Svet se je po majskem praznovanju delavstva in zmage nad nacifašizmom ter veličastnega italijanskega triumfa Primoža Rogliča počasi vrnil v ustaljene tirnice. Francija se po marčevskih protestih, ki so jih zaznamovale gore smeti, zopet krha pod ognjenimi zublji protestnikov, ameriško ultrakonservativno vrhovno sodišče kot po tekočem traku preklicuje pomembne civilizacijske dosežke domače politike, Rusija pa s spodletelim državnim udarom (ali je šlo morda za skrbno načrtovano zvijačo?) in izginjanjem pomembnim figur ostaja nerešljiva uganka v očeh Zahoda.
Predsedovanje Evropski uniji medtem prevzema Španija, kar bo še zadnje polno operativno obdobje evropskih institucij pred spomladanskimi volitvami, a kaj, ko zaradi predčasnih volitev ne bo polno operativna niti sama predsedujoča država.
Na domačem parketu smo preživeli novo turbulentno obdobje državniških proslav. Če je za razliko od maja na Dan državnosti predsednica Državnega zbora preživela (skoraj) brez pevskih vložkov, pa je tokrat v ospredje stopila prva dama izvršilne veje oblasti. Zaradi odsotnosti povabila za njegovo spremljevalko se slavnostne seje Državnega zbora ni udeležil niti predsednik vlade in s tem še dodatno poslabšal odnose med hramom demokracije in palačo sončnega kralja.
Sicer pa je glavna tema meseca junija (končno) predlog zakona o dolgotrajni oskrbi, ki je bil deležen mnogoterih kritik, konstruktivnih ali populističnih, a dejstvo je, da je trenutna vlada vsaj naredila konkreten korak naprej na tem področju. Njihov načrt ni bil dosti drugačen od načrta prejšnje vlade, ki pa ni našla priložnosti za omembe vredna dejanja, verjetno zaradi prezaposlenosti z dajanjem predvolilnih obljub, ki jih sedaj plačujejo njeni nasledniki.
Ob tem se trenutni vladi, kar nekoliko absurdno, očita neobrzdan vpliv najmanjše koalicijske partnerice, za katero se zdi, da medtem razpada od znotraj. Levica naj bi namreč s svojo socialistično ideologijo diktirala ekonomske politike Golobove vlade, kar je, opozarjajo tisti, ki radi opozarjajo, pogubno za naš prostotržni model.
Ekonomisti in podjetniki sicer na splošno radi kritizirajo socialiste, da so ekonomsko nepismeni. Toda kaj lahko potem rečemo za nekoga, ki navija za nižje davke (Joc Pečečnik bi denimo nižje plače obdavčil več kot višje), hkrati pa hlipa po državni pomoči vsakič, ko so razmere neugodne? In kako lahko ti ljudje upravičijo rekordne dobičke podjetij v kriznih časih, ki so pogosto kombinacija vojnega dobičkarstva in državnih subvencij in ki se ponavadi prevedejo v vrtoglave bonuse vodilnim v podjetjih (kot je pred kratkim zasijal primer Tiborja Šimonke)? Še en dokaz, da je, bolj kot ekonomska pismenost, glavni atribut uspešnega kapitalista nebrzdan pohlep v kombinaciji s popolno odsotnostjo vesti.
Cinizem na stran – vendarle smo s polnimi pljuči že zadihali poletje, ki je tradicionalno čas za oddih na hrvaških plažah in posledično nekoliko umirjen delovni ritem. V Tribuni bomo poletje poleg občasnih objav izkoristili predvsem za pripravo na jesensko tiskano izdajo, ki bo materializirala kritično misel mladih in, tako upamo, v jeseni prispevala k nadaljnji krepitvi glasu ljubljanskih študentov.
Do takrat pa uživajte v poletni vročini, dokler ta ne postane nevzdržna. Ne sekirajte se, če si zaradi turboinflacije ne morete privoščiti izleta na morje, saj bo morje kmalu prišlo do vas.
Tribuna!
ilustracija: ©2023 Manca Žitnik
