Zrno na zrno, pogača, fiks na fiks, komuna.
Ko si enkrat navlečen droge, vse drugo izgubi ves pomen. Z vsako novo dozo se življenje navadno hitro, predvsem pa vztrajno krči na nov šus, nov zadetek in na iskanje naslednjega. Odvisnik potrebuje drogo kot riba vodo. Šus potrebuješ, da vstaneš iz postelje, se umiješ in poješ zajtrk.
Skoraj deset let življenja z roko v roki z drogo. Pet let heroinske odvisnosti, pet let življenja v komuni, resocializacija in večna mukotrpna bitka z novim šusom. Bolečina, večja bolečina, odvisnost. Avtobiografija Zlatka Blažiča, otroka s postaje Zoo. Njegova čustvena, pretresljiva in predvsem neposredna izpoved bralca malodane zasvoji in sili k branju na dah. Razdeljena je na tri dele. V prvem delu pripovedovalec in hkrati avtor avtobiografskega romana opisuje svoje otroštvo, mladost in prve stike z drogo.
Privlačna in hkrati šokantna je pripoved o družinskem življenju: družina je v romanu opisana kot popolna – povprečna delavska družina. V njej ni bilo nikoli (pretiranih) prepirov in prevladujejo zdravi odnosi med očetom in mamo. Tudi pripovedovalec ima urejene odnose s starši. Tu in tam naj bi prišlo do očetovega omamljanja z alkoholom, a to ni bilo pretirano moteče, ker v svoji vinjenosti ni imel izbruhov jeze in ni izvajal psihičnega ali fizičnega nasilja. Bil je pač povprečen oče, ki večkrat pogleda pregloboko v kozarec in ne dela težav, ko prestopi hišni prag. Fizično Zlatko sicer ni imel zagotovljenega izobilja in bogastva, na kar pa se v svoji pripovedi niti ne ozira pretirano. Pravi, da so ga tako starši kot stari starši vzgajali z ljubeznijo in mu omogočali kar se da srečno življenje, čeprav sebi tega niso (z)mogli zagotoviti.
Odnosi so sočasno z Zlatkovimi poskusi z drogo postajali vse bolj medli, nepristni in z vsako sekundo šibkejši. Manipulacije, laži, ki so jim starši, pa ne le starši, temveč tudi pripovedovalec sam, slepo verjeli in iz njih izčrpali vsaj košček resnice, ki jih je naposled nahranila in zadovoljila. Vse to se je dogajalo za zaprtimi vrati na videz običajne družine brez prizorov varanja, samohranilstva, pretirane odsotnosti katerega od staršev … Stiska, ki se odvija v odvisniku, na koncu ni predmet družinskega življenja. Če uživaš privilegij urejene družine, najdeš praznino v tistih kotičkih, za katere sploh nisi vedel, da so prazni. Prvo srečanje z drogo se je zgodilo pri kakih trinajstih, opisuje pripovedovalec. Od takrat naprej se je življenje začelo relativno hitro odvijati – prvi džoint, drugi džoint, pa še tretji, pa še en za nagrado …
Posebej bi poudarila pomembnost razumevanja odvisnosti kot bolezni in delovanja odvisnikovih možganov. Nekateri se namreč ne zavedajo, da pri odvisnosti nastanejo tudi biološko ireverzibilne spremembe. V možganih obstaja poseben sistem, ki je odgovoren za nagrajevanje. Zaradi možganskega nagrajevalnega sistema doživljamo tako ugodje kot neugodje. Narava ljudi že iz časov lovcev in nabiralk potrebuje ugodje, naravne in nenaravne nagrade. Pod naravne nagrade štejemo na primer hrano, vodo, spolnost itd., pod nenaravne pa droge. Endorfini, posebne možganske kemikalije, skrbijo za ugodje tako, da povišajo količino dopamina v tem predelu. Različni naravni vzpodbujevalci ugodja preko delovanja na te kemikalije povzročajo sproščanje dopamina. Človek navadno opušča vedenja, ki mu ugodja ne prinašajo, in ponavlja oziroma utrjuje tista, ki so zanj prijetna. (Inštitut VIR, b. d.) Odvisnost ni nujno kemična (tablete, nikotin, kofein, predpisana zdravila, alkohol, lepila, kanabis, kokain, heroin, LSD, metamfetamini, speed …), temveč lahko govorimo tudi o nekemičnih vrstah odvisnosti (pretirano ukvarjanje s fitnesom, odvisnost od pametnih naprav, internetno hazardiranje in vse ostale igre »na srečo«, kompulzivno trošenje denarja …). Odvisnost ni izbira. Zanimivo, tudi Blažičev prvi šus ni imel kemične osnove.
