Pravijo, da ko stojiš pred morjem, razmišljaš o osebi, v katero si zaljubljen.
To zame ni nikoli veljalo. Velja pa to zame na koncertih. Ko stojim pred odrom, plešem, pojem, kričim ali samo stojim – v teh trenutkih mislim na osebo, v katero sem zaljubljena. Tako je bilo tudi v petek in soboto. Razmišljala sem o Roku. Seveda sem razmišljala o Roku, ker mi je napisal, da se ravnokar vrača s svojega »eat, pray, love« potovanja, a da je ljubezen dal na stranski tir. V resnici sem to vedela že kakšen mesec, preden mi je pisal. Čutila sem, da je ljubezen pustil ter živel zase in za še kaj več kot samo ljubezen. Sicer pa o Roku razmišljam desetkrat več kot o vseh ostalih.
Razmišljala sem o Roku in o tem, kako ga moja manifestacija življenja pri 28 letih ne vključuje več. Vem, da bo Rok vedno del mene, ne bo pa ga ob meni. To je definicija prave osebe v napačnih okoliščinah. Toda Rok bo vedno moj Rok in vsak na tem svetu si zasluži svojega Roka.
Rok ni bil moja prva ali druga ljubezen in tudi ne bo zadnja, vendar je ljubezen, ki me je v tem življenju najbolj zaznamovala. Veliko me je naučil, govoril z mano, kot da sem nekaj posebnega in hkrati krhkega, mi svetoval, mi govoril bedarije, rekel, da imam svoje finte in me večkrat postavil na realna tla. Ves čas, odkar sva se spoznala, me je počasi in previdno ovijal v vato.
Redko se kregava, v resnici sva se samo enkrat skregala, čeprav mu večkrat, ko si piševa, rečem, naj se jebe, in potem skačem po kuhinji in sem jezna nanj. Všečkava si story-je, včasih sva se pogovarjala samo na Messengerju, zdaj so tam samo sporočila za rojstni dan, vse ostalo imava na SMS-ih in na Instagramu. Včasih se tudi pogovarjava po telefonu, a samo nujne stvari (beri: ko sem pijana, on pa trezen).
Ko skupaj sediva, se dotikava s koleni, včasih jaz malo bolj pritisnem težo kolena (življenja) na njegovo koleno, včasih on. Nihče ne opazi, da tako sediva dolgo časa in da se najini koleni premikata in da je obema malo topleje na točki dotika. Samo enkrat me je vprašal, če sem v redu, drugače se tega ne sprašujeva. Vrnila sva si par pijanskih uslug, ko sva skrbela drug za drugega. Rok me je hranil, mi rekel, naj neham piti, mi plačal taksi, me peljal domov, me objel, mi držal vrečko s keksi, me tri ure poslušal in gledal, kako histerično jočem, ker sem žalostna. Klical me je, da je preveč pijan in je izgubil jakno, pa sem mu jo šla naslednji dan iskat in jo nosila cel vikend, ker mi je rekel, da naj si jo oblečem in ne hodim po mestu premalo oblečena. Vedel je namreč, da bom cel vikend pijana, ker je bil pust.
V resnici sva si bolj podobna, kot se zdi na prvi pogled. Oba obožujeva svojega mlajšega sorojenca, oba imava težave z ljubeznijo in sva fuckboy oz. fuckgirl. Z leti sva se tudi oba zresnila, ne pijeva več toliko kot včasih, ne hodiva na vsako zabavo ali vsak vikend v klub, oba bereva, imava rada Italijo. Oba študirava nekaj, kar naju popolnoma osrečuje in je postalo del najine osebnosti. Oba veliko delava na osebnostni rasti. Oba imava najboljše prijatelje z Druge in oba vstajava zgodaj.
Med drugim nama je skupno tudi to, da imava drug drugega rada.
Zdaj minejo dnevi, ko ne razmišljam o njem, tudi tedni, celo kakšen mesec (no, pretiravali ne bomo). Razgrnem blazino za pilates, kuham kavo, grem v službo, v Zari kupujem nova oblačila, plavam v bazenu, grem na morje, na solo potovanje, preživim dan z bratom, grem na zmenek, na zabavo, na teniški turnir, diplomiram in objavim svoje kratke zgodbe, kupim prvi dizajnerski kos.
