»Čudakinja!«
Knjiga ji je poletela iz rok. Sošolec ji jo je zbil iz rok, kar je sprožilo naval smeha med učenci. Preden je pobrala knjigo, so učenci že drug za drugim prebirali odstavke in cepali od smeha. Ema je rdečih lic segala za knjigo, ki je romala iz rok v roke.
»Dovolj!« V dvoboj otrok na hodniku je posegla učiteljica. Iztrgala je knjigo iz rok učencev in jih razpodila, dokler ni ostala samo še Ema. Učiteljica je na hitro poblisnila proti njej, nato pa dvignila knjigo v zrak, da je prebrala naslov in se ob tem nezadovoljno spačila. »Teh neumnosti mi ne nosi več v šolo. Beri kaj pametnejšega. Mladi že tako berete premalo.« Knjigo je malomarno odvrgla na mizo, da se je zapeljala po spolzki površini mize, za hip obstala na koncu, nato pa se kot v počasnem posnetku prevrnila na tla. Ema je planila po knjigi in si jo pritisnila k srcu, medtem ko se je matematičarka že oddaljevala. Preden bi jo lahko ponovno zalotila, je knjigo stlačila v šolsko torbo, vse do prihoda domov pa si je izmišljevala nove in nove konce, ki jo bodo pričakali v sami zgodbi.
Med delanjem domače naloge je poškilila proti vratom, nato pa knjigo skrila pod matematični zvezek. Če kdo vstopi v sobo, lahko brez težav prekrije knjigo z zvezkom. Mati je ni nikdar zalotila, očeta pa ni dovolj brigalo, da bi karkoli posumil. Nos je zakopala v knjigo. Škotska princesa bo ravnokar padla v naročje svojemu vdanemu poglavarju, ki je zanjo prepotoval kraljestvo. Ob tem je doživela posebno zadovoljstvo, hrepenenje pa ji je napolnjevalo srce dan za dnem brez razočaranj. Knjige so jo vedno do potankosti zadovoljile.
Dvignila je pogled iznad najnovejše pridobitve in obrnila zadnjo stran, nato pa s presenetljivo nežnostjo zaprla platnico najnovejše uspešnice ljubezenskih zgodb. Knjigo je previdno odložila na stran in pospravila zapiske Literarne teorije. Ta teden je ponavljala izpit. Najverjetneje zadnji na tej fakulteti, če ga tudi tokrat ne naredi. Omahovala je med nadaljevanjem serije in pripravami na izpit, ki bo odločal o njenem nadaljnjem šolanju. Svetlomodre oči so omahujoče zatavale do naslednje knjige, pripravljene za branje. Med obrvmi so se ji nabrale kapljice potu, roke so se ji nekoliko tresle, vročina ji je udarila v obraz. Segla je po knjigi in se v trenutku, ko je zatipala hladne platnice, umirila. Omahovanje je splahnelo, odločila se je pravilno. Sicer bo pa prebrala samo začetek, si je mislila in začela brati.
»Greva na kavo?« Dvignila je glavo iznad knjige – njen fant se je ravnokar oblačil. Premerila ga je z očmi. Bil je prijazen, prenašal je njeno nezdravo obsedenost in imel je denar. Njegove roke niso bile mišičaste, njegov trebuh se je okroglo napenjal pod majico, ramena so bila drobna in zamaščena. Obraz so kazili brki in materino znamenje na bradi. V ničemer ni bil podoben princu iz njenih sanj. Z njim je spala le zato, ker ji je zagotavljal ugodje, ki si ga sama ni znala ustvariti. Že kar nekaj časa nazaj ji je kupil telefon. Najnovejši model. V zahvalo je šla z njim na večerjo, kjer sta posnela skupno fotografijo. Na mizi pred njima so cvetele bohotne pelargonije, kozarca za vino sta stala le nekaj centimetrov narazen, njune roke so se stikale na mizi. Leo jo je objel in jo stisnil k sebi, ona pa je s telefonom ovekovečila njuno skupno sliko.
»Lahko kasneje? Ravno sem pri zanimivem delu,« mu je odvrnila in spodvila noge pod seboj, da se je udobneje namestila. Leo se je ustavil, nato pa nasmehnil. »Zanimiva knjiga, kaj? Lahko ostaneva tudi doma, če želiš.«
Tokrat se ni niti potrudila, da bi dvignila pogled. »Ne, v redu je, ti kar pojdi.« Nekaj časa ga je še čutila, da brezciljno postopa po stanovanju: prijel je jakno, jo odvrgel in ponovno oblekel. Ni ga odrešila neodločnosti, zato se je še nekaj časa motovilil po stanovanju, preden je izginil skozi vrata. Zadovoljno je zavzdihnila in dvignila noge čez naslonjalo oblazinjenega stola, ob čemer je butnila nesrečno pelargonijo, ki je čepela na majhni stekleni mizici ob stolu, da se je glasno premaknila. Listi podarjene pelargonije so že zdavnaj uveli in odpadli. V majhnih koščkih so čemeli na tleh in opominjali na življenje, ki je teklo dalje.
