Čeprav je družbenopolitično dogajanje tudi v marcu sledilo vremenskim nihanjem v ritmu toplo-hladno, lahko v četrti pokušini mesečnih specialitet ugotovimo, da se v Sloveniji vendarle oblikujeta dva pomembna družbena trenda. Jubilejne 15. slovenske vlade se je lotil sindrom spomladanske utrujenosti, ki je še pred prihodom dneva šaljivcev razkril ne ravno briljantno stanje njenih velepoteznih reformnih načrtov. Na drugi strani se zdi, da preostanku ljudstva, na čelu z opozicijo in kmeti, nikakor ne zmanjkuje moči in volje, temveč so se v svojem spomladanskem prebujenju podali na ulice (in traktorje) izražat svoje protireformacijsko razpoloženje.
Mesec je prva zaznamovala opozicijska korporacija SDS, ki je izkoristila planiški spektakel za svojevrsten politični manever: njen vodja je v Planici podal izjavo o nameri vložitve interpelacije zoper vlado; angažirali so se v obešanju krivde za vse težave dogodka na trenutno vlado; vidnejši člani stranke pa so uspeh Timija Zajca z velikim zadovoljstvom opevali kot zmago nad Udbo in globoko državo. Populistični hattrick, ki jim ga je z milijonskimi vložki v projekt svetovnega prvenstva omogočila kar aktualna oblast.
Ta je tudi nasploh leto začela ambiciozno in zagnano kot že dolgo nobena. Pompozna srečanja na Brdu pri Kranju so javnost ozaveščala o reformah, ki bodo rešile vse naše težave zadnjega desetletja ali dveh. Ponovoletno rajanje je držalo do konca zime, z otoplitivijo pa je vlada ugotovila, da obstajajo prijetnejši načini preživljanja časa od pisanja suhoparnih dokumentov.
Ubrali so drugačno taktiko. Odločili so se, da bodo reforme najprej komunicirali z javnostjo in se pred objektivi pomenkovali, kaj bi lahko storili. Ko vreme ne bo tako utrujajoče, bodo reforme tudi pripravili, naredili potrebne analize, izračunali nastale stroške in sprožili potrebne postopke. Časovnica opevanih reform se je tako močno zameglila, kot nujni se omenjata le še zdravstvena in plačna, medtem ko za davčno premier sploh ni več prepričan, da jo potrebujemo. Vlada deluje zmedeno in upehano in se na vse kriplje trudi zavirati polzenje javnomnenjske podpore s kupovanjem časa. Zaenkrat neuspešno, ob tem pa jim ne gre na roko niti spomladanski premik ure, za katerega se vsi strinjamo, da je nepotreben, a se ne uspemo dogovoriti, kateri čas bi raje obdržali.
Pomlad je prebudila »pomladne stranke« in kmete. Samooklicani glasnik upokojencev Rupar kot Martin Luther pribija nove, vedno ambicioznejše zahteve upokojencev na vladna vrata. Sodeč po njih bi lahko ves proračun namenili za pokojnine, ker v Sloveniji le še upokojenci nekaj veljajo, mladi tako ali tako nismo za nobeno rabo ali delo. Tako kot marsikje po Evropi se je začel tudi »kmečki punt«, kjer izmenično protestirata dve skupini kmetov: prva nasprotuje novim okoljevarstvenim omejitvam v sklopu Nature 2000, druga pa trdi, da bi kanal C0 slabo vplival na okolje in podtalnico. Morda tudi kmetje potrebujejo svojega glasnika, ki bo uskladil njihove protislovne zahteve in se na Trgu Republike boril zanje s pomočjo slovenskih narodnozabavnih napevov.
