20. aprila 1999 se je na srednji šoli Columbine v Koloradu zgodil pokol, v katerem sta Eric Harris in Dylan Klebold ubila 12 dijakov ter enega učitelja. Amerika je bila pretresena, saj do takrat tovrstni strelski pohodi na šolah niso bili pogosti. A že naslednji teden je v Denverju, nedaleč od gimnazije Columbine, potekala konvencija zloglasne Nacionalne strelske zveze (National Rifle Association – NRA), sicer zagovornice orožarskega lobija, ki se na pretekle dogodke ni prav nič ozirala. Na dogodku so se obnašali, kot da so poboji v šolah nekaj normalnega, kar je intoniralo ameriško politiko nasilja prihodnjih let.
Šolski poboji so se dejansko začeli pojavljati vse pogosteje, s čimer so ljudje postajali vse bolj paranoični in prestrašeni, kar je s seboj prineslo predvidljive posledice – še več oboroževanja. Sloviti ameriški dokumentarist Michael Moore je nekaj let zatem posnel dokumentarec Bovling za Columbine, kjer je ugotovil, da v ZDA ogromna količina orožja in nasilja generira predvsem strah med ljudmi. Strah, ki je bil pogojen tudi z medrasno nestrpnostjo, saj so načeloma do orožja lahko prihajali le belci, ki so rasizem kompromitirali s še bolj množičnim kupovanjem orožja.
Začarani krog je bil tako sklenjen – Američani se bolj oboroženi počutijo varnejše. V dokumentarcu slišimo celo nekega moškega, ki pravi, da je biti oborožen ameriška dolžnost kot nekakšen del tradicije (njihova pravica do posedovanja orožja je zapisana tudi v ustavi). Po drugi strani se Amerika dejansko obnaša, kot da je nasilje del njene identitete. Do orožja res ni težko priti, v nekaterih državah ga prodajajo praktično za vsakim vogalom. Ena od bank je, tako dokumentarec, svojim bodočim klientom celo obljubljala, da jim v primeru odprtja računa podari pištolo.
Več kot očitno je, da se omenjene težave le še stopnjujejo. V današnjih digitalnih časih, ko se v vse več državah pojavljajo ekstremno populistične politike, ki razdvajanje naroda preko sovraštva in strahu dejansko uporabljajo kot svoje glavno orodje za doseganje političnih ciljev, se zdi, da so pogoji za porast nasilja še toliko boljši. Družba postaja vse bolj nestrpna in vse bolj napeta. Če temu dodamo tudi vse hujšo ekonomsko neenakost, ki povzroča razpadanje zdravih in ljubečih družin ter vsesplošno digitalizacijo, preko katere se lažne dezinformacije širijo lažje in hitreje kot kdaj koli prej, potem si lahko samo rečemo: še sreča, da se takšne stvari ne dogajajo tudi pri nas. No, vsaj v preteklosti se niso, dokler se nista v Srbiji v začetku maja zgodila kar dva tovrstna incidenta.
3. maja je trinajstletnik na beograjski osnovni šoli Vladislava Ribnikarja ubil devet otrok in varnostnika. Že naslednji dan se je nedaleč stran, v Mladenovcu, zgodil nov pokol, tokrat je 21-letnik ubil osem ljudi. Kar naenkrat se je zazdelo, da se je val najstniških pokolov preselil tudi k nam. Glede na čase, v katerih živimo, to niti ni tako zelo nepričakovano. Konec koncev živimo v globaliziranem svetu, kjer smo že davno posvojili zahodni način življenja. Tržna logika Zahoda je globoko prisotna tudi v našem delu Evrope, kar je, kar se tiče nasilja, dobra tržna niša. Nikoli ne veš, kdaj bo spet počilo – prav pred dnevi se je zgodil nov strelski napad, tokrat v Bosni, kjer je petnajstletnik ustrelil svojega učitelja angleščine.
