Leta 1992, ko je že izbruhnila grozovita vojna na Balkanu, je bil na festivalu Beogradsko proleće prekinjen nastop Dragane Todorović, pevke z umetniškim imenom Bebi Dol, ko je na oder povsem nepričakovano uskočil devetindvajsetletni črnogorski pevec Antonije Pušić, bolj znan kot Rambo Amadeus, ki je prevzel mikrofon in nagovoril občinstvo. »Dok mi sviramo, padaju bombe na Dubrovnik i Tuzlu! Nećemo da zabavljamo biračko tijelo! Jebem vam mater!«, je besno zavpil in odvrgel mikrofon. Publika je bila zgrožena. Prenos, ki ga je oddajala Radiotelevizija Beograd (pozneje Radiotelevizije Srbija), ni spremljala samo cela Srbija, gledal ga je celoten Balkan. Takrat ga je RTS za dlje časa celo suspendirala s svojih prenosov, danes bi ga verjetno črtala cancel culture. Rambo je imel takrat sicer že dva izdana albuma, O tugo jesenja in Hoćemo gusle, a vladna garnitura si je verjetno mislila, da je s tem fantom konec – po tem izgredu ga ne bo nikjer več. A se je vrnil. Še huje: bil je prvi, ki je po koncu vojne nastopil v Sarajevu.
Rambo Amadeus je odrastel v Hercegnovem, kjer se je že zgodaj zaljubil v jadranje. Kot osnovnošolca ga je mama vpisala na tečaj klavirja, ki pa ga je kmalu opustil, saj se je bolj navduševal nad legendarnim Goranom Bregovićem, frontmanom skupine Bijelo dugme: »Ko sem ga videl v širokih hlačah in s kitaro, sem si rekel – evo, to sem bodoči jaz!« Danes je Rambo Amadeus kult, skoraj tako, kot sta filmsko kultna Kotcheffov Rambo in Formanov Amadeus. Rambo Amadeus ni samo simbol jugoslovanske generacije, ki je iz polomljene in dehidrirane Jugoslavije najprej zbežala v vojno, potem pa še v formacijo samostojnih republik, ampak simbol vsega, kar je kasneje s seboj prinesla globalizacija. »Želeli smo demokracijo, dobili pa brutalen kapitalizem«, je nekoč dejal.
Njegove pesmi, v katerih nikoli ne manjka elokventnosti, preciznosti, cinizma, virtuoznega igranja kitare, retro stila in pretiravanja, so briljanten in kritičen konglomerat vseh absurdov in obsesij sodobne civilizacije, ki so postali njegov znameniti slog, zaznaven v vseh delih. V pesmi Smrt popa Mila Jovovića je vrhunsko popisal zgodovino formiranja črnogorskega naroda vse od osmanskih napadov dalje (novi Njegoš!), pesem Čobane, vrati se je kritika kulta osebnosti (flashback na Jugoslavijo, ovčice brez svojega pastirja ne zmorejo), v pesmi Otiš’o Je Svak Ko Valja, objokuje vse, ki so nas tako ali drugače zapustili, v pesmi Intelektualac se posmehuje globalnemu, kvazi intelektualističnemu elitizmu, medtem ko v pesmi Prijatelju kritizira navidezno, povsem zlagano prijateljstvo. Nikoli ne izpusti priložnosti za kritičen pogled, nič mu ne uide, niti globalna propaganda in oglaševanje (pesem Platiš jedan, dobiješ dva), šovbiznis (Halid invalid Hari), sodobna industrijska urbanizacija in industrializacija vsake vasi (Urbano, samo urbano), estrada (Estrada), humorne ljubezenske pesmi (Fala ti majko), šolski sistem (Brod budala), kapitalizem in vsesplošna privatizacija (Privatizovat) in pa ironične pripovedi o odraščanju in izgubljenem času (Godine kurcu prolaze).