Ne tičiva deset ur na dan skupaj kot včasih. Drživa razdaljo vsaj 150 kilometrov, a včasih se zdi, da sva si bližje, kot sva si bila pred petimi leti. Veliko se je spremenilo, tudi najin odnos in midva sama. Zdaj me zgodaj zjutraj, po naporni in pozni petkovi noči, zbudi njegovo sporočilo, vendar se obrnem in spim naprej, ker je zgoden in je še vedno del mojega sveta, ni pa ves moj svet. Dan preživim normalno, kopam se v bazenu, pijem aperol, berem knjigo, telovadim, kuham, pijem ledeno kavo, ležim na Nejčevi postelji in mu »težim«, s suho krtačo se krtačim, preden skočim pod tuš. V resnici niti enkrat v dnevu več ne pomislim nanj. Zvečer se naličim, oblečem modrega pajaca, ker gremo ven, na ustnicah imam Pillow Talk in počutim se v redu. V bistvu se počutim spet mlado, veselo in za sekundo se vrnem nazaj na Drugo, kjer sem bila tisto dekle, ki ves čas hodi na zabave, ki vsak vikend pije alkohol in ki večino svojega časa preživi s prijatelji. Vmes sem pomislila na Roka in kako zamuja moje najljubše stvari.
Včasih se mi ne da ukvarjati z njim, pa mu samo srčkam sporočilo. Včasih so pogovori čisto brezvezni, včasih pa se mi zdi, da sedi zraven mene na moji postelji. Ampak zdaj sem našla srečo, mir, zen, izpopolnjenost znotraj sebe, in tako ga več ne rabim tako zelo, kot sem ga še pred nekaj leti.
Čeprav me vedno spomni, da je del mene. Tudi, ko sama na to že malo pozabim. Ko sem sama s seboj in ko nikogar ne potrebujem, ko se imam najboljše na svetu, pa mi kaj napiše. Samo toliko, da me spomni, da je še vedno del mojega sveta in da (očitno) ne gre nikamor. Vsaj tako upam, ko pomislim, da me pravzaprav on, moj brat in Kaja najbolj osrečujejo – vsaj v preteklem letu je bilo tako. Ko sedim na večerji v Metropolu in jem (brez slabe vesti), pa najprej Kaja objavi moj story na njen story in brat deset minut posluša, kako se mi je uresničila želja leta in kako sem srečna in da je to v bistvu vse, kar sem si želela od lanskega turnirja. Komentira, da me zdaj Kaja že res pozna in me sprašuje, če bi me pozdravila, če bi šla po ulici. Nato pa še do konca večerje posluša o tem, kako mi Rok piše. In ne vem, če je kaj boljšega od tega. Ta občutek, ki ga imam, ko skupaj z bratom, mojo najljubšo osebo na svetu, hodiva proti teniškim igriščem – edini v Sloveniji imamo še sonce in toplo vreme – in sva v kratkih hlačah, govoriva o tenisu in greva na naslednjo tekmo. Še vedno sva pod vtisi Kajine igre, čeprav je izgubila. Tam sediva na VIP sedežih in med pavzo pogledam telefon, na katerem imam Rokovo sporočilo. Flirta z mano, zato tudi jaz z njim. Na koncu si piševa o Kaji (haha). Zavedam se, da je to Portorož efekt. Četrtek je in jaz sem srečna.
Vsem govorim, da ne vem, kaj bom storila, ko bo imel resno punco ali se celo poročil. Vem, da se bo takrat vse spremenilo in da bom dobesedno »hin«. Mislim, da se mi bo takrat strlo srce na čisto nov, izjemno boleč način in da si tega ne želim nikoli, nikoli, res nikoli doživeti. Nočem! Že samo, če pomislim na to, mi gre na jok.
Ta ljubezen je tako surova, realna, preprosta, me osrečuje, hkrati pa me boli, nasmeji, naredi otožno in žalostno, otopli srce, jezi. To je ljubezen, ki jo bom vse življenje nosila s seboj.
Letos sem ugotovila, da sva ostala. Anže je šel, Gal je šel, Marko je šel, Vid je šel in še marsikateri fant vmes. Pri njem je šlo še desetkrat toliko punc, med drugim tudi Lana. Jaz pa sem ostala. In on je ostal. In to mi pomeni vse na svetu.
Vsak bi moral imeti svojega Roka.
Kiara Juvan
ilustracija: ©2022 Rok Korenčan
