Konec aprila in začetek maja tradicionalno zaznamujemo dan boja proti okupatorju in praznik dela, ki za nekaj dni ponovno obudita revolucionarni duh razrednega in narodnoosvobodilnega boja tako v Sloveniji kot po svetu. A ko praznika mineta, se ljudstvo vedno znova vdano vrne v ustaljene tirnice neokapitalističnega izkoriščanja in se ostalih 363 dni v letu zavestno odloča verjeti propagandi delodajalcev, da v raju sodobnosti boj za delavske pravice ni potreben, saj je zanje v celoti poskrbljeno. Majski pozdrav iz kuhinje in ostali prispevki v Tribuni bodo zato posebno pozornost namenili razbijanju tovrstnih mitov, saj se zavedamo, da so delavske, kakor ostale človekove pravice, težko priborjene, a zlahka izgubljene. Tako je jasno, da sveta, ki drvi naravnost v ekološko, demografsko in varnostno katastrofo, drugače kot z glasnim uporom na vseh področjih ne moremo vrniti na prave tirnice.
24. aprila 2022 je slovensko volilno telo po dolgih letih apatije prepoznalo zgodovinski trenutek in z več kot 70-odstotno udeležbo masovno podprlo politično revolucijo v deželi na sončni strani Alp. Po obdobju medenih tednov in zaključku supervolilnega leta se zdi, da je povprečen Slovenec znova v svojem naravnem stanju – nezadovoljen z delom vlade in udobno nameščen v objemu splošne apatije. Kljub blagodejnim učinkom tovrstnega pristopa na mentalno zdravje posameznika pa slovenska klasika zakriva bistvo problema velike večine prebivalstva, ki dolga leta gara za mizerne plače, sramotne pokojnine, slabe pogoje za varčevanje ali pa celo za življenje pod pragom revščine (trenutna realnost za kar četrt milijona Slovencev!).
V zadnjem stoletju se je delavnik navkljub svetlobnemu tehnološkemu napredku skrajšal zgolj za dve uri. Kot razlaga že januarski prispevek o tihi odpovedi, je pandemija koronavirusa dodatno zabrisala meje med delom in prostim časom ter zadala še en udarec dosežku delavskega gibanja – pravici do počitka. Namesto da bi tehnologija skrajšala delovni čas in zaposlen poenostavila delovne procese, jih je priklenila na zaslone in elektronske naprave. Narobe svet, bi lahko rekli.
Koliko prostega časa smo pripravljeni žrtvovati, da bi dosegli standard Zahoda, da bi dvignili dodano vrednost na zaposlenega, da bi postali druga Švica? Delovnika od sedmih do treh, kot so ga poznali naši stari starši, skoraj ni več. To so na lastni koži občutili domači in tuji delavci podjetja Marinblu, kjer je delovnik neprekinjeno potekal celo več kot 24 ur. Novodobni sužnji so bili nekaj časa nastanjeni celo v prostorih podjetja. Vse, kar so imeli, je bilo nekaj oblek in vzmetnica – da ne bi kdo rekel, da jim je bila kršena pravica do počitka.
Kot je nazorno prikazal primer tekstilnega podjetja v Prekmurju, sistem nadzora kršitev delovnopravne zakonodaje (še) ne deluje, kljub naporom aktualnega ministra, da bi okrepil inšpekcijski nadzor. Podjetje so inšpektorji večkrat obiskali in izdali tudi več kazni, a so te prenizke, da bi odpravile nedovoljene prakse, ki so očitno bolj rentabilne od kaznovalne politike. Ali pa se o vsem motimo in so prav denarni odlivi zaradi inšpekcijskih odločb privedli do situacije, da je podjetje zaposlene pozvalo, naj si prinesejo svoj toaletni papir v službo? Nedvomno pojav, ki ga najdemo v obljubljeni Švici.
Še vedno najbolj na udaru ostajajo mladi. Kljub Levici v koaliciji prekarstvu še kar ni videti konca. Mladi so odvisni od zaposlitev za določen čas, študentskega dela in espejev. Obljubam premierja pred volitvami o znižanju davkov za mlade ob prvi zaposlitvi še vedno nismo doživeli. Morda so bili predvideni v napovedani davčni reformi, ki jo je vlada takoj po napovedi tudi odpovedala. Na žalost nimamo stranke, ki bi v parlamentu zastopala interes mladih in v takšnih trenutkih spodbudila politično voljo k ukrepanju.
Po drugi strani se soočamo z novo grožnjo. Umetna inteligenca je napredovala do te mere, da lahko skoraj vsak dan preberemo nov seznam, katerih poklicev jutri ne bomo več potrebovali. Še programerji, ki spadajo med najbolj zaželen kader, bodo nemara kmalu postali povsem odveč. Kako naj torej sveže polnoletni gimnazijec ve, katera znanja bodo sploh še potrebna čez nekaj let, ko bo zaključil študij? Očitno bomo pač prisiljeni ostati študenti vse življenje. Učili se bomo novih veščin, jedli predpripravljeno in poceni hrano, živeli v najeti sobici in po svetu hodili neprespani. Težko je v naši domovini biti mlad.
A premisleki ob minulih obletnicah delavske in narodnoosvobodilne revolucije se ne smejo ustaviti zgolj na mejah nesrečne domovine, saj je naš dvomilijonski narod močno vpet v globalne tokove in trende. Ne samo na področju delavskih pravic, globalno smo pogrnili na testu zagotavljanja pravičnega razvoja vseh narodov, ljudstev in ostalih družbenih skupin. Kljub visokoletečim obljubam se vojne po svetu niso nikoli končale, temveč se le še stopnjujejo. Ukrajinski se je pridružila še sudanska kriza – še kdo spremlja, kaj se dogaja v Jemnu, Libiji, Zahodni Sahari ali Siriji? Kapitalistična dvoličnost partikularnih interesov ne pozna meja – kjer je potencialni dobiček dovolj visok, niso prepovedana nobena sredstva, cena človeškega življenja pa je obratno sorazmerna z gibanjem cen sodčka nafte ali drugih surovin. Da glas najšibkejšega, kot denimo palestinskega upora, ne bo poniknil v anonimnost, bodo v maju poskrbeli tudi pisci Tribune.
Kje so rešitve? Morda nam jo lahko ponudijo države v razvoju, ki bolj ali manj uspešno plešejo na socialističnih ostalinah po ritmu neoliberalne taktirke. Ena izmed njih je Vietnam, ki se kljub izrazitemu izboljšanju ekonomsko socialnih kazalcev v zadnjih treh desetletjih še vedno skriva v senci kitajskega gospodarskega čudeža. O tem, ali je tovrstno zapostavljanje upravičeno, preberite v naslednjih tednih.
A vse bolj se zdi, da trenutni svet poka po vseh šivih in drvi iz krize v krizo. Obdobja kriz pa že zgodovinsko prinašajo priložnosti za spremembe prej zabetoniranih vzorcev. Zato zdaj ni čas za malodušje in resigniranost, ne v Sloveniji in ne po svetu. Z besedami socialistične internacionale zato v maj vstopamo z jasnim pozivom vsem zatiranim: »Vstanimo, v suženjstvo zakleti!« Tribuna bo točno tam, kjer ji je mesto: v prvih bojnih vrstah upora, dokler ne bo sporočilo »revolucionarnih« praznikov živelo še ostalih 362 dni v letu.
Tribuna!
ilustracija: ©2023 Zala Reberc