Da protireformacija ne bi ostala spregledana, je najvidnejši slovenski propagandist, trenutno zaposlen kot direktor Televizije Slovenija, poskrbel za televizijski prenos vprašljivega upokojenskega protesta, ki mu nasprotuje celo Zveza društev upokojencev Slovenije. Z argumentom enake obravnave so prenos svojega shoda dosegli tudi Mladi za podnebno pravičnost, ki so vdrli na Plečnikov (beri: Pečečnikov) bežigrajski stadion in sadili drevesa. Namesto javne podpore zaščiti okolja so si nakopali lastnikovo napoved ovadbe. V prestolnici je pač bolj kot sajenje dreves na zapuščenem travniku sprejemljivo to, da kralj steroidov Karner gradi nove nepremičnine (da ne govorimo o kralju banan, s čigar poslovanjem smo se nekako kar že sprijaznili). To nekoliko spominja na Jugoslavijo, ko je vlada pogledala skozi prste kriminalcem, ki so kapital nabirali v tujini in ga prinašali domov. A najbrž gre zgolj za slučajno podobnost, saj dandanes živimo v sodobni Zahodni demokraciji, kjer kriminalcem ni mesta v javnem življenju (z nekaj svetlimi izjemami).
Sicer pa zaplet s prenosi shodov ni edini marčevski absurd javne televizije, ki se ponaša z intervjujanjem likov tipa Aleš Primc in z lažnivimi poročanji z Ukrajine, prepletenimi s starimi posnetki tujih televizij. Zaposleni na RTV se sicer borijo proti uzurpaciji, a kot kaže neuspešno. Psi lajajo, razkroj javne televizije se mirno nadaljuje, žogica pa je na Ustavnem sodišču, ki se še pred vsebinsko obravnavo spornih členov zakona ne more dogovoriti niti, kdo vse bo o zadevi sploh lahko odločal.
Osrednje medije medtem bolj zanima vzpon subkultur gaserjev in limk, naslednic čefurjev, o katerih so začeli poročati nenadoma in presenetljivo usklajeno. Očitno je bil že čas, da posodobimo naše predsodke skladno z družbenim dogajanjem, če se jih že ne moremo znebiti – predsodkov, seveda. Tisti, ki bi se znebili kar drugačnih, so v marcu izgubili eno od svojih trdnjav – samorazpustila se je namreč skrajno desna Domovinska liga. Ta novica, poleg odpovedi delovnega razmerja teologu in konvertitu Jožetu Dežmanu, ki je vodil ukinjeni politični muzej slovenske osamosvojitve, sta v marec prinesli vsaj nekaj toplih žarkov upanja.
Na mednarodni ravni so pretekli mesec najbolj zaznamovali propad ameriške banke iz Silicijeve doline in švicarske Credit Suisse, napovedana aretacija Donalda Trumpa ter francoske stavke in divji protesti proti pokojninski reformi. Ostalo je v veliki meri vezano na vojno v Ukrajini, ki se zdi povsem nemočna v primežu obeh polov hladne vojne. Na eni strani Rusija vrši obsežne in okrutne napade, tako na kritično infrastrukturo kot na civilno prebivalstvo, na drugi strani poskušajo ZDA nanje prevaliti krivdo za sabotažo plinovoda, obenem pa si ameriška podjetja obetajo donosne investicije prek novega programa za obnovo države. Slovenci smo ubrali drugačno poslovno taktiko in rekordno povečali obseg trgovanja z agresorjem, vest pa nam je oprala predsednica s pomilostitvijo zaprtega ukrajinskega tihotapca, da gre lahko branit domovino.
Vest pomagamo prati tudi ekonomistu Jeffreyu Sachsu, očetu šok terapije, ki je v Mariboru prejel častni doktorat Univerze v Mariboru za doprinos k razvoju naše socialno-ekonomske tranzicije. Kako lepo mora biti, ko lahko s svojimi teorijami eksperimentiraš na nepomembnih državah, te pa so ti, kljub neuspehu, čez leta celo hvaležne.
Ko tej neoliberalni mineštri dodamo še dejstvo, da so prvič v zgodovini na treh od štirih najvišjih političnih pozicij (predsednik vlade, predsednica republike in predsednik državnega sveta) milijonarji – pripadniki družbenega razreda, ki jim reforme niti ne bi preveč ustrezale, dobimo specialiteto, katere trdovaten priokus bo očitno še dolgo pustošil po Sloveniji, državi blaginje. Pa dober tek!
Tribuna!
ilustracija: ©2023 Zala Reberc