Emina družina je prihajala le še občasno. Z materjo sta se nazadnje precej skregali. Želela je, da si ustvari življenje, vredno mlade ženske. Pozabljala je na rojstne dni, pozabljala je na obletnice, z vsakim pogovorom je bila bolj odrezava in odsotna. Pred kratkim jih je zapustil družinski pes, ki ga je Ema oboževala, vendar ni niti dvignila telefona. Preveč je bila zaposlena, da bi ugotovila, kaj bo naredila grofica Mary Ane sedaj, ko jo je njen ljubimec zapustil. Mati tega pojasnila ni dobro sprejela. Ko jo je obtožila, da je lenoba in brezobzirnica, je Ema v navalu besa mahoma odvrgla telefon, da se je raztreščil na tleh dnevne sobe. Zaščitni telefonski ovitek ni zavaroval telefona in preko zaslona je nastala dolga nazobčana razpoka, ki je kazila sliko ozadja, na katerem sta bila Ema in Leo.
Služba je že dolgo ni več brigala. Prodajo knjig v majhni bukvarni je sprejela samo zato, da je lažje dostopala do knjig. Vsaka stranka je bila nadloga, ki jo je odtegnila od branja. Če je le lahko, se je je izognila, kar je kmalu privedlo do njene odpovedi. Čemu služi prodajalka, če ne prodaja knjig? Namesto izgubljanja časa z iskanjem nove, bedne službe je prijela knjigo v roko in skozi žile ji je pognala sla. Kot bi dali odvisniku drogo, ki je zapolnjevala vsak del njegovega telesa. Počasi je zastrupljala njegovo telo, ga trgala s sveta in zastrupljala um. Z nesmiselnimi podobami. Z nesmiselnimi sanjami.
Leo je ob novici le namrščil blede ustnice, saj ga to ni presenetilo. Ema je vsak prosti trenutek izkoristila za branje knjig. Delo po stanovanju je padlo le na njegova pleča: iz smeti so molele prazne škatle naročene hitre hrane. Po kuhanju že dolgo ni dišalo. Včasih se ji je pridružil tudi sam, prebral kakšno knjigo, če je le dopuščal čas, nato pa sta se na ozkem kavču smejala drug z drugim, vendar je že dolgo ni več zagovarjal z besedami, da ni nič narobe s tem. Saj je le brala knjige. Samo knjige. Ni bilo nobenega prepira. Le Leo, ki je kričal, naj se že enkrat spravi k sebi, medtem ko je Ema neprizadeto brala naprej. Čeprav v vsem tem času ni obrnila niti enega samega lista, je to Lea tako razbesnelo, da je pograbil knjigo in jo z ihto pognal preko sobe. Ema je besno zakričala, skočila na noge in z razprto dlanjo udarila po licu obraza, ki jo je osuplo opazoval. Naslednji udarec ga je zadel v ramo, tretjega pa je prestregel. V navalu ruvanja, kričanja in jokanja, sta se oba skotalila preko mizice in padla po tleh. Zahreščalo je. Oba sta se ustavila in pogledala proti Eminim kavbojkam. Leo jo je spustil, Ema pa je kot v počasnem posnetku segla v žep in iz njega potegnila telefon. Preko zaslona so se razširjale tri nove razpoke. Ema si je obliznila ustnice in si z roko segla skozi lase. Naval besa je minil, oba sta se pomirila. Zaslon bo morala zamenjati. Razpoka se je znašla ravno na mestu njenega nasmeha.
Na oči je nanesla ličilo in z ustnicami dvakrat pocmokala. Leo jo je zadovoljno opazoval. Njena postava je bila ovita v oprijeto modro obleko, ki se je gubala na bokih, okoli dlani je nosila podarjeno zapestnico. Še zadnjič se je pogledala v ogledalo in v premajhno torbico stlačila denarnico s telefonom. Prvič po zelo dolgem času bo šla ven s prijateljicami. Zadnje čase je njihove klice preslišala, dokler ni telefon dokončno obmolknil. Šele nato se je zganila in jih poklicala nazaj. Danes se bodo dobile na pijači v znanem lokalu v središču mesta. Bila je nenavadno živčna. Čeprav so bile to prijateljice, ki jih je poznala še iz srednje šole, je imela v želodcu tesnoben občutek. Začetek druženja je minil prav lepo. Veliko so si povedale, še več so se smejale.
»Zakaj se nisi javljala na telefon,« se je Ava obrnila k Emi in prenehala z leporečenjem. Vprašanje je grizlo vso druščino. Emino izmikanje in molk sta bila dovolj zgovorna za dekleta, ki so jo zelo dobro poznale.
