Drama Za naše mlade dame se dotika mnogoterih plasti družinskega in družbenega življenja, na plan prinaša potlačene, zamolčane in skrbno skrite negativne indice današnjega sveta. Slovenska igralka in dramatičarka Dragica Potočnjak znova pogleda v družinsko okolje, na katerega vplivajo tudi zunanji indici. V žarišču je ponovno družina, ki je disfunkcionalna, vendar javnost nikoli temeljito in učinkovito ne poseže v intimno okolje, da bi eliminirala nasilje: »Družina je bila in je še vedno do določene mere skrita pred javnostjo, nasilje nad ženskami v družini se dogaja za zaprtimi vrati in je zato zelo pogosta neznanka za tiste, ki niso članice in člani družine« (Veselič 2004, 187).
Z Grumovo nagrado ozaljšano besedilo ne olepšuje in nima srečnega konca, saj želi spregovoriti necenzurirano, glasno, jasno, artikulirano in brez pretirane simbolike. Mediji vsakodnevno poročajo o družinskem nasilju, zlomljenih udih, zlorabah, alkoholizmu in njegovih posledicah ter o nedolžnih otrocih, ki že zgodaj prevzamejo vlogo odraslih; le redkokdaj pa se pravočasno in ustrezno ukrepa. Za naše mlade dame je luciden zapis, ki želi biti viden in hoče opozoriti na svet okoli nas; drama je realistična in s časovnimi preskoki sestavlja kolaž obupa, nasilja, alkohola, drog in psihofizične zlorabe. Stran za stranjo polzimo globlje v vrelišče izprijenih odnosov, v fokusu katerih sta mati in hči, Katarina in Brina, žrtvi pobesnelega moža in očeta. Mrcvarjenje, ki ga permanentno povzroča v javnosti spoštovan Boris, je sofisticirano nasilno – svojo ženo z udarci in verbalno premočjo pahne v začarani krog alkoholizma –, saj prvi površni pogled v dramo razkriva stalne razprtije ter večno rivalstvo med mamo in hčerko. Boris namreč igra na zunanjo podobo in domnevno inteligenco, s katero je – vsaj v njeni rani mladosti – še znal zamotiti oziroma očarati svojo hčerko: »Ja, ona (Borisova mati, op. a.) je zelo pametna. Kot oči« (Potočnjak 2010, 292). Otroška iskrenost in zaupljivost se kmalu transformirata v jezo do pasivne matere, ki ni zmožna zavarovati svoje hčerke: »Otrok je jezen na druge člane družine in jeza se lahko sprevrže v norost oziroma v zgoraj omenjene zavestne ali avtomatske disociacijske reakcije. V odnosu do drugega od staršev ga pogosto popade bes, zlorabljena hči patologizira svojo mater, medtem ko opravičuje oziroma normalizira napadalca, očeta. Zlorabljeni otroci pogosto nimajo verbalnih in socialnih sposobnosti za spopad z okolico, zato se zatekajo tudi k agresiji, ki pa kasneje postane vir za samoobsojanje« (Lukan, 2008, 11). Brina namreč potlači svoja negativna občutja in mržnjo do očeta – spolno zlorabljeni otroci so pogosto še ustrahovani, predvsem pa jih je sram –, saj čez dan ostaja sama z vse bolj agresivno in od alkohola izmučeno mamo, z njo preživlja cele popoldneve, povsem odvisna od njene (dobre) volje.
»Nasilje nad ženskami v družini je večinoma povzročeno namerno, s specifičnim namenom ´kaznovanja´, zastraševanja in nadzora nad identiteto in vedenjem ženske. Dogaja se v okoliščinah, za katere se zdi, da jih ženske lahko zapustijo, vendar ostajajo zaradi strahu pred nadaljevanjem nasilja nad njimi in njihovim otrokom ter zaradi pomanjkanja gmotnih sredstev, pravne podpore in /ali podpore s strani družine ali skupnosti, v kateri živijo« (Veselič 2004, 195–196).
Danica Potočnjak se obrača nazaj k družini, družinskemu vzdušju in k ekscesom, ki se dogajajo pogosto, a so javnosti po večini zamolčani, nemalokrat pod krinko zaigranega veselja, sreče, brezskrbnosti … Izmaličeni odnosi znotraj družine so še kako prisotni tudi sedaj, v modernem in naprednem obdobju, le da so morda težje opazni. Vse grdo mora namreč ostati znotraj domačih sten, navzven, v prisotnosti ostalih pa je jeza skrbno nadzorovana, modrice skrite in bolečina umetno omiljena.
