Ne zamerite mi, če sem ena izmed tistih zateženih filmskih nostalgikov, ki opeva »dobre stare čase« in prezira sodobne filme. Vem, da je takšen odnos do kinematografije prevzeten in ne bi si upala trditi, da so moji pogledi in mnenja pravilni, daleč od tega. Navsezadnje, kdo pa sploh sem, da si drznem kritizirati sodobni film? Vendar me včasih v razmišljanju malo zanese …
Morda se ne strinjate s Tarantinom, ko pravi, da živimo v najslabši dobi filma, a ne morete zanikati dejstva, da pomanjkanje izvirnih zgodb, poveličevanje superjunakov, Disneyjeve priredbe, tri ure trajajoči filmi in pretiravanje z vizualnimi učinki bolj kot ne spodkopavajo sodobni film.
Ali smo morda krivični, ko si ob vsem tehnološkem napredku in računalniškem znanju še vedno drznemo dvomiti v veličini sodobnih filmov? Morda pa se prav v tehnologiji, našem domnevno najmočnejšem orožju, skriva vzrok za pogubo.
Seveda ne gre oporekati dejstvu, da je prav tehnologija obogatila filmsko sliko in nam omogočila posredovanje zgodb, ki jih brez njene pomoči morda nikdar ne bi zmogli tako nazorno uprizoriti. A pogosto se zdi, da njeni največji atributi hkrati siromašijo bistvo filma. Posebni vizualni učinki nam pogosto odvračajo pogled od moči scenarija, zgodbe in sporočila filma. Res je, da so določene kinematografske zvrsti, kot so akcijski in fantastični filmi, pravzaprav zgrajene na izjemnih tehnoloških efektih, vendar je prav njihova neomejenost povod za nazadovanje drugih filmskih elementov. Še posebej danes se pogosto dogaja, da se ustvarjalci s tovrstnimi učinki poskušajo odkupiti za pomanjkanje drugih pomembnih sestavin filma.
Z razcvetom tehnologije se izgublja tudi obiskovanje kina. Ne samo občinstvo; zdi se, da tudi filmske družbe same ne polagajo več upov v kinoteke. Gledanje filma zaradi njegove enostavne dostopnosti ne pomeni več enkratne izkušnje. Poleg tega izginja tudi socialni atribut filmske umetnosti. Vse več mladih filmske umetnosti ne dojema več kot oblike druženja; filme in serije gledajo v samoti svojih sob. Res pa je tudi, da postajajo kino vstopnice vse dražje in ob hitrem tempu življenja je nepraktičnost obiskovanja kinotek razumljiva.
Nemalokrat se dogaja, da izjemen napredek na določenem področju privede do zatona drugega področja. Podobno se dogaja tudi v filmu. Zaradi razvoja marketinga in oglaševalskih sektorjev so filmski napovedniki in drugi oglaševalski elementi tako dovršeno izdelani, da se gledalci, ko film primerjajo z napovedniki, enostavno počutijo razočarane. Res je, da zaradi dobrega napovednika film lahko doseže širšo publiko, a si ta zaradi izvrstnih napovednikov izdela previsoka pričakovanja, ki ostanejo neizpolnjena. Ali pa, še huje, zaradi vpliva socialnih omrežij in njihovih neprestanih impulzov filmu niti ni pripravljena aktivno slediti več kot nekaj minut.
Težava se pojavlja tudi pri izbiri igralcev. Zdi se, da današnja družba, obsedena z opevanjem zvezdništva in slave, filme gleda predvsem zavoljo igralcev in ne toliko zaradi obljubljene vsebine filma. Igralci in njihov način življenja postavljajo ideale sanjskega življenja in mi jim slepo sledimo. Zato se filmske družbe pri izbiri igralcev ne ozirajo več toliko na talent, temveč na njihovo prepoznavnost. Danes poklic igralca ne pomeni več samo nastopanja v filmu. Promocijski videi, blooperji, intervjuji z igralci in šovi, ki se jih ti udeležijo, so dejavnosti, ki prinašajo največ dobička. Zato se filmskim družbam bolj splača vlagati v tiste najbolj kontroverzne, karizmatične in popularne igralce, ki predstavljajo ključ za dosego občinstva.