»Pink Floyd: Shine on you crazy diamond. Na jok mi je šlo od sile, ko sem jih poslušal. Ležal sem na hrbtu, z zaprtimi očmi, v transu. Doživljal sem nekaj nepričakovano silnega in tako lepega … Občutkov, ki so se mi razlivali po duši, si do takrat niti v sanjah nisem predstavljal. Prvič sem zahrepenel po izkušnji spremembe zavesti in percepcije, ki bi me približala izvoru, iz katerega so Floydi črpali magično vsebino in jo zlivali vame.« (Blažič 2007, 31)
(Moja opomba: Vau, med pisanjem tega teksta poslušam Shine On You Crazy Diamond. Tistega trinajstminutnega. Zapreš oči in ob remember when you were young, you shone like the sun občutiš nek čuden občutek – vsaj za malo se potopiš nekam drugam.) Zlatko se je potopil in utopil v Floydih, v neznanih in mističnih svetovih, ki vabijo, preizkušajo in premagajo vsakdanje percepcije in zaznavne horizonte. Posrkajo te celega, od glave do pet, te razsujejo na prafaktorje in vsakega od teh pustijo plesati blues, veneti in zopet zacveteti, se rojevati na tisoč in en način. Blažič opisuje »floydovski« zadetek kot nekaj fantastično surrealnega in transcendentnega, nedosegljivega povprečnežu. Tako se je vtisnila prva stopinja na cesti, katere cilj sta bila duhovni propad in suženjstvo v lastnem telesu. Ob prijetni glasbi se kakopak prileže tudi kozarec vina, ki je dodal piko na i, češnjo na vrhu tortice, če želite.
Blažič pa še ni dojel, da se ta češnjica spreminja v strupen sadež, ki ga bo pripeljal do dna dna. Namesto džointa si je zvitek naredil iz suhega listja, kar zanj niti ni bilo tako zelo pomembno. Bolj kot to ga je vlekla ta scena, prizori mariborskega »undergrounda«, starih stavb, ki niso niti malo samevale, temveč so bile velike kuharske hiše za heroin. Ni treba posebej poudariti, da so vključevale tudi element zaužitja in plavanja nekam daleč. Očitno je res nekaj na tem, da najstniki iščejo potrditev, občutek sprejetosti, včasih pa zgolj tešijo radovednost in jih zato vleče v polje neznanega in na videz nedosegljivega. Občutek, da imaš moč biti Nekdo, biti odbit, je bil dovolj. Ni važna kariera, smisel je pripovedovalec začel iskati v globini samega sebe, ki – paradoksalno – ni dosegla niti površine. Iluzija o tem, da stimulativno izkustvo pomeni odkritje svojega uma in prožnost misli, je bila tako dodelana, da je pripovedovalec tudi v odraslosti zelo težko prišel do trenutka, v katerem je ločil med iluzijo in resničnostjo. Njegovi prijatelji, avtor jih je označil za travarske, so zdrsnili v svet joge, meditacije, religioznosti, discipline in želje po dosegu nirvane. Pripovedovalca je to sprva pritegnilo, piše tudi, da je bral Carlosa Castaneda, Aliestra Crowleya, Šivo, tantre, Osha, Hesseja. Sčasoma mu je to postalo mučno, dolgočasno, nezanimivo. Pot do samoaktualizacije je zahtevala preveč napora, vložka in discipliniranosti. Cilj ni bil instant zadetek, temveč dolgoročna osebnostna sprememba. Zlatku niso bila pomembna spoznanja oziroma manifestacija zadetosti, temveč odsotnost realnosti, odklop od vsakdanjih mučnih občutkov. Med resničnostjo in rajem je vedno znova izbral raj, kar je tudi bistven pokazatelj odvisnosti. Vračamo se k prijetnemu, toplemu in domačemu.
Domačnost so mu vedno manj predstavljali starši in vedno bolj substance, domišljijski svet, biti nekje visoko in gledati dol te povprečneže z delavnikom od sedme to tretje. Vsaka ponovna streznitev, krajša abstinenca, je povzročila boleč uvid v (ne)kakovostne odnose in mukotrpnost borbe z življenjem. Vsak odklop je bil od takrat naprej dobrodošel. Staršema je vedno bolj postajalo jasno, da njun zlati sin ni nič več Zlat(ko), da njegova igla kompasa že dlje časa kaže proti nastanku odvisnosti. Ob pijanih prihodih domov se je znatno manjšalo zaupanje, čeprav so se starši oklepali vsake njegove laži in ji slepo verjeli. Ni se ustvaril noben načrt, da bi ostal na pravih življenjskih tirnicah, temveč so s skupnimi močmi preskočili vsako možno soočenje z Zlatkovo odvisnostjo.