Vse se začne pri politiki, ki lahko sovraštvo uporablja kot svoje sredstvo obstoja. Nenehno iskanje sovražnika populistični desnici (taisti desnici, ki v Ameriki tako fanatično zagovarja pravico do orožja) omogoča, da bazo svojih zvestih vernikov še bolj utrdi, s čimer pa med ljudmi poglablja nezadovoljstvo in nestrpnost. V družbi tako poustvarjajo veliko negotovosti, kar nekateri avtorji imenujejo sindrom post-resnice, kjer zavajanje in prilagajanje svoje verzije resnice deluje le kot sredstvo prikrivanja dejanskih dejstev. Tako lahko jeza in nasilje še bolj uspevata, tudi zaradi vse večje poplave družbenih omrežij, ki so postala pravi poligon za izlivanje jeze in frustracij. Nasilje se v današnjih časih več kot očitno splača. Ne samo v politiki, vse bolj je prisotno tudi v vsakodnevnem življenju, komunikaciji, medijih, glasbi, družini.
Takoj po tragičnih dogodkih so se vsi začeli spraševati, kaj je bil razlog zanju. Nekateri so izpostavljali, da so enega od storilcev zbadali, nekateri so krivili amerikanizacijo družbe, nekateri so dejali, da se takšni ljudje pač rodijo, spet drugi so krivili slabo vzgojo staršev brez prave avtoritete in pozornosti, zaradi česar jih sedaj bolj kot ne vzgajajo družbena omrežja. Prav prek teh se najpogosteje širijo vsebine slabe kvalitete, ki mladim delujejo še bolj privlačne in so zanje dovzetnejši.
Politika sovraštva je politika, ki jo zagotovo pooseblja tudi Srbija. Država, v kateri vlada populistična, avtoritarna politika, kjer človekove pravice, svoboda medijev in spoštljiv dialog izginjajo iz vsakodnevnega življenja. Mladi množično bežijo iz države, skoraj vsakodnevno se pojavljajo škandali in afere. Srbija trenutno, kot zagotavlja tudi njen predsednik, igra vlogo »neodvisne« države, ki ne gleda ne na vzhod, ne na zahod, a v praksi to pomeni, da ostaja še bolj centralizirana, skorumpirana in sistemsko razsuta s svojim avtoritarnim vodstvom. Vsi notranji spori, ki jih generira njihov predsednik, narod še dodatno razdvajajo. Sovraštvo se vse hitreje širi tudi med ljudmi. Podobno kot v ZDA ljudje postajajo vse bolj prestrašeni, zaradi česar se oborožujejo. A po drugi strani se takšne stvari dogajajo tudi pri nas. Tudi tu se včasih zdi, da izginja spoštljiv dialog, da smo nenehno priča številnim političnim škandalom, ki rušijo demokratično ureditev in v katerem se ljudi stalno ideološko deli ter polni s sovraštvom. Konec koncev, mar nismo pred dnevi slišali, da smo tudi pri nas že v središču nove državljanske vojne?
Tudi presek preteklih strelskih pokolov po svetu kaže na to, da ljudje v strahu počnejo grozne stvari. V zadnjih letih se je zgodilo ogromno strelskih pokolov, ki so jih generirale rasne in verske nestrpnosti in ki so izgledali kot nekakšno etnično čiščenje nekdaj »rasno čiste« Evrope, a po drugi strani prav desnica širi sovraštvo nad temi žrtvami, torej prav ta desnica, ki ljudi opozarja, da se je potrebno oboroževati – seveda za lastno varnost. Poleg verske podlage za širjenje nasilja pogosto enako uspešno služi tudi nacionalna. Nacionalizem pogosto nastopa v obliki »patriotskega varuha lastnega naroda«, ki mu stalno grozijo nevidni zunanji sovražniki.
