V osemdesetih je v Združenih državah izbruhnil val stand-up komikov, ki so postajali vse bolj popularni in ki so polnili najelitnejše klube po vsej državi. Eden izmed vidnejših je bil Jerry Seinfeld, mladenič iz New Yorka, ki je nastopati začel že konec sedemdesetih, v osemdesetih pa je začel gostovati v najprestižnejših oddajah, kjer je kmalu postal opazen – njegov takratni manager George Shapiro je pisal na NBC in ga priporočil. Sledila je ponudba za serijo, ki je Jerryja in prijatelja Larryja Davida sicer takoj pritegnila, a pojavil se je problem – kaj bo tematika serije? Če samo pomislite, sitcomi ala Prijatelji, Princ z Bel-Aira, Seks v mestu in Družinske zadeve, ki so štartali v devetdesetih, so bili hiti, ki so za konkurenčnost zahtevali nekaj originalnega, pristnega in svežega. Le kaj bi to bilo? Aha, imamo rešitev! Serijo o ničemer!
Da, to je bila Seinfeldova in Davidova ideja – serija o vsakodnevnih pogovorih, težavah, tegobah, nesmislih, rutinah in vsem, kar se zgodi v dnevu štirih newyorških luzerjev, ki malo posedajo v Jerryjevem stanovanju in dolgčas občasno presekajo z obiskom kafiča na koncu ulice. Pozabite na sentimentalnost, ljubezenske trikotnike, dramatične prizore, šokantna razkritja in ves sladkobni kič, poln instant humorja in nenavdahnjenih dialogov, ki polnijo zgornje serije. Serija o štirih zafrustriranih prijateljih, ki jih tepejo vsakodnevne interakcije z ljudmi, ne potrebuje telenovelističnih zapletov in težav, s katerimi bi se liki ukvarjali. Seinfeld se zaveda, da je največji teater absurda in bizarnosti prav vsakodnevno življenje, ki prinaša male zgodbe, polne strasti, ljubezni, smeha in solz. Ravno zato je serija še zmeraj povsem relevantna, saj prav danes živimo v svetu, ki je postal tako banalen in nepristen, da novodobne serije z njim pravzaprav ne morejo več tekmovati. Preprostost Seinfelda je odmik od današnjega teatralnega sveta, ki od vsega najbolj ceni show – Seinfeld je v svojem bistvu antishow.
Seinfeld je serija, ki ve, da je njena največja prednost prav elementarnost in sproščenost. V resnici je povsem vseeno, če jo začnete gledati na začetku ali pa nekje na sredini. Po drugi strani boste težko našli serijo, ki bi znala v epizode tako mojstrsko vključiti mešanico cinizma, parodije in črnega humorja, in ki bi tako vrhunsko skritizirala vso napihnjenost, zlaganost in pretiravanje realnega sveta – absurd v Seinfeldu je neprecenljiv.
V seriji spremljamo življenja štirih glavnih likov – Jerry (Jerry Seinfeld) igra samega sebe, komika, ki živi v malem stanovanju v New Yorku, George Costanza (Jason Alexander) je njegov neprivlačen in nesamozavesten prijatelj, Elaine Benes (Julia Louis-Dreyfus) bivše Jerryjevo dekle, zdaj prijateljica, Cosmo Kramer (Michael Richards) pa divji, neprilagojen, odštekan sosed. Za oris njihovega norega in zafrustriranega skupnega življenja ter njihovih obskurnih in surrealističnih želja, potreb in ciljev, je najbolje, da se ozremo na posamezne epizode.
V epizodi The Visa George v kafiču spozna dekle, ki je povsem očarana nad njegovim humorjem. Vse, kar pove, se ji zdi huronsko smešno. Očitno je imel dober dan – sicer se mu to ne dogaja. Ko se dogovorita za skupno večerjo, Jerry predlaga, da bi prišel tudi on, kar pa se Georgeu ne zdi dobra ideja – ko bo nova punca videla komika Jerryja in slišala njegove šale, se mu bo tako smejala, da bo povsem pozabila nanj– ob Jerryju bo izpadel popolnoma neduhovit. In res, ko se po naključju res znajdejo skupaj na večerji, George Jerryja prosi, naj ne bo tako duhovit, zato se Jerry ves večer obnaša kot najbolj depresiven pogrebnik. Za Georgea, ki je totalno nesamozavesten in paranoičen, je to edina priložnost, da enkrat za spremembo izpade kul – in ne luzer.