Ava je zmajala z glavo in si z obraza umaknila platinaste lase. »Kdaj boš ugotovila, da ne moreš živeti od knjig?« Bile so jezne nanjo, kar je Emo spravljalo v nejevoljo. Ni jim želela pojasnjevati, saj ne bi razumele. Nihče ni razumel. Začela si je mencati dlani in živčno pogledovati proti izhodu – opominjanje na njeno obsesijo s knjigami jo je močno nerviralo. Pogovor so speljale v navidezno mirnejše vode, vendar so dekleta z najrazličnejšimi plehkimi opazkami dale vedeti, da niso zavrgle te teme. Ema si je začela gristi skrbno namazane ustnice, da so ji na zobeh ostajale lise rdeče barve, z levo nogo pa je začela nenadzorovano udarjati po podu. Misli so ji uhajale. Iskala je način za pobeg. Seveda so dekleta to opazila in izkoristila za svoje maščevalne namene.
»Poglej se, kot odvisnica si. Bolje bi bilo, da bi si iglo zapičila v roko in se zadela. Bi bilo vsaj normalno.« To je sodu izbilo dno. Ema je besno vstala, pograbila torbico, ki je žalostno čepela na naslonjalu stola, z njo v trenutku neprevidnosti udarila ob rob mize in brez pozdrava odvihrala iz lokala. Z roko je segla v torbico, da bi izvlekla telefon, a je namesto tega tiho zaklela in iz torbice potegnila prst, na katerem se je nabirala tanka plast rdečine. Na blazinici kazalca se ji je prikazal za papir tanek rez. Previdno je izvlekla telefon. Del zaslona je odstopil in tvoril tanek nazobčan rob, na katerem se je porezala. Ne da bi poklicala prevoz, je pospravila telefon. Z druženja je odšla peš, družbo pa ji je delal čuden občutek v trebuhu.
Potovanje na Škotsko. Bilo je zadnje obupano dejanje njenega fanta, da zadovolji njeno hrepeneče srce. Njene otroške sanje, ki niso ostale v otroštvu. Letalska karta je težka ležala v dlaneh, v njenih očeh pa se je zalesketala solza, ki ji je nežno zdrsnila po licu vse do kotička ustnice. S konico jezika jo je pobožala in zaužila. Bila je tako prijetno slana in topla. Začela se je smejati, dvignila roke v zrak, skočila fantu v objem in ga divje poljubila na mastne ustnice. Ta večer mu je dovolila užitkov, ki mu jih že dolgo ni privoščila.
Letalo je bilo majhno, ekonomsko. Ravno dovolj veliko, da je poletelo in ju poneslo do obljubljene dežele. Eva je bila kot nalepljena na okno letala: njen nasmeh že dolgo ni bil tako žareč in je ni zapustil celotno potovanje. Živa kot nikoli sta si ogledala edinburški grad in nabito glavno mesto, ki se je šibilo od zgodovine. Mesta so se vrstila, Emino pričakovanje pa je bilo vedno večje, njena pljuča vedno bolj polna zraka. Kljub temu da je uživala vsak dih njunega potovanja, je po tihem komaj čakala zadnje dejanje na škotskih tleh, kjer si bosta ogledala mogočne klife in neukrotljivo pokrajino še neokrnjenega sveta.
Njeno srce je divjalo v prsih, hrepenenje je doseglo vrhunec. Tiščanje v prsih jo je sililo na jok, srce ji je divje razbijalo. Stala je na robu pečine, in čeprav se je bala višine, je stopila povsem na rob pečine, na rob sveta. Njeno hrepenenje je uzrlo luč. Vse prebrane zgodbe so se ji odvrtele v glavi, vsa njena hrepenenja in sanje so se združili. Škotska obala se je razprostirala pred njenimi očmi, do koder ji je segel pogled. Pod njo pečine, modro morje, v daljavi razbeljeni vrhovi valov. Ni hotela nazaj v brezobličen vsakdan, kjer je le počasi čakala na smrt v postelji. To so bile njene sanje.
»Pazi, ljubica, ne hodi preblizu roba!«
Ni slišala glasu svojega fanta, ki je zaskrbljeno stal nekoliko za njo. Izgubila se je v svojih sanjah, ki so se razprostirale pod njo. Njen princ na belem konju bo v zadnjem trenutku prišel in jo rešil. Na vsa usta se je nasmejala, srečnejša kot kadarkoli. Razširila je roke in se zasmejala v nebo, da je njen smeh ponesel veter preko morja. Stopila je na rob pečine, da se je drobno kamenje drobilo pod njenimi nogami in padalo v ocean.
»Ema, pazi!«
Ni ga slišala. Jadra so jo vabila, srce je kričalo. Stegnila je roko in stopila korak naprej. Njeno hrepenenje je bilo večje od življenja samega. V globino je omahnila z žarečimi očmi in nasmehom na ustnicah. Telefon se je raztreščil na ostrih skalah strme obale.
T. K.