»Kljub formalni enakosti spolov pred zakonom je nasilje nad ženskami tudi v današnji družbi še vedno velikokrat razumljeno in obravnavano kot zasebna zadeva. Ženske so kljub zakonodaji še vedno v podrejenem položaju v odnosu do moških, in sicer tako v socialnem in gospodarskem kot telesnem in še kakšnem drugem smislu. /…/ Nasilje nad ženskami in otroki je vsebovano v kulturnih normah. Nasilnost je vpeta v sistem vzgoje, je bolj ali manj legitimna in splošno sprejeta« (Deležan, 1999, 11).
Dramatičarka ostro zareže v sredico družbo in ne prizanaša javnim ustanovam, izobraževalnemu sistemu, centrom za socialno delo, cerkvi in njenim predstavnikom, policiji. Preko enega samega izrisa družine in njenih članov se obregne ob nefunkcionalnost demokratičnih izmislekov, ki posameznika v stiski neredko zanemarjajo, ne poslušajo, celo zasmehujejo. Nasilje je družben pojav, četudi se najpogosteje dogaja znotraj intimnega, skrčenega prostora: »Res je, da se nasilje velikokrat dogaja v prostoru ˝zasebnega˝, ima pa družbene razsežnosti, saj se dogaja ženskam ne glede na rasno, kulturno, nacionalno, versko, razredno ali katero drugo pripadnost« (Deležan, 1999, 14).
Avtorica apelira na celotno družbo, da je čas za temeljit vpogled v intimni prostor vsakega, ki varnost išče zunaj družinskega okolja. Ker je družina – po socioloških hipotezah – družbeni fenomen, saj je primarna skupina (pletejo se odnosi med starši in otroki) in institucija obenem (starša vzgajata in izobražujeta otroke) ter kot taka ni pomembna samo za posameznika, ampak tudi z vidika ekonomske, politične in kulturne organizacije globalne družbe. Celica, ki je bolna, implicitno kaže na nezdravo družbeno jedro in je indikator nekoristnosti določenih državnih aparatov. Ljudje imajo do nasilja v zasebnosti še vedno visoko raven tolerance, saj se v probleme ostalih ne gre vmešavati.
Potočnjakova odpira boleče, a pogosto prikrito realno stanje in apelira na vse za nasilje pristojne organe, da bi ravnali bolj učinkovito in v skladu z nravno-etičnimi načeli. Obregne se tako ob neučinkovito delovanje policije, ki raje komentira fizis (ženskih) trupel, kot pa da bi se spraševala, kaj je do pokola pripeljalo, kot ob avtoritarne in samozadostne cerkvene može, ki policiji pogosto naložijo še dodatno brezpomensko delo. Za nasilje pristojni organi se tako bolj ubadajo z ˝vaškimi˝ problemi, povezanimi s preglasnim cerkvenim zvonjenjem – ironično zvonovi preglasijo tudi morebitno Katarinino iskreno izpoved o družinski sliki –, kot da bi prisluhnili pomoči potrebnemu. Vse ostane enako, besede na policijski postaji so se izgubile v hrupu zvonov in vsesplošnega kaosa.
»Enako kot dramatika velikih realistov tudi teksti D. Potočnjak trgajo ostanke videza z (malo)mestne kulture, za katere fasado so se, podobno kot pred več kot sto leti, skrivali zlaganost, nasilje, hudobija, ozkosrčnost, podlost, maloumje in moralna zveriženost. Vendar je med prvotno realistično dramatiko in današnjo uporabo (malo)meščanskega miljeja bistvena razlika: razlika sodobnega sveta, ki se je odrekel vrednotam« (Kozak 2010, 353).
A. V.
Viri:
Božac Deležan, Lorena (1999): Ko je najnevarnejša institucija zakon, najnevarnejši prostor dom, najnevarnejša oseba partner. V V. Kozmik in M. Dobnikar (ur.): Strokovna izhodišča s predlogi rešitev za sistemsko ureditev varstva pred nasiljem v družini. Ljubljana: Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani.
Kozak, J. Krištof (2010): Dramatika bolečine in resnice. V D. Potočnjak: Drame. Begunje: Knjižna zadruga.
Lukan, Blaž (2008): »Proti razdejanju« Gledališki list SMG 7 (2007/2008): 5–13.
Potočnjak, Dragica (2008): Za naše mlade dame. Kranj: Javni zavod Prešernovo gledališče.
Veselič, Špela (2004): Nasilje nad ženskami v družini – najpogostejša oblika nasilja nad ženskami. V: Jalušič V., Zagorac D. (ur.) Človekove pravice žensk: uvodna pojasnila in dokumenti. Ljubljana: Društvo Amnesty International Slovenije.
