»Glavna skrb velikih individualističnih pisateljev je bila najti niz institucij, prek katerih bi se človek samostojno, po lastni izbiri in iz motivov, ki določajo njegovo običajno ravnanje, odločil prispevati čim več k potrebam drugih …«
–– Friedrich Hayek, Individualizem in ekonomski red, 1948
Če si »potrebe vseh drugih« razlagamo kot družbeno zaželen rezultat, Hayekova ideja poziva k oblikovanju politik, ki bi spodbujale osebno vedenje, da služi družbenemu ali javnemu interesu. Na prvi pogled zdi, da ta osnovna ideja koristi družbenemu blagru. Kako oblikovati politike, ki posameznike spodbujajo k ravnanju v skladu z družbenimi vrednotami in ki temeljijo zgolj na osebni pobudi, pa je vprašanje, ki ne upošteva samih družbenih idealov. Kontroverznost tega vprašanja leži v domnevi, da država najbolje ve, kateri sistem koristi njenim državljanom in tako spodbuja njihovo vedenje v prid podpori sistema. Ta ideja je torej odvisna od trenutno obstoječega sistema, ki pa je časovno in lokacijsko relativen. Namesto spodbujanja posameznikov, da se prilagajajo statičnim vrednotam in pravilom, bi rast družbe učinkoviteje omogočili s prilagajanjem institucij zahtevam zatiranih posameznikov, ki pozivajo k progresivnim politikam. To bi namreč moral biti prvi pogoj resnično svobodne družbe. Trditi, da je družba svobodna, ko so njene zakonite in legitimne institucije rezultat spodbujanja posameznikov, da se držijo obstoječih družbenih norm in struktur, kot so patriarhat, nacionalizem, bela nadvlada, heteronormativnost in oblast kapitala, ter znotraj teh pogosto grajene in delujoče na intersekcijskih neenakostih, je preprosto neresnično.
Še več, trditi, da v sistemu vlada načelo meritokracije, ko družba v resnici odraža prej omenjeni sklop norm, ni le v nasprotju z načelom svobode, ampak je zaradi poskusa prikaza in promocije sistema kot takega tudi hinavsko. V tem eseju se tako osredotočam na razkritje družbe, ki utemeljuje svojo legitimnost na individualizmu: da je taka družba v resnici prav tako kolektivistična, propagandistična in nacionalistična, kot so to bili krivci za vzpostavitev sedanjega sistema, tj. avtoritarne socialistične ekonomije 20. stoletja.
Vprašanje, kako oblikovati politike, ki temeljijo na osebnih pobudah, tj. preko decentraliziranih sil trga, je dilema vseh oblikovalcev politik, ki delujejo v sistemu, temelječem na svobodi izbire, delovanja in govora. Z oblikovanjem teh politik je sama svoboda neizogibno omejena, poleg tega se to izvaja z našim omejenim znanjem. Medtem ko nam je promovirana ideja svobode, smo dnevno preplavljeni z nešteto smotrno in strateško targetiranimi oglasi, od katerih je večina podana v subtilni ali popolnoma skriti obliki resničnih sporočil. Tako ne samo oglasi, ampak tudi družbena in politična sporočila, katerih učinkovitost je v vedno večji meri izboljšana z beleženjem naše digitalne sledi, brez našega zavedanja s svojo vsebino neprestano preoblikujejo našo osebno presojo. Sodobni sistem lahko torej upravičeno primerjamo s sistemi, za katere se je izkazalo, da kršijo temeljne svoboščine – na primer avtoritarne socialistične države 20. stoletja.
Grozote njihovih totalitarnih praks so neopravičljive, a vprašati se moramo, v kolikšni meri učinke totalitarnih praks dosega sodobni kapitalistični sistem, še posebej ko se za svoj obstoj zanaša na perpetuirano revščino tretjih držav ter okoljsko nevzdržnost. Še več, navajati socialistične totalitaristične sisteme 20. stoletja kot edino alternativo sodobnemu kapitalističnemu sistemu, ki ekvivalentno vodi v nesvobodno in propagandistično družbo, je ne samo neresnično, ampak tudi hinavsko, saj sodobna oblast na ta način prikriva lastna prizadevanja za osebno podreditev sistemu prek tovrstne propagande. Obenem skuša s tem ustvarjati odpor do socialistične ideje v njeni najčistejši obliki – le-ta je zaznamovana s praksami totalitarnih režimov 20. stoletja. Družba, ki se predstavlja kot najbolj svobodna, je hkrati najbolj indoktrinirana in nacionalistična, kar prikazuje zlasti primer ZDA.
Namen tega eseja ni zagovarjati prakse socialističnih držav 20. stoletja, temveč pozvati k pravični in nepristranski oceni ter primerjavi sistemov. Čeprav se zdi ta naloga obsojena na neuspeh, saj lahko kritiziramo le izhajajoč iz določenega sistema s sklopi institucij, kulturnimi normami in privilegiji, ki so z njimi dodeljeni, torej pristransko, je zato o tem še pomembneje kritično razmišljati. Tako avtoritarne socialistične ekonomije 20. stoletja kot današnje demokratične kapitalistične družbe spodbujajo določeno družbeno zaželeno vedenje. Vloga posameznika v obeh sistemih je spoštovanje pravil, ki jih postavlja sistem, ta pa naj bi odražala vrednote družbe. Edina razlika je pot do uresničitve tega cilja, saj jih prvi sistem uveljavlja z vladno propagando, strogimi predpisi in tajnimi službami, drugi pa z navidezno osebno pobudo. V katerikoli družbi živimo, tako svobode ni.