Leta 2012 se je pojavil celo na Evroviziji, kar je že samo po sebi dovolj bizarno in samoironično (nekaj let pred tem je v nekem intervjuju izjavil, da glasbo iz Evrovizije spremljajo samo mentalno zaostali), kjer je Črno goro predstavljal s pesmijo Euro Neuro, perfektno satiro o globalizaciji zahodnega sveta, ki vedno bolj pozablja na vrednote malega, preprostega človeka. Pesem je napisal skupaj z Magnificom, ki je med drugim njegov prijatelj in boter. Dosegel je zadnje mesto, kar si šteje v osebni ponos. Evrovizijska javnost je bila zgrožena. Česa takšnega niso nikoli videli. Namesto klasičnega evrovizijskega nastopa, polnega luči, bleščic, glamurja in brezveznih besedil, so dobili trojanskega osla in gusle. Pesem je bila kasneje proglašena celo za najslabšo pesem v zgodovini Evrovizije. Ko ga je pred nastopom evrovizijski reporter vprašal, kaj bo storil, da bo Črna gora prekinila negativen niz neuvrstitev v finale, ki je trajal od leta 2007, mu je Rambo odgovoril, da bo to tradicijo nadaljeval! »I got no ambition for high position in competition with air condition«, je citat iz njegove pesmi.
Rambo Amadeus je unikat, ki ga težko še kje srečaš, a obenem tudi simptom črnogorske mentalitete (oziroma širše balkanske, če hočete), kjer so cinizem, humor, elementarnost življenja, ležernost in skromnost vrednote, ki poganjajo te narode, saj ne pristajajo na stresno, enolično, robotsko življenje, ampak v svoji sproščenosti in ignoranci globalnega sveta vidijo svojo priložnost.
A nikar ne mislite, da je vse skupaj le stvar odrskega performansa. Nič manj kot njegove pesmi niso legendarne tudi njegove izjave v intervjujih tipa »pogovor se vedno odvija na nivoju neumnejšega« ali pa »demokracija ni za neumne«, ki bodo v prihodnosti zagotovo še mnogokrat citirane. Rambo je sicer velik ljubitelj jadranja, zaradi česar bi skoraj odšel tudi v Francijo (zaradi takratnega dekleta je ponudbo zavrnil), ima pa zato danes tudi jadralsko šolo za otroke. Izdelal je tudi svojo solarno jadrnico, ki ima namesto klasičnega motorja na notranje izgorevanje prav poseben motor na solarni pogon. Je namreč velik okoljevarstvenik (»Zaman je, če svojim otrokom zapustimo denar, če jim ne zapustimo planeta, na katerem lahko živijo.«), leta 2021 je bil tudi Unicefov ambasador v črnogorskem projektu Svako dijete treba porodicu.
Ko je gostoval v oddaji Šta sam tebi i ko sam sebi, ga je voditelj Ivan Stanković vprašal, katera besede bi Ramba najbolje opisala. Originalnost, je odgovoril. Izjavil je celo, da bi se raje odpovedal svobodi kot pa originalnosti. In res, originalnost je tisto, kar je njegov zaščitni znak. Unikaten je na vseh področjih – v najavi koncerta v Zagrebu je plaval po Donavi in lokalnega ribiča vprašal, če je na pravi poti do Zagreba. Tudi njegove pesmi so pravi miks različnih žanrov, v katerih rad eksperimentira z bluesom, jazzom, popom, rockom, sevdahom, rapom in celo flamenkom. Priredil je legendarno sevdalinko Mujo kuje konja po mjesecu in ji dodal elemente flamenka, z vsemi barvami, plesalkami in ogrinjali, iz katerih je napravil pravi state of the art. A po drugi strani, že njegovi koncerti izgledajo kot glasbeni stand-up, na katerih igra, poje, skače, recitira, komunicira s publiko, pripoveduje šale, z vrtalniki vrta v opeke, kadi in včasih tudi dela sklece.
