Ležim na beli sterilni postelji. Pokrita sem z belo rjuho, ki smrdi po bolnišnici. Spodaj sem od pasu navzgor popolnoma gola. Malo me zebe in zelo mi je neprijetno. Taktično umirjam srce, a se ne zmeni zame – zakaj pa bi se?
Naprava zapiska. Spet mi delajo EKG. Mislim, da že četrti v 6 urah. Medicinska sestra izgine in potem čakam, ležim na postelji. Migam s čevlji in štejem, globoko diham. Glava me boli, vendar svojega telesa sploh več ne čutim. Nazaj si vrtim spomine, ker se tako zamotim, pa se spominjam, kako je bilo še dva dni nazaj, ko sem mami kupovala darilo in me srce ni bolelo. EKG kaže 153 utripov na minuto in vsi so namenjeni samo njemu.
Čez dve uri, ko se lahko končno oblečem, sedim na ne več sterilni postelji, dva zdravnika mi poskušata razložiti, kaj je z menoj narobe. Zahvalim se jima, desetkrat, čeprav mislim, da mislita, da ne mislim resno, a mislim. Malo čez sedmo uro zvečer grem z urgence kot kardiološka bolnica pri svojih 22 letih 5 mesecih in 9 dnevih.
Zdaj bom morala imeti na svetu najraje sebe, pomislim. In res, res poskušam, a to je tako težko. Niti terapija, pisanje dnevnika, branje, antidepresivi ne morejo pomagati pri tem. Znotraj mene je žalost. Takšna žalost, ki ne potrebuje alkohola, drog ali jokanja pod tušem. To je žalostna žalost, ki mi ves čas govori, da moram spet začeti živeti, jaz pa tega ne znam.
Kar naenkrat začne boleti, najprej čisto malo. Najprej boli kot zlomljeno srce, potem pa že kot srčna kap. Držim se za levo stran prsnega koša – komaj prehodim nekaj deset metrov, da povem, da bom padla v nezavest od bolečine. Čutim, kako mi začne mrzlica prekrivati telo: najprej čutim v prstih na nogah, potem se ta leden občutek širi proti središču telesa. Ne morem ga ustaviti, lahko samo čakam, da me popolnoma doseže. Počasi ne čutim ničesar več. Pred očmi se mi megli, slina se mi nabira kot pena v ustih. Rahlo se mi vrti in malo mi je slabo. Komaj se še držim gor. Izgubim zavest.
Sama sem. Sama s sabo. Nihče me ne ujame, vendar sama sebe najbolje poznam. Vem, kako je, če padeš v nezavest, ker sem že večkrat, zato se pripravim. Čez nekaj sekund, ko pridem k sebi, se že pobiram s tal. Toliko imam moči, da nikamor ne udarim z glavo. Pridem do postelje s cvetlično posteljnino in potem tam ležim in čakam, da me neha boleti srce. Vprašam se, koga imam najraje na svetu, to je igra, ki jo igram sama s seboj, že odkar pomnim. Vmes se mi je vrtijo najpomembnejši spomini: vidim sebe s kozarcem belega vina, širokim nasmehom in čutim, kako sem se takrat počutila živo – bolj ali manj se mi vrtijo samo ti spomini. Spomini, ko sem bila cela, tistih nekaj ur. Na nikogar in nič drugega niti ne pomislim. Ves čas mislim samo na to. Na to, kako je bilo moje življenje dobro, a mislim samo na točno določen trenutek, ko sem sedela na bež stolu in v roki držala kozarec vina, na ustih pa se mi je širil največji nasmeh, kar sem jih kdaj koli občutila. Takrat se mi je srce skoraj razpočilo, od veselja, a je bila bolečina enaka tej.
Ne upam spati, ker me je strah, da se ne bom več zbudila. In če se več ne zbudim, potem pustim za sabo vse te spomine, vse različice sebe, vse ljudi. Niti obrniti se si ne upam. Počutim se, kot da je moje srce iz porcelana. Cela sem popolnoma krhka. Prvič po dolgem času se zavedam, da nočem umreti. Nočem umreti kljub vsemu. Želim videti in čutiti še kaj več, kot sem do sedaj.
Zato se naslednje jutro jočem, ko si merim pritisk in prvič v življenju kličem na urgenco, kjer se mi nihče ne javi. Sedem na avtobus, zavedam se, da izgledam popolnoma zdravo, vendar komaj diham, kaj šele stojim. Vem, da je z mano nekaj narobe. V tem trenutku imam najraje na svetu sebe, ker vem, da ga ne bom nikoli več videla, da se ne bom nikoli več smejala na vsa usta, da ne bom nikoli več pila skupaj z najboljšimi prijatelji, da ne bom praznovala naslednjega rojstnega dneva, če se ne bom imela. Da nikoli ne bom odživela življenja, ki ga vedno puščam za po tem in za takrat, ko mi bo vseeno in bom imela dovolj poguma. Zato se imam najraje in dam vse od sebe: grem do zdravnikov, dam kri, grem na slikanje, na EKG, povem vse, kar se mi je zadnja dva dneva dogajalo. Vse, razen tega, da imam strto srce.
Na urgenci sedim že od enajstih zjutraj, ura pa je malo čez štiri popoldne, ko gledam v rumeno piko na tleh. To je sonce in sonce sem jaz. Počasi bo konec obiska na urgenci, vmes pa se še zadnjič zavrtim nazaj. Tako si odgovorim na vprašanje, ki si ga neprestano postavljam, koga imam najraje. V hitrem posnetku si ritensko zavrtim celo julijsko noč – nikoli se ne uležem na posteljo, ne spijem cele steklenice alkohola, ne kadim, nikogar ne poljubim niti ne objamem, ne smejim se, nikoli ne pridem do vrat ali sedem na avtobus za Šiško. Ostanem doma. Ampak to ni mogoče, to ni film, ki bi ga lahko prevrtela nazaj in spremenila. Vse to se zgodi in potem grem z urgence s sto in enim izvidom, dvema paketoma tablet, glavobolom, uradno diagnozo in odgovorom na vprašanje, koga imam najraje na tem svetu. Prvič v življenju zares odgovorim, sebe. Vmes pa pomislim nanj.
Kiara Juvan
ilustracija: ©2023 Ajda Gostič