Čeprav je nesporno, da je bila v obeh sistemih prisotna skrb za politično korektnost, so totalitarni socialistični sistemi obravnavali podporo državi in sistemu kot nesporno dejstvo državljanske dolžnosti. Po drugi strani je v demokratičnih kapitalističnih družbah politična korektnost prikrita spremljevalka diskurza, ki narekuje, prevladuje in ureja vse, o čemer se razpravlja tako v javnem kot zasebnem. To je problematično, ker se tako osredotoča na rabo bolj ali manj korektnega jezika namesto na temeljno izkoreninjenje nestrpnosti. S tem se ustvarja družba, ki ne razume, zakaj bi morala biti strpna, saj se občutljive teme boji naslavljati in o njih razpravljati. Te teme so med drugim: nacionalizem, rasizem, toksična moškost, spolna socializacija, seksizem in misoginija – znotraj le-te seksualizacija in objektivizacija žensk, obsesija z nadzorom nad ženskimi telesi in posledice, ki so povezane z njo (npr. splav) – dekriminalizacija prostitucije in določenih drog, diskriminacija intersekcijsko oškodovanih ljudi (npr. transspolnih, homoseksualnih in migrantov) in umeščanje tovrstnih tem v standardno izobrazbo.
Družba se s politično korektnostjo tako ne samo da pretvarja, da je temeljni problem rešila, ampak se zavoljo ohranitve statusa quo, ki koristi ljudem na moči, debatam tudi aktivno izogiba. Kapitalizem namreč inherento spodbuja neenakosti, saj ga te ohranjajo. Prava svobodna družba bi namesto tega omogočala obravnavo vsebine in argumentov vprašanja, namesto da namenja pozornost in energijo načinom, kako se takim temam izogniti prek omejevanja vprašanj v imenu strpnosti. Marie Curie je nekoč dejala: »Ničesar se ni treba bati, le razumeti je treba.« Prav tako je analogno rekla Natalie Wynn, transspolna vlogerka na YouTube: »Cilj ni v toleriranju, ampak sprejemanju« (Wynn, 2019). Z omejevanjem razprav pa tega »politično korektna družba« ne dosega. Prava rešitev je slišati in opolnomočiti ljudi, ki so zaradi uporabe jezika in situacijskih okoliščin sistemsko in zasebno oškodovani in imajo v sistemu tako od nas drugačne izkušnje.
Oba načina za doseganje politične korektnosti prinašata svoje stroške in koristi. Navidezni stroški tradicionalnega avtoritarnega pristopa so manjša svoboda, s čimer javno in osebno neskladje s stališči politične stranke ogroža poklicno, osebno in celo fizično stanje ljudi. Po drugi strani je denimo Slavoj Žižek izpostavil strošek demokratičnega kapitalističnega sistema, ki je z vidika trajnosti hkrati njegova korist, tj. manjša nagnjenost sistema k uporom in političnim nemirom (BigThink, 2015). Spretno prikrite pobude so namreč močnejše orodje od tradicionalnih avtoritarnih ukrepov, saj vodijo v določeno vedenje prek navidezno lastno sprejetih svobodnih odločitev in posledično narekujejo tudi občutenje le-tega. Kot pravi Žižek, je »veliko močnejši pritisk [tisti] pod pretvezo svobodne izbire.« Tradicionalni oblastniški ukazi so jasni in tako omogočajo upor, medtem ko se je »skoraj nevljudno upirati« na videz lepim ukazom. S tem, ko moderna permisivna oblast predstavlja naše odločitve kot popolnoma svobodno izbiro, dejansko ne nadzoruje le naših dejanj, temveč tudi občutke. Kot pravi George Carlin: »politična korektnost je fašizem z manirami.«
Žižek je na ta način izpostavil ranljivost sistema, ki temelji na nespornem in neposrednem zatiranju. Ta se bo namreč po vsej verjetnosti zrušil, kot uči tudi teorija revolucij Karla Marxa. V Pragi se nahaja kip umetnika Davida Černýja, ki označuje sovjetsko zatiranje v Češkoslovaški: le-to predstavljajo plazeči se dojenčki. Prispodoba prikazuje oviranje rasti in podcenjevanje zrelosti posameznika znotraj sistema, kar končno vodi v Marxovo revolucijo. Nasprotno pa so sistemi, ki temeljijo na individualističnem pristopu, bolj trpežni, saj zadušijo kakršenkoli zametek revolucije, ker jo v svojih spodbudah in subtilni promociji naredijo osebno nezaželeno za svoje državljane kot potencialne nosilce upora. V kolikšni meri sistem omogoča resnično svobodno osebno pobudo, zlasti kadar ta ogroža temelje sedanjega sistema, ostaja nerazkrito. Prakse navidezno svobodnih demokratičnih kapitalističnih družb se lahko torej skušajo obupno predstavljati kot svobodne, individualistične in meritokratske ravno zato, ker to v resnici niso.
Ajda Kovač, magistrska študentka ekonomije na Wirtschaftsuniversität, Dunaj
Reference:
BigThink, 16. 4. 2015. Slavoj Žižek: Political Correctness is a More Dangerous Form of Totalitarianism | Big Think. YouTube. Najdeno 21. 5. 2020, https://www.youtube.com/watch?v=5dNbWGaaxWM.
Hayek, F. A., 1948. Individualizem in ekonomski red. London: Routledge and Kegan Paul.
Wynn, N. (ContraPoints), 17. 1. 2019. “Are Traps Gay?” | ContraPoints. YouTube. Najdeno 21. 5. 2020, https://www.youtube.com/watch?v=PbBzhqJK3bg&t=855s.