Poleg koncertov organizira t. i. Večere glomazne poezije, kjer v prijetnem ambientu ob manjšem številu ljudi recitira svoje pesmi. In seveda, ravno tako kot so pronicljiva besedila njegovih pesmi, so tudi njegove poezije vedno direktne in polne finega, lucidnega humorja. In če parafraziram njegovo pesem Hipišizik, metafizik, ki jo tudi pogosto recitira: »kdor ima moč in živce, ta vojskuje.« Kdor ima moč brez živcev, ta opravlja fizična dela. Kdor ima živce in pamet, ta komandira. Kdor ima pamet in moč, a nima živcev – ta se ukvarja s športom. Kdor ima moč, pamet in živce, heh, ta lahko snema celo porno filme. Kdor ima živce, a brez moči in pameti – »njega kocka varljiva privlači«. Kdor ima pamet, a brez živcev in moči – »samo ovaj pjesnik može biti, pjesnička je tuga pregolema, ima rime ali smisla nema.« A kdor pa je brez pameti, živcev in moči – to je lahko le hipišizik metafizik. Ali kot pravi Rambo – »iznad je realnog stanja stvari, logike čelik, sa lakoćom reže, savija pa ponovo vari.«
Rambo Amadeus je jugoslovanska glasbena legenda, ki še danes brez težav napolni največje dvorane v Beogradu, kjer večinoma nastopa. Njegova figura predstavlja vse tiste ljudi in teme, ki so v današnjem svetu pozabljenje in odrinjene na stranski tir – boj za čisto okolje, solidarnost, vrednote malega človeka, odmik od sodobnega stresnega, na trenutke zlaganega življenja, ki ga živimo v dobi vsesplošne digitalizacije – vse to je Rambo. In če temu dodate še unikaten humor, styling in performans, potem dobite unikat, za katerega trdim, da ga zlahka ne boste srečali. Car. Se opravičujem – Svetski Mega Tzar!
Pred dnevi je odjeknila novica, da ga je producentka televizije RTCG (Radio i Televizija Crne gore) Lejla Kašić obtožila spolnega nadlegovanja, ko se je je pred snemanjem oddaje, v kateri je sodeloval, neprimerno dotikal in ščipal, kar je vodilo tudi do verbalnega spopada med njima po snemanju. Padale so težke besede, po lastnem pričevanju je bil Rambo že ves dan nervozen in nataknjen, predvsem zaradi dejstva, da nastopa v oddaji, ki je popolno nasprotje z njegovimi prepričanji, kar pa seveda ne more biti izgovor za takšno početje. Ko sta se po koncu snemanja verbalno spopadla, je incident doživel vrh. Mediji so se že razpisali in tudi Rambo se je na svojem Facebook profilu glede svojega neprimernega obnašanja že oglasil, pojasnil svoj vidik in se za dejanje opravičil (v opravičilu je za svoje dejanje delno okrivil tudi producentko).
Drži, dejanje je nedvomno treba obsoditi, a to še ne pomeni, da je rešitev popolna diskreditacija njegovega imena, kar se danes pogosto dogaja v imenu politične korektnosti, ki večinoma deluje »s pozicije moralne superiornosti«, kot rad poudari Slavoj Žižek. Če že, bi bilo kvečjemu potrebno črtati današnjo dekadentno družbo, ki se polni s sovraštvom, jezo in nasiljem, kar je še posebno opazno na internetu, ki je postal polje praznjenja frustracij in nezadovoljstva anonimnih posameznikov in kjer nikoli ne veš, od kod bo padlo – to so dejanske grožnje, ki poganjajo mizoginijo, nestrpnost in sovraštvo nasploh. Črtanje legende, ki se bori prav proti temu, bo verjetno služilo kot instantno moralno zadoščanje, zagotovo pa ne kot dejanska rešitev problema. Aja, pa ne pozabite, ko odsluži kazen, se ponovno začenja šola jadranja.
Tilen Beganović
[Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.]
ilustracija: ©2023 Sebastijan Šmid