Navsezadnje je to tudi zgodba Srbije in na splošno držav nekdanje Jugoslavije, ki so po njenem razpadu hitro zdrvele v krvave bratske vojne. Skupna enotnost, ki je krasila nekdanjo državo (četudi je to lahko bila delno samo iluzija), se je kar naenkrat spremenila v brutalno vojno, ki so jo poganjali predvsem nacionalistični in verski vzgibi. V večini držav so na vodilnih položajih sedeli ultranacionalistični in fašistoidni voditelji, ki so po želji superiornosti svojega naroda za seboj puščali trupla. No, sedaj, skoraj trideset let kasneje, jim lahko zgolj namignemo: vaše »velike« in »superiorne« države so danes države, v katerih so nasilje, institucionalni kaos in nedemokratičnost politike del vsakdana.
Ironično je tudi dejstvo, da si danes največje zasluge za osvoboditev od »totalitaristične« in »grozljive« Jugoslavije prisvajajo prav taisti preživeli monstrumi in njihovi somišljeniki. Saj veste, tisti, ki bi svoje osamosvojiteljske slike radi gledali v muzejih, posvečenih njim samim. Nasilje torej v vseh teh primerih deluje kot prikrivanje političnega rasizma v sodobni multikulturni družbi, ki ga opravičuje s pojmom lastne varnosti.
Pri vsem tem pa se pojavi vprašanje: kako to, da je v družbi kljub vsemu toliko orožja? Zakaj ga ne poskusijo čim bolj omejiti, ko pa vidimo, da se takšne tragedije dogajajo tudi čisto blizu nas? Zakaj desnica, ki opeva varnost svoje države in državljanov, in svoje državljane stalno straši z vsemi mogočimi sovražniki, ne poskuša svojih državljanov raje zaščititi pred dejanskimi nevarnostmi zanje?
V dokumentarcu Bovling za Columbine med drugim izvemo, da je nedaleč od gimnazije Columbine locirana proizvodnja orožja Lockheed Martin, specializirana za različne rakete, ki letno obrača ogromno denarja (lani so denimo imeli približno 66 milijard dolarjev dobička). Kmalu po pokolu so preiskovalci ugotovili, da je ogromno najstnikov začelo izdelovati ročne bombe pri sebi doma, nekateri pa so jih našli pri sorodnikih – očitno kupljene. Ironično, saj je to »tovarna smrti«, ki letno služi ogromno denarja s poslom, ki je gimnazijo spremenil v pokopališče. Ja, očitno se nasilje res izplača. In več kot očitno ne samo v Ameriki. Washington Post je objavil, da je Srbija daleč najbolj oborožena država v regiji, po nekaterih podatkih pa naj bi bila celo peta najbolj oborožena država na 100 prebivalcev na svetu. Očitno je za nekatere nasilje zares dobičkonosno.
Politika je prva, ki predstavlja nekakšen zgled in refleksijo dejanskega stanja države. Drži, da je veliko tudi odvisno od posameznika, a verjetno bo držalo, da je veliko večja možnost, da se bodo takšne stvari dogajale v državah, ki so vodene zelo koruptivno. Konec koncev se kriminalci v Srbiji pojavljajo tako v političnem vrhu kot tudi v številnih resničnostnih šovih, ki so (pa ne samo v Srbiji) vedno bolj priljubljeni, in ki za svoj uspeh stavijo prav na karto nasilja in jeze. Bolj kot so divji in brutalni, višje rejtinge imajo. Kmalu po pokolu so jih nekaj tudi ukinili, a tu se pojavi drugo vprašanje – kdaj bodo ukinili tudi glavni resničnostni šov v obliki sedanje vladavine, ki uničujejo socialno in demokratično državo, ter med svoje prebivalstvo širi jezo, strah in nezadovoljstvo?
V svetu, ki postaja vse bolj furiozen in bizaren, je vse težje razločiti med resničnim svetom in resničnostnimi šovi. A nekaj je jasno – v družbo je potrebno namesto sovraštva vrniti spoštovanje in dostojanstvo.
Tilen Beganović
ilustracija: ©2023 Manca Žitnik