V epizodi The Chinese Woman Kramer odide na test plodnosti in doživi šok – rezultati so porazni! Takoj se zasekira: »Konec je z našim družinskim rodom!« V isti epizodi Jerry spozna Donno Chang, ki je Američanka, a vse kar počne, počne kot Kitajka – bere Konfucija in izvaja akupunkturo. Ko po pomoti na telefon dobi Georgevo mamo, ki se ravno v tem času ločuje, ji svetuje (s Konfucijevimi besedami!), naj se vseeno ne loči, kar mama sprejme, a ko na koncu vidi, da Donna ni Kitajka, si premisli. »Ne bom sprejemala nasvetov neke Američanke!« Vidite, le zato, ker ni Kitajka, se bo vseeno ločila od moža. Liki v Seinfeldu so tako nesamozavestni in negotovi, da jim že tako banalno dejstvo lahko spremeni življenjsko odločitev. Ko smo ravno pri Georgevi družini – mama Estelle (Estelle Harris) in oče Frank (Jerry Stiller) sta poosebitev koleričnosti, slabih živcev in impulzivnih reakcij, ki fenomenalno pašejo v serijo.
Ko v epizodi The Engagement George skupaj z zaročenko Susan pokliče svojo mamo in ji naznani, da se bo poročil, mama odgovori, da želi govoriti z zaročenko. Susan vzame telefon, Estelle ji čestita, Susan pa ji nazaj odgovori, da zares ljubi njenega sina. In kaj je odgovor mame? »Ga res ljubiš? Vau. Smem vprašati, zakaj?«. Da, še lastni materi ni jasno, zakaj bi nekdo ljubil njenega edinca. Tukaj lahko vidimo izvrstno parodijo klasičnega pretiranega in zlaganega slavja ter izbruhov veselja, ki jih ob takšnih situacijah ponavadi vidimo v podobnih serijah. Aja, pa pozabite na klasični happy end. Do poroke kljub vsemu ne pride. George Susan v epizodi The Invitations ubije. Resnično, ko skupaj odideta kupit voščilnice za naznanitev njune poroke, George izbere najcenejše, ki pa so tako stare, da vsebujejo toksično lepilo. Georgu uspe nekaj svojevrstnega – zaročenko ubije s svojim škrtim, egoističnim značajem.
Podobno naredi tudi v epizodi The Secret Code, kjer izbruhne požar ravno takrat, ko se nekemu moškemu, ujetemu v stavbi, roka zatakne v bankomatu. Ker mu je bankomat požrl kartico, se ne more rešiti, zato ljudje, ki zunaj to gledajo in kličejo na pomoč, ukažejo Georgu, naj mu poda kartico in pove svojo kodo, da se bo moški lahko rešil, kar pa George zavrne – svoje kode že ne bo povedal.
V epizodi The Cartoon George spozna punco, ki izgleda natanko kot Jerry, česar pa ne opazi, dokler tega ne omeni vedno direktni Kramer. George postane paranoičen, saj od zdaj naprej v njej vidi samo Jerryja. »Če izgleda tako kot Jerry, še ne pomeni, da si naskrivaj želiš romantičnega razmerja z njim,« mu doda Kramer. A verjetno si George nekje globoko v sebi želi prav to – prijateljstvo itak vedno v nekem smislu izgleda kot zveza. Ni pa samo George tako paranoičen, tudi ostali kar tekmujejo, kdo je bolj bizaren – vsi namreč kraljujejo v razhajanju s partnerji zaradi absurdnih malenkosti. Jerry se v epizodi The Engagement razide, ko vidi, da njegova punca v restavraciji grah je zrno po zrno, medtem ko se v epizodi The Pie razide, ker ona v kafiču ne želi poskusiti jabolčne pite, za katero Jerry trdi, da je odlična. Malenkosti ubijajo. Elaine se v epizodi The Sniffing Accountant s fantom razide, ker v nekem banalnem sporočilu ni uporabil klicaja. In tudi sicer jih na partnerjih in ljudeh nasploh vse moti, recimo pretiho govorjenje (The Low Talker), preveliki nosovi (The Nose Job), uživanje Snickersa z vilico (The Chaperone), občudovanje napačne reklame na televiziji (The Phone Message), lutke (The Doll), skakanje v besedo (The Frogger), včasih jih celo moti, če je nekdo do njih preveč prijazen, in privlači, če jih kdo zares močno sovraži (The Masseuse).
Tako ekscentričnih likov zlahka ne boste našli, a tudi tako absurdnih, metafizičnih zapletov, v katerih se praktično vsako epizodo znajdejo, ne. Mojstrska je tudi režija, saj ponavadi spremljamo ločene zgodbe vseh glavnih likov, ki pa se na koncu vedno na nek nenavaden način prepletejo. Samo poglejte si epizodo The Marine Biologist, sicer eno izmed bolj znanih epizod, v kateri Kramer odide igrat golf na obalo, medtem ko George ločeno odide s punco na sprehod ob tej isti obali. Že ko jo je spoznal, se ji je zlagal, da je morski biolog (spet gre za kronično pomanjkanje samozavesti), a ko na sprehodu po obali vidita gručo ljudi, izvesta, da je na obali nasedel kit. »Je tukaj kakšen morski biolog?«, vpraša nekdo. Ker nima druge izbire, George zakoraka v morje, pride do kita in iz njegove odprtine za dihanje izvleče – golf žogico. Prijatelje med seboj vedno privlačijo najbolj odbiti scenariji. Sporočilo bi lahko bilo: ne povezuje nas ljubezen, povezuje nas skupen absurd.
