Ko se v družbi vsake toliko pojavi problem, ki sproži burnejši odziv javnosti, se kot odgovor nanj občasno zvrstijo protesti. Nemalokrat so ti reakcija drug na drugega. Nakopičena jeza se malo sprosti, razočaranje, občutek neugodja in nemoči ter problemi pa največkrat ostanejo. Februarski protesti v Šenčurju, Ljubljani, na Vrhniki in drugje so nekako napovedali s protesti obarvano pomlad – april se je tako začel v znamenju shoda v »obrambo Slovenije« in na drugi strani shoda »proti elitam«.
Protesti so očiten pokazatelj določenih problemov v družbi, glede na vsebino in osredotočenost pa niso vedno tudi zanesljiv pokazatelj izvorov teh problemov. Tarče protestov pogosto (p)ostanejo razumu težko dosegljive metafore, ideje in institucije, z nekaterimi vsebinami protestov se pogosto poskušajo nadomestiti prepotrebne konstruktivne debate ali pa se prek njih odvrača oziroma preusmerja pozornost od »resnejših« problemov, ki so ukoreninjeni v družbi, v njenem pristopanju k reševanju težav, v njenem načinu delovanja itd. Kljub temu različni javni načini izražanja nezadovoljstva veliko povedo o (politični) kulturi neke družbe, o tem, kakšne so njene vrednote, kakšna so nesoglasja znotraj te družbe, kakšne tendence, do česa je ta družba bolj tolerantna in pri katerih zadevah manj popustljiva.
Kdaj se torej posameznik odloči, da bo svoje nezadovoljstvo izrazil (tudi) s prisotnostjo na javnem shodu, na protestu? Kdaj je frustracija tako močna, da se odloči, da svoje nejevolje ne bo stresal (le) nad najbližjimi, temveč se bo poskušal približati povzročitelju frustracij? Ogroženi, razočarani, obupani, jezni posameznik poskuša z udeležbo na shodu, zboru oziroma protestu v skupni usmeritvi volje, sile, namere poiskati podporo enako mislečih, njegova pripravljenost za izražanje nezadovoljstva ali celo za upor pa je odvisna od vsebine in resnosti problema ter drugih okoliščin. Zadnji protesti in shodi so pokazali, da je tudi begunska kriza ena od problematik, ki jo posamezniki razumejo različno in do nje različno pristopajo. Begunska kriza in njena obravnava sta v javnem diskurzu in problematiziranju v našem okolju prepleteni v prvi vrsti s (socialno)ekonomsko problematiko , ki vodi v vrsto drugih težav. Najpogostejši argument protestnikov proti namestitvi beguncev v naši državi je strošek, ki ga begunci predstavljajo za državo in ki ga krije državni proračun. Namestitev in vzdrževanje beguncev ter njihovih potreb zagotovo predstavljata določeno obremenitev, a zakaj netransparentne (in škodljive) preprodaje delnic in posojila, tajkunski prevzemi, absurdne plače menedžerjev v državnih podjetjih, zavlačevanje sodnih postopkov, korupcija in podobna »ropanja« davkoplačevalskega denarja ne sprožijo tako burnih odzivov kot ideja o novem nastanitvenem centru za migrante? Kje sta izraženi nestrpnost in netolerantnost do posameznikov, ki vsakodnevno škodujejo državi in njenemu prebivalstvu ter za svoja dejanja ne prevzemajo nobene javne odgovornosti? Neodobravanje in nejevolja ob tem največkrat ostaneta doma; vidimo lahko, kako se v drobnih linijah vtiskata v čelo, zaznamujeta človekov vsakdan in njegove odnose z bližjimi. Nezaupljivost v novo in drugačno ni neobičajna reakcija, kar pa še ne pomeni, da je takšna reakcija tudi upravičena. Mnogo večje stroške za državo predstavljajo neupravičena izplačevanja nagrad direktorjem državnih podjetij, netransparentne pogodbe in številna etično sporna dejanja, ki jih premalokrat javno obsodimo, če jih že, pa nanje (pre)hitro pozabimo. Zakaj so tarča protestov begunci, ne pa tajkuni? Ker so tajkuni bolj »naši«? Ker so nam bližje? Ali ker menimo, da tako ali tako ne bo nič drugače? Ker ko gre za izpostavljene zadeve, niti ne vemo, proti komu se obrniti? Ali pa mogoče, ker od njih takšno vedenje na nek način pričakujemo oziroma nas takšna ravnanja ne presenečajo? Kaj ni njihovo delovanje ravno posledica naše potrpežljivosti? In kdaj ravnanja, ki jih še prenašamo, postanejo pričakovana in običajna, če ne že kar normalna?
Tolerantnost in netolerantnost očitno prevečkrat zgrešita svoj objekt, prevečkrat sta tam, kjer se pojavljata, neupravičeni. V sodobni liberalni družbi, katere vodilo in cilj je tudi tolerantna družba, je ta koncept pogosto izpostavljen, premalokrat pa premišljen. Tolerantnost kot strpnost se pogosto zahteva »v smislu brezbrižnosti, pomanjkanja kakršnegakoli stališča ali mnenja, neredko celo odobravanja vsega, na karkoli naletimo pri ljudeh in v prepričanjih« (Kolakowski 2004, 39). Dvoumna vrednota tolerance je zato lahko negativna, če dopušča krivico (Galeotti 2009, 7). Problem tolerance v naši družbi je predvsem v tem, da ne hodi vedno z roko v roki z etiko. Bolj toleriramo velike rope »velikih rib« kot pa neškodljivo različnost, s čimer izražamo svojo neodgovornost za bodočo družbo. S takšno strpnostjo »sprejmemo tisto, kar bi morali obsoditi, dopuščamo, kar bi bilo mogoče preprečiti ali proti čemur bi se bilo mogoče bojevati. To torej pomeni, da se odpovemo delu svoje oblasti, svoje moči, svoje jeze … « (Comte-Sponville 2002, 214).
