Končno je prišla (meteorološka) pomlad, ki ima v veliki meri vonj in okus prve obletnice krvave vojne v Ukrajini. Zelenski, novi moralni voditelj Zahoda, veliko potuje in lobira. Nemškega kanclerja je uspel stisniti v kot in ta je pristal na pomoč Ukrajini v obliki nove pošiljke sodobnih tankov. Kar si Zelenski želi, to Ukrajina (v nekaj mesecih) dobi. Zanimivo se nihče ne vpraša, kaj bodo Ukrajinci ob prepolovljeni produkciji žita jedli.
Fizične spopade spremlja tudi intenzivna medijska vojna. Zavajanj in cenzure se poslužujeta obe strani, kot je za vojno značilno. Sodeč po poročanju Zahodnih medijev Ukrajina zmaguje, saj vedno znova beremo o uspehih njihovih sil. Tako bi lahko pričakovali, da bo Moskva padla vsak čas, medtem ko je realnost nekoliko drugačna. Če boste pozorno spremljali izjave Zelenskega, boste ugotovili, da »zelo resen položaj« na določenem delu fronte pomeni poraz in umik njihove vojske.
Hkrati se poraja vprašanje, kam se bo vojna razširila: morda v Belorusijo, ki je večkrat izrazila pripravljenost priskočiti Rusiji na pomoč, ali pa v Moldavijo, kjer se je večinsko prorusko usmerjeno prebivalstvo podalo na ulice in v odstop prisililo prozahodno usmerjeno predsednico Maio Sandu. Posledice dodatne destabilizacije že tako razrušene države so bile takojšnje – na Putinovem radarju se je znova znašla Pridnestrska republika, v bližino katere je svoje sile že napotila tudi Ukrajina. Saj ne, da bi jih kdo vprašal, a prebivalci Pridnestrovja medtem jasno zagotavljajo, da jim umiranje na fronti za Putina ne diši prav dosti.
Države globalnega juga so vedno glasnejše v izražanju svojega nasprotovanja dobavljanju orožja Ukrajini, kar je lahko znak, na čigavi strani bodo v primeru (hladne) vojne. Zahod se je zadnja desetletja hitro učil, da mora upoštevati tudi glas držav tretjega sveta (ali to vsaj prikazati), a trenutno so interesi premočni za tovrstno enakopravnost. Medtem je Rusija izvedla skupne vojaške vaje s Kitajsko in Južnoafriško republiko. Precej predvidljiva zavezništva, ki bodo Zahod, njihovega glavnega kreatorja, drago stala.
Na Zahodu je glavna tema prav tako Ukrajina. Kot trdi NATO, članice ne bodo obupale nad oboroževanjem Ukrajine do njene končne zmage. Samo ZDA so državi namenile 50 milijard dolarjev finančne, humanitarne, predvsem pa vojaške pomoči. Medtem ko Američane skrbi dobrobit Ukrajincev, se Bela hiša požvižga na težave v Ohiu, kjer se ob razlitju nevarnih kemikalij v železniški nesreči kopičijo resni zdravstveni zapleti lokalnega prebivalstva. Je že tako, da so trenutno pomembnejši prebivalci krajev, kamor je ameriški demokratski sen še potrebno izvoziti.
Nekateri slovenski intelektualci poskušajo vojno končati z javnimi pismi, ki pozivajo k miru, in s tem prispevajo le k polemičnim razpravam o primernosti in obsegu podpore Ukrajini v boju proti okupatorju. Nekaj je vendarle gotovo: kakršnega koli mnenja je slovenska javnost, to ne bo prav nič vplivalo na razplet vojne. O hipotetičnih scenarijih pa se seveda lahko prerekamo v nedogled, če nas bolj kot realnost zanima boj za najmoralnejše stališče. Vse bolj se zdi, da je to tudi edini cilj številnih preigravanj med glavnimi akterji slovenske zunanje politike, kjer v trikotniku urada predsednice, zunanjega ministrstva in kabineta predsednika vlade včasih ni jasno niti, ali je Rusija napadla Ukrajino ali obratno.
Prebujenje narave je vrglo pokonci tudi sindikate. Zbudili so se gasilci, ki so na kontroverznem shodu uporabili več pirotehnike kot najbolj zagreti navijači na nogometnem derbiju. Ne glede na protestne metode in zahteve pa je precej jasno, da so gasilci v nezavidljivem pogajalskem položaju – njihov poklic se dojema kot poslanstvo in ne glede na izide pogajanj se bo od njih vedno pričakovalo, da se odzovejo na klic v sili. To namreč kroji njihovo (sicer zelo pozitivno) javno podobo.
Poleg gasilcev je stavkalo tudi medicinsko osebje, brez večjega odmeva v javnosti, uprle so se tudi sobarice državnega podjetja Sava turizem, ki se ne strinjajo z degradacijo v outsourcing osebje. Minister Mesec jim je izrazil podporo, tu pa se je zgodba navidezno zaključila. Po vzoru zdravstvenega sistema se pred vlado izrisuje dolga čakalna vrsta sindikatov, kapacitete pa očitno ne dopuščajo več kot le izražanje podpore.
Spomladanska prebuditev je zaobšla RTV, kjer še naprej kraljuje Janševa trojica. Zanimivo je videti, kako so tokrat desničarji zagovorniki upoštevanja odločitve Ustavnega sodišča, da zadrži novi zakon o RTV, levičarji pa se nad tem zgražajo, češ da je le-to povozilo voljo ljudstva – enak argument, kot ga je imela desnica ob uveljavitvi družinskega zakonika. Morda pa Ustavno sodišče vendarle deluje, kot mora.
