Ironično je, da če bi bil Jezus danes živ, zagotovo ne bi volil nobene od tistih strank, katerih privrženci ga najbolj častijo. Najverjetneje je šlo za človekoljuba, ki je svoje rojake učil in jim pomagal. Sam ni imel prav veliko, bil je obrtnik in živel je skromno, a po čem več tudi ni hlepel. Kje se je torej zalomilo?
Velik razlog za uspešnost katoliške vere (in krščanstva nasploh) je njena hitra institucionalizacija v primerjavi z ostalimi verstvi. Medtem ko so ostala verstva dlje in v večji meri ostala razdrobljena in ne točno definirana, je Katoliška cerkev postala glavna in pozneje tudi uradna vera Rimskega cesarstva, ki je katolicizem nato razneslo po vseh osvojenih deželah. Njegovo širjenje pa se seveda ni ustavilo s koncem Rimskega imperija, saj so sledile številne vsem poznane križarske vojne, misijonarstvo pa je prisotno še danes. Nauk katoliške vere je, da je naslednica krščanske skupnosti, ki jo je vzpostavil Jezus. Sam seveda ni vodil organizirane religije, po mnenju nekaterih pa si ni prizadeval niti za vsesplošno širjenje vere, temveč si je želel le reformirati judovsko ljudstvo. A z ustanavljanjem religije kot organizacije ni bilo več prostora za tako skromnost, prav tako pa je (bila) vera ena od oblik dominacije nad okupiranimi ljudstvi, saj presega zgolj materialno nadvlado. Preobračanje ljudi v druge vere je spreminjanje samega bistva človeka, predvsem pa ljudstva kot celote. Ljudstva, ki nosi svojo kulturo, verovanja in tradicije. Večina kristjanov zlahka pozabi na dejstvo, da so bili v veliki večini tudi njihovi predniki nekoč v to prisiljeni in so prej verovali v druge bogove. Še več, večina njih je celo prepričana, da gre za edinega pravega boga in bi najbrž z navdušenjem pozdravila vse spreobrnitve tudi danes.
Tukaj pa je tudi jasno izraženo protislovje, ki ga najverjetneje prinaša časovna razdalja med dejanskimi Jezusovimi nauki in njegovimi učenci ter današnjimi verniki. Današnjo Cerkev bi lahko primerjali kar s kakšno blagovno znamko ali korporacijo na nivoju McDonald’sa ali Coca Cole. Logotip je vselej prepoznaven križ, Jezus pa služi kot maskota. Seveda je zaradi evropeiziranosti krščanske vere že davno postal kavkaške polti ter evropskih potez. Produkt, ki ga ponujajo? Vera. Stranke so vsi tisti, ki obiskujejo nedeljske maše in molijo pred kosilom.
Prav tako kot Coca Cola in McDonald’s pa ima produkt, ki ga ponuja Cerkev, številne škodljive stranske učinke. Čeprav je Jezus učil svoje sledilce ljubiti vsakogar, pa je bil ta aspekt hitro zanemarjen, saj se ni skladal z vojaškimi osvajanji in pokoli, roko na srce, pa tudi ni dobičkonosen. V tako mogočnem poslu pač ni veliko prostora za človečnost, saj ta zavira profit.
Če bi bil Jezus danes v Sloveniji, bi bil najbrž že zaradi svojega izgleda s strani desno orientiranega prebivalstva označen za migranta, zaradi svojih dejanj pa kar za nevarnega levičarskega skrajneža. Tudi sicer pa ne bi imel možnosti za izgradnjo tako številčne baze sledilcev, saj si kot obrtnik ne bi mogel privoščiti nameniti toliko časa svojemu poslanstvu. Ob današnjem stanju Cerkve pa se Jezus najbrž ne bi označil niti za kristjana. Bolj verjetno je, da bi se, če bi spremljal svetovno dogajanje, opredelil kot ateist. Kajti noben Bog ne bi dopuščal toliko sovraštva, pohlepa in zavisti.
Sam tako vidim razloge za popularnost vere danes izven dejanskih predmetov verovanja. Gre za udoben fotelj zastarelih vrednot in prepričanj. Vse, kar moraš narediti, je, da sprejmeš te vrednote za resnico (v številnih primerih to starši dobrodušno storijo zate). Potem si lahko ob vsaki priložnosti, da se dvigneš iz fotelja, ponoviš naučene parole in si tako prikimaš, da morebitne spremembe niso v skladu z resnico. Seveda pa, ko je ta fotelj ogrožen s strani istospolnih, zagovornikov splava ali migrantov, ne izgubljaš časa in se takoj odpraviš protestirat in javno izražat svoje mnenje, ki je kakopak resnica. Kajti najlažja pot, ki jo lahko ubereš, je obdržati ista prepričanja od rojstva do smrti.
Če slučajno obstajajo nebesa, v njih najbrž ni prostora za ljudi, ki vanje ne bi spustili takih, ki imajo drugačen rodovnik ali prepričanja. Če pa so v nebesih v večini konservativci, potem je prizadevanje za vstop brezplodno, saj so meje bržkone zaprte.
Torej, kaj sploh loči McDonald’s od Cerkve? Nihče od privržencev Ronalda McDonalda ni pripravljen ubijati v njegovem imenu. Kdorkoli je mnenja, da je njegova religija vredna ubijanja, naj začne pri sebi.
J. J.