Protesti se večkrat pojavljajo, ko gre za zavzemanje neke pozicije, stališča glede problema v družbi, ko gre za združevanje v nekem nasprotovanju. V takšni udeležbi in izrazu leži neko zadoščenje, občutek, da smo nekaj naredili in se tako olajšali. V številnih naštetih primerih afer, ki služijo v glavnem namernemu okoriščanju z denarjem iz državne blagajne, gre nedvomno za etično sporna dejanja, glede katerih so posamezniki v družbi bolj ali manj prepričani, da jih obsojajo tudi vsi drugi. A ravno takšna ravnanja ljudi redkeje spravijo na noge, kot da nam ob tem zadošča že občutek oziroma prepričanje, da so takšna dejanja sporna tudi za druge. Večkrat pa se obrnemo bodisi proti »grešnim kozlom« bodisi proti institucijam, ki so javno odgovorne, a ne nujno krive za kakšno situacijo (in v katerih konec koncev pogosto sedijo /posredno ali neposredno/ predstavniki, ki smo jih izbrali na volitvah). Zadnji protest na Kongresnem trgu je »sodil« tudi predsedniku vlade. Tako kot begunci tudi on predstavlja metaforo, institucijo, abstrakcijo, ki povzema in koncentrira aktualne politične probleme. Po eni strani smo naivni, če najmočnejše vzvode moči iščemo v institucijah in likih, ki so najbolj izpostavljeni in jim pripisujemo največjo odgovornost, po drugi strani pa si ravno s takšnim dojemanjem razmerij moči kopljemo jamo in se prepričujemo v lastno nemoč. Tako begunci kot Miro Cerar bodo sčasoma odšli (v pozabo), problemi pa bodo ostajali in nastajali. Sedanji predsednik vlade bo kaznovan na naslednjih volitvah, mi pa bomo trpeli še dolgo.
Zavzemanje stališč in nasprotja, ki izhajajo iz javnega izražanja teh stališč, so lahko produktivna, če vodijo v razmisleke in konstruktivne diskusije. Prav tako so pomembna izražanja mnenj in prepričanj tudi glede zadev, ki se nam zdijo samoumevne. Prepričanje, da se vsi strinjamo o neki zadevi, ne sme predstavljati takšnega zadoščenja, da bi sporno delovanje nekaznovano ušlo javni obsodbi. Ko se na takšne zadeve enkrat navadimo, ni več poti nazaj. Popuščanje vodi v brezbrižnost, ta pa v zdrs demokratičnosti. Popuščanje v volji in delovanju v smeri sprememb zaradi razočaranja in nezaupanja v vladne in pravosodne institucije z argumenti v smislu »volitve ne bodo nič spremenile«, »protesti so neučinkoviti«, »država ščiti močne in tlači šibke«, »tajkuni bodo ostali nekaznovani«, je neodgovorno. Volitve in protesti mogoče ne bodo veliko spremenili, zagotovo pa ne bodo spremenili ničesar, če se jih ne bomo udeležili. Res da tisti, ki državi finančno najbolj škodujejo, s strani pravosodnih institucij pogosto ostanejo nekaznovani, še večkrat oziroma skoraj vedno pa ostanejo nekaznovani tudi s strani državljanov. In res je, da so protesti nemočni iz vrste razlogov: ker pogosto zgrešijo naslovnika oziroma ker ta niti ni znan; ker država kot javna institucija predstavlja (dovolj) represiven aparat, da brani posameznike na vplivnejših položajih in dostop do njih (npr. prepove vstop na privatno zemljišče, odstrani najbolj zagrete protestnike, prepreči večji pritisk ipd); ker je tarča protestov preveč zaščitena ali pa v družbi obstaja velik del posameznikov, ki se z njo identificira. A največ moči protestom odvzema prav nevera v uspešnost, ki se izrazi v neudeležbi, pasivnosti, neusmerjenosti in nezainteresiranosti.
Protesti, ki so usmerjeni proti resničnemu izviru težav, izgubljajo tako na svoji moči in vplivu kot na svoji razsežnosti, ker je (pre)malo posameznikov zmožnih misliti in delovati onkraj lastne koristi, ker (pre)malo ljudi v javnem izpostavljanju krivic prepoznava tudi etično dejanje. Ker »obstajajo nesprejemljive stvari, do katerih celo in predvsem strpen človek ne bi smel biti strpen« (Comte-Sponville 2002, 217), pa bi se morali zavedati, da protest ne predstavlja le pravice, temveč tudi dolžnost.
B. B.
Literatura:
Galeotti, Anna Elisabetta. 2009. Toleranca: pluralistični predlog. Ljubljana: Krtina.
Kolakowski, Leszek. 2004. Mini predavanja o maksi zadevah. Ljubljana: Študentska založba.
Comte-Sponville, Andre. 2002. Mala razprava o velikih vrlinah. Ljubljana: Vale-Novak.