V pomlad je najbrž najbolj brezskrbno vstopil Borut Pahor, ki je na dobrodelni dražbi za vrtoglavo vsoto prodal svojo znamenito katrco in prestal operacijo prostate, o čemer je zainteresirano javnost vestno obveščal na družabnih omrežjih. Če ob prvem nismo vedeli, kako bo unovčil pridobljene točke, nam je ob drugem postalo jasno, da niti ni smiselno iskati skrite agende in da gre, kot smo bili pri predsedniku večkrat priča, zgolj za hrepenenje po pozornosti. Pionir vplivništva v Sloveniji se, kot kaže, nazivu kralja Instagrama ne misli odpovedati brez boja.
Februar je v Sloveniji zaznamovala odmevna otvoritev Planice, kjer so se uresničile N’Tokove preroške besede, da “Avsenik stoji na istem odru kakor Laibachi”, odmevali pa so tudi prizori praznih tribun in mrtve Kranjske Gore. Kdo bi si mislil, da bodo napihnjene cene ljudi odvrnile od obiska? Nekaj podražitev ljudje še lahko požrejo, a v duhu smučarskih skokov lahko zdaj z gotovostjo sklenemo, da kdor visoko leta, nizko pade. Podobno kot Peter Prevc, ki mu želimo čim hitrejše okrevanje.
Evropo bo kmalu zajela kratkotrajna letna evrovizijska mrzlica, kjer bo predvsem na Balkanu pozornost usmerjena v hrvaški Let3 s provokativno in satirično pesmijo ŠČ!, med izvajanjem katere jim iz zadnjice visi vrtnica. Nekateri se, bodisi zaradi obscenih kostumov bodisi zaradi vojne tematike, zgražajo nad hrvaškim izborom, a skupina Let3 je, roko na srce, precej dobro povzela trenutno ozračje v družbi. V tovrstno zrcalo pa marsikdo, razumljivo, ne želi pogledati. Zato Slovenci tokrat raje nismo prepuščali odločitve ljudstvu, ki redko ve, česa si zares želi, in v Liverpool pošiljamo najstniško senzacijo.
Nekoliko drugače se je Evrovizije lotila skupina Laibach, ki je nameravala marca nastopati v ukrajinski prestolnici, a so jim neposrečene (beri: precej točne) izjave o cinični posredniški vojni, ki se odvija v državi, in nepripravljenost razglasiti rusko umetnost za ničvredno, ta vrata zaprla. Vprašanja, kaj pomeni dejstvo, da so taisti Laibach lahko nastopili celo za železno zaveso Severne Koreje, ne pa v »deželi, ki bije vojno za vrednote demokratičnega sveta«, si trenutno ni zastavil še nihče.
Na domačih tleh se sicer še naprej bije bitka med socialo in kapitalom: medtem ko premier napoveduje progresivno obdavčitev nepremičnin, minister za delo pa upoštevanje lastništva podjetij ob ugotavljanju upravičenosti do brezplačnega vrtca, je slednji žrtev številnih hit-piece-ov v Financah in podobnih neoliberalnih trobilih. Hkrati Slovenski poslovni klub razmišlja o vstopu na medijski trg, ker danes očitno potrebujemo večjo ozaveščenost o pravicah kapitala.
Slovenija je dobila tudi novega starega notranjega ministra, ki ima zaskrbljujočo zgodovino soočanja z migracijami. Človek, ki je še tri leta nazaj organiziral postavljanje ograje na meji, bo v prihodnjih letih odgovoren za njeno rušenje. Njegovo imenovanje je sicer zasenčil prepir med predsednico državnega zbora in poslanci največje opozicijske stranke, ki (si) še kar ne priznajo nacionalne sramote Izbrisani. Da ta sramota ne bi potonila v kolektivno pozabo, bo od marca dalje skrbela bivša notranja ministrica, ki se je tako uspešno izognila hitremu izbrisu s političnega parketa. Izbrisani pa bodo dobili spominski park s kipom črke »Ć«, kar so si od države nedvomno najbolj želeli.
Še najbolj pa je februarja pretreslo turška in sirska tla, kjer je v potresih umrlo na tisoče ljudi. Kot da še nismo izčrpani od tragedij in krutosti, ki se dogajajo vse okoli nas, smo več dni nemočno spremljali naraščajoče število žrtev, nato pa sčasoma spoznali, kot že tolikokrat v zadnjih letih, da naše življenje pač teče dalje. To je spoznal tudi Izrael, ki se je tik po potresu odločil za nadaljnje bombardiranje Sirije. Koliko bombnih napadov je v istem času v Jemnu izvedla savdska koalicija, ne šteje nihče več.
Kot pretekla dva meseca tudi marec ne prinaša lahko prebavljivih jedi. A vendar jedilnik ponuja tudi ščepec optimizma. Kurenti bodo po napovedih vremenoslovcev kmalu uspešni v preganjanju zime. Zaloge vode v podzemlju so se ob obilnejših padavinah lepo zapolnile, kar prinaša upanje na manj sušno poletje. Združeno kraljestvo bo ob pomanjkanju zelenjave na policah trgovin v kratkem sklenilo dogovor z EU glede Severnoirskega protokola, kar oglašujejo kot naslednji korak Brexita, v resnici pa je bolj podobno koraku nazaj k EU. Latinska Amerika je pogumno zajadrala na valu roza plime, o čemer ste lahko brali tudi v Tribuni. Marec tako zagotovo ne bo prinesel čudežne odrešitve, toda upanje, da nas v prihodnjih mesecih čakajo nekoliko svetlejši odtenki sivine, ni prepovedano.
Tribuna!
ilustracija: ©2023 Rok Korenčan