Naslednja stopnja: odhod v Ljubljano, mesto priložnosti, predvsem pa mesto, ki zagotavlja zadovoljivo oddaljenost od domačega Maribora. Sveži obrazi podzemlja, nove in še bolj nore narkomanske pripovedi. Študij je predstavljal trivialnost, nevredno omembe. Pomembna je bila svoboda, ki jo je Ljubljana dajala in jo še daje študentom, ki prvič zapustijo dom. Z vsakim vikendom greš naenkrat težje domov, balonček, v katerem živiš, se ob prihodu domov običajno razpoči in povzroči vsaj nekaj trenutkov nelagodja.
Hitro se je ponudila priložnost za zaužitje LSD-ja. Mističnost te droge je Blažiča tako zelo privlačila in zanimala, da ni okleval z opojem. Vse, česar trava ni več zmogla ujeti v svoj učinek, je ujel LSD.
»Listje dreves se je pozlatilo in mi pričelo mahati, mačka se je raztegnila in bila dolga čez vso cesto, po nebu in vsepovsod so se razlivale barve in povsod so se kot živo pisano in zlato žareče izrisovali zapleteni, popolnoma simetrični orientalski vzorci. Ljudi sem videl groteskno smešne ali nebeško lepe, nekatere nevzdržno grde in vsem se je, neverjetno, v nadnaravno stopnjevani jasnosti, na celotnem bitju, izražalo njihovo trenutno stanje in razpoloženje.« (Blažič 2007, 43)
Ne glede na moč halucinacij so bile te stranskega pomena: bistvo je bilo v presežku trave in hašiša. Počasi si je avtor tlakoval pot do velikega H. Začetek konca: heroin. Klic dilerja, ki ga je takrat prebudil iz temačnosti ukvarjanja s samim sabo, je bil zadosten razlog za ponovni beg. Edino varovalo je bila še igla, torej vbrizgavanje heroina v žilo. Prvič je heroin njuhal. Občutek pa orgazmičen. Vrhunec naslade, opoja in topli valovi evforije, popolne sreče. Vse, česar mu psihedeliki že davno niso mogli več ponuditi. Druženje je temeljilo na spoznavanju starih džankijev, ki so avtorja sicer opozarjali na mogočnost velikega H-ja, a dobronamernost ni presegla potrebe po zaslužku. Dodal se je še zadnji manjkajoči košček začaranemu krogu odvisnosti, ki je Zlatka šele zdaj zares povlekel vase in mu zavezal roke in noge. Vrtel se je v hitrem krogu zadevanja, najpomembnejša je bila odsotnost treznosti.
Vsa aktivnost se je usmerila v nabavo novega zlatega šusa in v zagotovitev denarja. Vedno večja toleranca na drogo je pomenila tudi vedno večji denarni vložek, ki si ga kot študent seveda ni mogel zagotoviti. Manipulacije, kraje in odrekanje vsemu materialnemu so večino časa skrbeli za redno omamo. Heroin je imel in ima relativno visoko ceno, učinek pa se poveča, če se vnese neposredno v žilo. Za potrditev je bila potrebna samo izmenjava pogleda s prijateljem, vsaka beseda bi bila pred kupom heroina na mizi odveč. Postopek vbrizgavanja heroina je videl že ničkolikokrat, zato se je z žlico, ognjem, heroinom in injekcijo znašel brez težav.
»Učinek je bil neverjeten! Prišlo je prej kot v sekundi in udarec naslade v telo je bil tako močan, da sem v trenutku bruhal. A bruhal nisem od slabosti, ampak od užitka … Pozneje, ko smo sedeli in kdaj pa kdaj pretrgali heroinsko kinkanje s pogovorom, smo si lagali, da je bila to prva in zadnja igla. A v sebi smo dobro vedeli, kaj nam je dala in da je bil učinek takšen, da ne bomo nikoli več razmetavali heroina za snifanje.« (Blažič 2007, 43)
Ateist je našel svojo religijo v Heroinu, začetku in koncu vse bitnosti. Pripovedovalec je hitro spoznal, da biti vernik te religije zahteva izurjenost v krajah in laganju. Popolno osebno dno, ki se je zakrilo s ponovnim šusom in slabe občutke povrnilo s trikrat močnejšo srečo. Starše je bilo treba soočiti s študijsko polomijo in odločitvijo, da študij opušča, ker se mu zdi potrata časa, čeprav mu v resnici ni naklonil nikakršne pozornosti. Življenje se je odvijalo v smer pogube. Po prenehanju študija, izgubi službe in pomanjkanju denarja je na dan vedno hitreje prihajala resnica, ki jo je Zlatko želel na vsak način prikriti, jo olepšati, čeprav v njej že dolgo ni bilo nič lepega in resnično dobrega.
