformizem velja za glavno vrlino, in kdor ni uniformiran, je outcast. Poenostavljeno na prvi pogled, zapleteno v Dickovem romanu. Kdor je aktiven, nima miru; kdor je pasiven, ga simulira, dokler simulacija ne postane resnična. In, naposled, kaj vendarle je mir? Le tisto največje hrepenenje človekovega obstoja, da bi bil pasiven, brezskrben, sam svojemu umu gospodar. In ko simulacija postane tako prepričljiva, da se sprevrže v resničnost, takrat doživimo to, kar so Dick v svoji bolezni in njegovi junaki v stresnih situacijah: konstanten beg v mir z vsemi sredstvi. Če ne drugega, tudi z ustvarjanjem naslednjega paradoksa in naslednje simulacije.
Pred začetkom prevoda Boštjana Klanjščaka je napisano Dickovo posvetilo dela ženi Tessi in sinu Christopherju. Tessa je bila njegova zadnja žena, tako da je posvetilo napisal naknadno, več kot desetletje po izdaji romana. Tudi v Dickovem posvetilu lahko vidimo iskanje miru: iskal ga je dolgo nazaj v svetu simulacije, kamor nenazadnje sodi tudi literatura. Ali ga je našel na smrtni postelji, ve on sam; ravno tako, ali ga je našel ob peti, zadnji ženi. Vseeno je bila njegova bolezen tista avtoritarna totalna oblast, ki ga je venomer vnovič prišla opozorit: bega pred resničnostjo ni.
T. V.