Skupni imenovalec, alfa in omega vseh zgoraj naštetih težav pa je, pričakovano, denar. Če že obsojamo filmsko umetnost, bi bilo pravično, da jo obsojamo tudi glede na njene finančne okoliščine. Zavedati se je treba, da je vsak film že pred nastankom finančno omejen, zato ne moremo pričakovati, da se bodo filmi z nižjim finančnim proračunom uvrstili med najbolj gledane. To sicer ni nemogoče, a manj denarja pomeni nakupovanje cenejše in slabše tehnologije, kostumov, scenografije, najemanje slabših in manj priljubljenih igralcev, scenaristov, režiserjev in drugih filmskih ustvarjalcev ter nasploh premalo financ, da bi omogočili dobre pogoje dela. Vendar danes na žalost ne razočarajo le filmi z nizkim štartnim proračunom, temveč tudi in predvsem filmi znamenitih, bogatih in prestižnih studiev. Kljub vsem sredstvom, ki jih imajo na voljo, se nemalokrat zgodi, da slednji gledalce še vedno pustijo na cedilu, predvsem v smislu originalnosti zgodb.
Vprašanje originalnosti je kakopak težko opredeliti. Kaj sploh pomeni izvirnost? Ali ni vsa umetnost pravzaprav neke vrste kopiranje, predelovanje že znanih zgodb in idej? Kljub temu obstaja velika razlika med tem, da pri ustvarjanju iščemo navdih v že obstajajočem umetniškem delu, ali pa le-to zgolj preoblikujemo v sodobno verzijo. Seveda se pojem originalnosti ne zadeva zgolj zgodbe same. Nečloveško bi bilo zahtevati, da je vsak film, ki si ga ogledamo, povsem originalen; lahko pa vsak vsebuje izvirno in zase prepoznavno noto, pa naj ta zadeva način pripovedi, snemanja ali samo zgodbo.
Naprednost tehnologije je verjetno še najmanjši problem v enačbi. Vem, da izpovedovanje zgodb in prikazovanje resnice ni edini namen filma, vendar je, vsaj zame, njegov najpomembnejši del. Pogosto dobim občutek, da se sodobni filmi, namesto da bi posojali svoj glas majhnim, nevidnim in tistim, ki živijo na obrobju, trudijo v nas implicirati točno določene ideologije, kot da bi zanalašč hoteli našo družbo poenačiti in jo narediti še bolj slepo ter ignorantsko. Zato se mnogi sodobni filmi tudi zdijo tako brezosebni – s sledenjem prevladujoči ideologiji in družbenim nazorom poskušajo doseči čim večje občinstvo in tako povečati dobiček.
A ne smemo si metati peska v oči in spregledati dejstva, da je krivda za revščino sodobnega filma predvsem naša. Ideologija sodobne družbe je tista, ki narekuje določeno vrsto umetnosti, in ravno to umetnost bomo pozneje hvalili in spodbujali, obenem pa se ujeli v spiralo krčenja filmske ustvarjalnosti. Promovirali bomo drugačnost, proslavljali diverziteto, sprejemali vsakogar in vse. Opevali bomo protagonista v filmu, ki izstopa zaradi svoje drugačnosti ali quirky vibe-a, obenem pa zavračali film, ki ni izpolnil naših specifičnih pričakovanj znotraj omejenih ideoloških okvirjev, ki smo jih sami ustvarili.
V filmih zahtevamo predstavnike vseh obstajajočih narodnosti in ras, ni pa nam do tega, da bi se poučili o njihovih kulturah. Nastajajo predelave in obuditve klasičnih zgodb, v katerih prvotno belopolte like nadomeščajo liki drugih barv kože ali pa moške vloge opravljajo ženske. S tem ni popolnoma nič narobe; žalostno je le, da ravno v navideznem rušenju stereotipov pravzaprav kažemo na svoja dvojna merila. Spremenili bi protagonistovo barvo kože, a njegove kulture, zgodovinskega in časovnega okvirja raje ne bi prikazovali. Zahtevamo diverziteto, vendar ekskluzivno, ne v njeni polnosti, temveč le v tolikšni meri, da zapolni vrzeli v naši specifični družbi in ideologiji. Zakaj se, namesto razprav o točno določenih fizičnih lastnosti likov, raje ne osredotočimo na njihovo vsebino? Zakaj se ne ukvarjamo z razvijanjem osebnostnih značilnosti likov in njihove življenjske zgodbe?