Druga genialna in unikatna stvar v Seinfeldu pa je parodiranje vsakodnevnih situacij glavnih likov. Kot že rečeno, serije ponavadi rade pretiravajo in teatralno predstavijo vse klasične tematike – ljubezen, prijateljstvo, jezo, kar sčasoma postane zelo generično in zlagano. Seinfeld se na drugi strani posluži drugačnega pristopa, zavedajoč se, da je najbolj duhovito prav to, da obrneš, zamenjaš in skarikiraš klasične situacije – publiko »šokiraš« s tistim, kar najmanj pričakuje.
Tako v epizodi The Comeback Kramer Jerryja prosi, da ga, v primeru, da pristane v komi, odklopi iz vseh aparatov. Kot pravi, ne želi vegetirati. In res, ko na igrišču za tenis obleži na tleh (v glavo ga zadane žogica), pristane v bolnici, kjer ga obiščeta Jerry in Elaine. Slednja s seboj prinese nekakšen kasetar, ki ga želi napolniti, zato ob Kramerjevi postelji izključi nepomemben kabel. Ko Kramer to vidi, doživi šok – misli, da so ga izklopili. Seinfeld zna ravno v takšnih situacijah izkoristiti ves humorni potencial – sicer zelo resno življenjsko odločitev zna parodirati (kdo pa še obleži in povsem slaboten pristane v bolnišnici zaradi lahkotnega udarca tenis žogice) in pripeljati do absurdnega konca.
Podobno velja za epizodo The Junk Mail, v kateri George ugotovi, da starša želita prekiniti stike z njim. Ironija številka ena: starša, ki ju George sovraži bolj kot vse ostalo, želita prekiniti stike z njim. Kakšna žalitev, namesto, da bi on prekinil stike z njima, dobimo inverzno situacijo. Da bi se jima maščeval, se spomni genialnega načrta, vrednega Parkovega Starega – začel bo hoditi s svojo sestrično! Vendeta! Pričakuje namreč, da bo sestrična ob tem predlogu tako ponorela, da bo takoj kontaktirala njegova starša, in opa, spet bodo v stiku. A tu pride do ironije številka dve: sestrična predlog povsem mirno sprejme. Ideja se ji zdi naravnost odlična. Vidite, serija Seinfeld je preveč cinična, da bi svojim likom omogočila, da uspejo – vsaj v maščevanju.
Po drugi strani so vsi liki tako psihotični, kolerični in nori, da v danih situacijah ne morejo izpasti drugače kot neizmerno smešno. Pogosto se pojavijo tudi reference in parodije na številne kultne filme. V epizodi The Junk Mail poštar Newman (Wayne Knight), osovraženi, pokvarjeni sosed, sicer Kramerjev prijatelj, Kramerja ob cesti opozori, da mu bo nekdo, ki mu morda celo zaupa, ponudil prevoz, kar je seveda parodija hude politične zarote, ki se odvija v Pollackovem paranoidnem trilerju Trije Kondorjevi dnevi, ki se konča s praktično identičnim dialogom. Ali pa epizoda The Package, kjer Newman ves živčen in preznojen na poštni postaji zaslišuje Jerryja, kar je direktna referenca na zasliševanje psihopatske morilke Catherine Tramell iz Prvinskega nagona, kjer se je na zaslišanju potil detektiv, ki ga je prav tako igral Wayne Knight. Edina razlika je, da se v Seinfeldu te reference dogajajo v povsem banalnih situacijah (Newman Jerryja zaslišuje zaradi nekega brezveznega paketa).
In tako dalje, tu je še ogromno humornih parodij številnih filmskih referenc, denimo ko Jerryja »prerešetajo« zaradi – pozor, kabelske televizije! (referenca na Botra), ali pa ko Elaine obišče svojega šefa nekje v džungli (parodija Apokalipse danes), ko starka doživi še zadnji preblisk pred smrtjo, zadnje besede (Državljan Kane), ko Kramerju in Newmanu sumljivi jugoslovanski diler za tuše razkazuje svojo »bojno opremo« (referenca na Taksista, le da tam De Niro namesto tušev razkazuje svoje pištole), ali pa, ko se Jerry in prehlajeni Kramer peljeta z avtobusom (referenca na Polnočnega kavboja) …
Serija Seinfeld uživa v svoji elementarnosti in preprostosti, zato ji, če nič drugega, ne morete ničesar zameriti. Danes v času politične korektnosti skoraj zagotovo ne bi tako uspela, verjetno ne bi bila niti predvajana. A kdor razume parodijo, cinizem, bizarnost, ekscentričnost in humor nasploh, razume ves pomen Seinfelda. Če pa vam slučajno kdo reče: »Hej, pa zakaj gledaš to predpotopno serijo iz devetdesetih, ki danes verjetno ne bi preživela niti deset epizod?«, mu mirno odgovorite: »Stari, ne sekiraj se. Saj je vendar le serija o ničemer.«
Tilen Beganović
ilustracija: ©2023 Manca Žitnik