Dozorela je ideja o metadonski terapiji, čeprav si v primeru vključenosti v metadonsko terapijo bil na ulici še uradno razglašen za džankija najnižje sorte. Prepričevanje staršev, ki so navkljub njegovi polnoletnosti morali biti vključeni v program, ni potekalo s pretiranimi zapleti, ker so že tako ali tako pred časom spoznali, da se je predstava o popolnem sinu že davno razblinila. Velike količine metadona, ki jih je nato užival, so ga pripeljale do uradno legalne odvisnosti, ki ga je zadovoljila primerljivo s heroinom. Dokončno je usahnilo še zadnje upanje zanj. Zmešnjava v glavi, kaos in nenehne abstinenčne krize so se nabrale v balon, ki je silovito počil in zahteval spremembe. Odhod na psihiatrijo in pogovor s psihiatrom ga je navdal s trohico upanja za prihodnost. Po pogovoru je dobil še dve tableti metadona in čas za sprehod in zbistritev misli. Namesto sprehoda pa je obstal pred obešeno fotografijo več fantov, katerih obrazi so izžarevali takšno blagostanje, mirnost in zadovoljstvo, ki ga sam ni že dolgo občutil ali pa sploh še ne. Komunci.
Štirimesečne priprave na vstop v italijansko komuno Don Pierino so potekale v psihiatrični bolnišnici v Idriji. Tam so se zbirali uličarji, narkomani in popolnoma propadli džankiji, v katerih se je prebudila želja po spremembi. Vstop v komuno Don Pierino je vedno prostovoljen in vsak trenutek dopušča izstop iz programa. Do potankosti strukturirani dnevi, tedenski urnik, na katerem je vsak naslednji dan kopija prejšnjega, odvisnika prisilijo v disciplino in mu ponudijo osnovne higienske pogoje. Pet let komune, pet let abstinence in izoliranosti, je Zlatka popolnoma spremenilo. Ozaveščanje odvisnosti, premagovanje zanikanja in brskanje po potlačenih težkih spominih skoraj nujno vodijo v osebnostno razsutje, ki je tudi poglavitni pogoj za učinkovite osebnostne spremembe.
»Temeljne zahteve v komuni so odsotnost drog, tablet, denarja; dovoljenih je največ deset cigaret dnevno, nobenega nasilja, nobenih prenapetosti, nobenih izjem; nobene osamitve, nikoli nisi sam, nikoli v majhnih podskupinah.« (Blažič 2007, 378)
Nujno je graditi na pravičnosti in poštenosti, odgovornosti in požrtvovalnosti. Pomembneje se je truditi razumeti druge kot pa sebe, bolje je dajati kakor prejemati. Eno izmed najpomembnejših načel pa je gotovo »Delaj, kakor da bi bil tisto, kar želiš biti«. Iz tragične zgodbe se je z vsakim dnem posebej začela pisati življenjsko optimistična različica Otrok s postaje Zoo.
Življenje se je za Zlatka zares začelo odvijati šele po komuni. Nastopile so vsakdanje skrbi, ovire, borbe in stiske, veselje in razočaranje. Vse je tu. Brez iluzije, brez zamegljenega pogleda. Bitka, ki se ne konča. Stigmatizacija, resocializacija in vse, kar s tem pride in gre, avtor čustveno opiše … In bralec plava z njegovim tokom, ga rešuje pred utopitvijo, uživa v valovih in joče ob nevihti. Z vsako besedo smo bližje njegovemu svetu treznosti in ga občudujemo, častimo in izpoved požiramo z očmi in razumom.
Zgodovino moje heroinske odvisnosti priporočam vsem, ki jih na kakršen koli način zanima odvisnost, zgodbe, ki jih pišejo ulice in droge, se sami soočajo z odvisnostjo ali pa se vsaj v čem prepoznajo. Najbrž je res tako: povprečnež se bori s smrtjo, odvisnik pa z življenjem.
m. k.
Viri:
Blažič, Zlatko. 2007. Zgodovina moje heroinske odvisnosti. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Inštitut VIR. O zasvojenosti. (b. d.). http://www.institut-vir.si/o-zasvojenosti.html
ilustracija: ©2023 Ajda Gostič