Zdi se, da kljub našim zahtevam po raznolikosti pravzaprav v filmih ne želimo videti nikogar drugega kot sebe. Če film odstopa od naših pričakovanj, če ne spominja na našo zgodbo, če ne napihuje našega ega, si ga nismo pripravljeni ogledati. Namesto da bi tako s pomočjo umetnosti poglobili naše poglede, razumevanje, dojemanje sveta, v njej raje iščemo potrditev, da je naš način življenja in pogled na svet edini družbeno sprejemljiv in pravilen. Mi smo obupani, zlomljeni in bolestni junaki naših dolgočasnih in pustih življenj. Za razliko od resničnega življenja pa lahko vsaj v filmu, ki ga ustvarjamo, pokažemo svojo ranljivost in čustvenost, zato hočemo snemati zgodbe o sebi. Vsakdanje sodobno trpljenje, ki ga doživljamo, moramo romantizirati in poveličevati, če že v njem ne moremo najti smisla.
Ali je potemtakem sploh še upravičeno, da kritiziramo filme, ki jih sami posredno spodbujamo? Da in ne. Problem oz. ključ do rešitve se skriva v načinu podajanja kritike.
Z modernizacijo so, ironično, naša merila ocenjevanja filmov postala nepravična in razdvajajoča. Vedemo se kot najvišja avtoriteta, ki sodi filme glede na subjektivne preference, opirajoč se zgolj na lastno ideologijo. Če praznuje in opeva našo ideologijo in je v skladu z našimi pričakovanji, film odobravamo. Če pa nas seznani z novo perspektivo, ki ni uglašena z večinskim mnenjem, film razglasimo za slab in zastarel ter ga, namesto nas samih, označimo kot ignorantskega. To povzroči polarizacijo mnenj na zgolj dve nasprotujoči si stališči. Ljudje preprosto »izberemo« svojo stran in film zagovarjamo ali pa zaničujemo. Na ta način sami sebe oropamo znanja, izkušenj in perspektiv. Ne morem govoriti za ostale, zase pa lahko trdim, da sem mnogo izkušenj in življenjskih nazorov izoblikovala prav s pomočjo filmov. Dogodke, ki jih sama nisem izkusila, sem doživljala preko zgodb in filmov, kar je razširilo moja obzorja in me naredilo bolj empatično. Zato sem danes lahko bolj kritična, kot sem bila nekoč, hkrati pa bolj razumevajoča. Na podlagi filmov sem si izoblikovala določene vrednote in prepričanja, hkrati pa sem vsakemu filmu, ki sem ga gledala, vnaprej zavedno dala možnost, da name vpliva. Da pretrese mojo realnost, zamaje ali pa povsem spremeni moja prepričanja, ne da bi se ob tem morala postaviti na eno od zgolj dveh nasprotnih strani.
Čeprav spadam v generacijo Z, sem odraščala ob gledanju filmov iz 80. in 90. let. Morda je ravno to vzrok za mojo pristranskost in kritičnost do sodobne družbe ter njenega dojemanja filma. Hkrati ne morem zanikati dejstva, da tudi danes še vedno nastajajo odlični filmi. Izvor, Ona, Grand Budapest hotel, Mesečina, Zbeži!, Parazit, Dunkirk, Volk z Wall Streeta, Ritem norosti, Medzvezdje in Ni je več so vsi nadvse izjemni filmi. Problem se skriva v tem, da se, v primerjavi s preteklostjo, zaradi obilice sodobnih trivialnih filmov na žalost hitreje skrijejo v njihovi množici.
Ker smo sestavni del žive družbe, se spreminjajo tudi naše zahteve in interesi. Naša pozornost je bila ob različnih zgodovinskim obdobjih bolj usmerjena na določene tematike kot na druge in film se je temu moral prilagoditi. Res pa je tudi, da moramo kot družba spremeniti določene vrednote in poglede, da bi sploh lahko razumeli film, ki presega svoj čas. Klub golih pesti in Kaznilnica odrešitve sta denimo ob izidu veljala za finančno polomijo.
Včasih pa pozabimo, da mnogi filmi s časom gradijo na svojem ugledu in številnim modernim filmom ta čas enostavno še ni bil dan. Najbolj pravično bi bilo, da sodobni filmski dobi sodimo šele, ko bo ta minila.
N. M.
ilustracija ©2023 Manca Žitnik
