Pred kratkim, ob svetovnem dnevu boja proti revščini, so nas mediji spomnili na nekatere statistične podatke, posneli nekaj osebnih izpovedi, nas pozvali k solidarnosti in donacijam, takoj za tem pa se je »Sauronovo oko« usmerilo proti vzhodnim mejam naše države. Odzivi na aktualna dogajanja so kmalu odkrili obraz neke druge revščine, katere delež je, sodeč po razpravah na spletnih družbenih omrežjih, neprimerljivo večji in ga ne more olajšati še tako socialna država. Miselna, intelektualna in duhovna revščina niso le posledica konstelacije družbenopolitičnih, kulturnih in ekonomskih faktorjev, temveč sočasno tudi ustvarjajo okolje, v katerem si različne podobe revščine podajo roke.
Slovenci se radi pohvalimo, da smo dobrodelen narod, ki s svojo solidarnostjo rešuje težave, za katere bi morali poskrbeti vladajoči. Vendar se razen v primeru izrednih razmer in organiziranih dobrodelnih akcij zdi, da državljane delovanje za skupno dobro vedno manj zanima. Kot da skupnost predstavlja koncept, ki nam je tako tuj, da v vsakdanjem življenju ne vemo, kaj z njim početi, zato tudi naše sodelovanje pri zadevah skupnosti izzveni takoj, ko to ne zadeva več skrbi za osebne interese. V tem se ne razlikujemo dosti od tistega, kar očitamo politikom. Gre za klasični obrambni mehanizem projekcije, ki je še posebej značilen v času tako osebnih kot političnih kriz. Kar je danes skupno bolj in manj preprostim, bolj in manj pomembnim, bolj in manj levim ter bolj in manj desnim, je (ne)kritično nezaupanje v državo in politiko. Problematičen odnos do političnega se odraža v pasivnosti, apatičnosti in še posebej zatonu civilne družbe kot tiste politične sile, ki »izvaja kolektivni pritisk in dosega objektivne rezultate pri oblikovanju navad, načina mišljenja in delovanja, moralnosti itd.« (Gramsci 1974, 227). Ko ne sodelujemo v političnem, mislimo, da kaznujemo politike, njihove odločitve in neučinkovito upravljanje, pravzaprav pa kaznujemo sebe, in sicer v mnogo globljem smislu, kot si lahko v danem trenutku predstavljamo. Ko se odrekamo svoji pravici in dolžnosti, da svoje oblastnike nadzorujemo, usmerjamo in opozarjamo na napake, ustvarjamo individualizirano družbo, v kateri naši potomci pozabljajo na svoje pravice oziroma se teh niti ne zavedajo, ne poznajo koncepta skupnega in odraščajo v okolju, v katerem ima vse politično negativno konotacijo. Zreducirana podoba političnega kot tistega, kar obstaja v obliki predpisov in zakonov, zato postane realnost.
Medtem ko tako za zasebne kot javne probleme krivimo družbo, državo in politiko, ne da bi vse te koncepte zares poskušali razumeti, in ko zaradi splošne vzvišenosti nad politiko v svoje zmožnosti in sposobnosti podvomijo tudi vladajoči sami, sorazmerno narašča vpliv »neodvisnih zunanjih svetovalcev«. Pasivnost, odmik in prepuščanje političnih zadev »usodi« odpirajo prostor za vstop tržnih sil na politično prizorišče. V takšnem procesu je politika razumljena kot nasilje nad naravnim tokom razporejanja ter menjave blaga in ljudi. Ker družbeni problemi, kakršen je revščina, nastajajo v okolju dveh nasprotnih logik – po eni strani se zdravijo z ukrepi politike socialne države, po drugi strani pa so vedno bolj prepuščeni tržnim mehanizmom in upravljanju –, takšnim težavam ni videti konca. Legitimacija neoliberalne politike ter navidezna depolitizacija javnopolitičnih problemov in samega političnega skozi odpovedovanje državljanskim pravicam do politične participacije se izkažeta za nameren in nenameren proces vzpostavljanja tehnokratske diktature. Ko se torej odpovedujemo lastni politični angažiranosti v vseh njenih bolj in manj dosegljivih aspektih, pomagamo pri vzponu prav tiste zgodbe, proti kateri se »borimo«. Takole problem oriše Carl Schmitt (1994, 118): »Ravno takrat, ko ostane nepolitična, ko se izmika vsaki politični odgovornosti in razvidnosti, se mora vladavina, ki temelji na ekonomski vladavini nad ljudmi, izkazati kot uspešna prevara. Pojem menjave pojmovno nikakor ne izključuje tega, da je partner oškodovan, in ne preprečuje, da bi se sistem medsebojnih pogodb spremenil v sistem najhujšega izkoriščanja in zatiranja.«
Neučinkovitost vladajočih pri reševanju javnopolitičnih problemov pogosto predstavlja priložnost za potrjevanje pričakovanj vladanih o vladajočih. Zatopljeni v svoje nerganje in pritoževanje, raje pustimo razpadati še tisto, kar se da popraviti, da se lahko na koncu pohvalimo, kako prav smo imeli, kako jasnovidni in bistroumni smo. Poleg vsakdanjega cinizma imamo polna usta morale, kadar nam za neugodne posledice ni treba odgovarjati; ravno da ni treba odgovarjati nam, pa odločitve raje prepuščamo drugim. Na tej točki se povežejo etična, mentalna in materialna revščina družbe.
Nakazujoča se smer depolitizacije družbenih problemov, kakršen je revščina, odkriva podobo politične kulture družbe. Ta se razkriva tudi skozi razumevanje revščine in posledično blaženje njenih posledic. Tako kot politike tudi revščine ne bomo rešili z moraliziranjem. Revščine ne bomo odpravili z ignoranco in politično apatičnostjo in žal tudi ne z donacijami. Z materialnimi prispevki lahko revščino blažimo, v najboljšem primeru poskrbimo za kakšno novo priložnost, na celostni ravni pa je ne moremo odpraviti. Razlika med bogatim in revnim ni samo v »imeti«, temveč tudi v »biti« (če si izposodim besednjak Ericha Fromma). Stigmatizacija in samostigmatizacija revnih vodita v še večjo socialno izključenost, v odmaknjenost in zadržanost. Nekoliko več lahko zato za začetek, ne le za socialno šibkejše, temveč za vse, naredimo s približevanjem revnim, z vključevanjem v skupne projekte, z iskanjem skupnih rešitev z ljudmi, ki se soočajo s podobnimi problemi, s skupno iniciativo in podobnim. Ker pa so naši možgani revni pa tudi leni, pride prav izgovor, da o našem življenju tako ali tako odločajo drugi, zato se nima smisla truditi. Vsi bi radi imeli lepo prihodnost, a za to ne bi veliko storili. A če ne bo prišlo do kakšnih novosti, bo prihodnost kot do sedaj odvisna od sedanjosti. Včasih pač dobimo toliko, kolikor damo.
B. B.
