Verjamem, da se je prispevek Tista groza vsakega dotaknil na prav poseben način. Morda ste končno ugotovili, kako pravilno zalivati rože ali nemara zgolj le še nadgradili skoraj do potankosti izurjeno tehniko – ker smo vedno lahko (še) boljši. Morda pa ste, tako kot jaz, šele na začetku poti. Kaj torej lahko naredimo, da padec na trda, granitna tla naslednjič ne bo usoden; da bomo končno doumeli, kaj počnemo in zaradi česar smo neprestano nezadovoljni z našim trenutnim pozicioniranjem?
Na tem mestu se moramo najprej ustaviti. Zadihati. Nikamor se nam ne mudi, četudi svet z ekspresno hitrostjo vsak dan brzi kakor shinkansen[1] mimo nas. Mi pa tega utrujajočega tempa ne dohajamo – fatalno zaostajamo.
Nehote mi je uspelo načeti teoretični opis groze, kakor ga razumem. Pred dvema letoma sem na fakulteti naletela na knjigo Zygmunta Baumana Tekoča moderna. Med listanjem knjige se je vsebina mojih misli, brez predhodne akademske ali podkovane teoretične podlage, osmislila. Imela sem občutek, da je avtor napisal daljnosežno študijo mojega razmišljanja. »Uau«, sem izdavila. Še zdaj se spominjam frapiranega izraza na obrazu, ko sem slučajno ošvrknila odsev telefona. Ta knjiga je fantastična, sem prigovarjala ostalim študentkam in jih spodbujala, naj jo preberejo in ne zgolj preletijo kratke obnove pred izpitom. Knjigo sem brala počasi, čuječe in se zavedala vsebine, ki je med vrsticami sporočala, naj že končno doumem, da več ciljev kot imam, manj udobno se bom ob tem počutila. Bolj kot bom stremela h karseda učinkoviti porabi količine sredstev za uresničitev množice ciljev, hitreje bom pozabila nase, na svoje resnične želje in potrebe. Vendar je občutek, da ne delam dovolj in da zmorem več, vztrajal. Lahko berem dve strokovni knjigi naenkrat, ne samo ene, je prigovarjal. Zaostajaš.
Ponovno poglejmo nazaj v prav posebno obdobje, ki ne bo nikoli povrnjeno: čas, v katerem se je svet ustavil. Zajela nas je globalna pandemija in skoraj v vsako hišo naselila strah in negotovost. Svet se je utapljal v trpljenju, odrekanju, jaz sem pa kar naenkrat imela preveč časa. Kljub negotovosti sem dihala. Tako nenavaden občutek, skoraj primerljiv z olajšanjem in sprostitvijo kot sta običajno prisotni v času poletnih počitnic – razen, če moraš nekaj zaslužiti z opravljanjem instrumentalnega dela v sladoledarni. Takrat nisem pozabila dihati, kot sem sicer, v vsakdanu z nakopičenimi obveznostmi. Pa vendar, občutek groze se je izmuznil iz globine omare, v katero sem zaklenila najlepša oblačila, ki jih kar naenkrat zopet nisem več potrebovala, kakor tudi tisto, česar nisem želela premlevati. Kričala je: moraš izkoristiti okoliščine, saj boš v nasprotnem primeru sama kriva za neuspeh in se boš pri tridesetih letih kesala nad nostalgijo študentskih let ter se jezila nad seboj, kaj vse bi lahko naredila, pa nisi. Lenoba.
Tekma sveta se navsezadnje ni zares ustavila, … kar sem vedela, le priznati si nisem želela. A kaj, ko je bilo dihanje v miru tako prijetno.
Edino pravilo tega neskončnega maratona veleva, da moraš ostati v tekmi. Ne glede na vse. Četudi svet kolapsira pred našimi očmi, moraš ostati zbran. Posameznik ali posameznica, odgovoren/-a za lasten (ne)uspeh in odvisen/-a zgolj od lastnih zmožnostih, si de iure ne more in ne sme privoščiti počitka.
Tako sem takrat, med branjem Tekoče moderne, brskala in dostopala do vsebin, do katerih mi je uspelo iztegniti roke in um. Moj 20. rojstni dan je bil že za vogalom, jaz pa še kar nisem imela uspešne kariere in več kot 200 evrov na računu. Razmere so bile krute, nevzdržne, ljudje so neopisljivo trpeli zaradi majhnega stvora, ki ga nismo mogli ne opisati, niti otipati, kakor tudi definirati ne, saj je mutiral in bil ves čas korak pred nami. Vas opis asociira še na kaj? Na kakšno »nevidno roko«, ki nas usmerja?
Moje možnosti so bile omejene, zato sem se osredotočila, da pomagam tistim, ki jim lahko. Ugotovila sem, da kot študentka prvega letnika s končano gimnazijsko izobrazbo, konkretno s pomočjo specifičnega znanja, ki ga nimam, pač ne morem učinkovito pomagati. Čez dan sem se počutila nekoristno, poslušala sem zoom predavanja, izrečene besede so zgolj lebdele v sobi in se odbijale od moje glave, kamor bi se morale ugnezditi. Tako je prišel večer, ko sem se na koncu dneva morala vprašati – je za menoj še en zapravljen dan? Kaj lahko jutri naredim zase in ne nujno za druge, da bom nekoč vendarle lahko pomagala, bila koristna družbi, ji kot delček mozaika pripadala ter jo ohranjala in negovala? Tako sem z majhnimi koraki preskakovala ovire. Lahko rečem, da je moje življenje postalo »biografsko reševanje sistemskih protislovij,« kot je zapisal Ulrich Beck. Poskušala sem torej taista tveganja in protislovja, proizvedena v družbi, reševati. Navsezadnje je na meni, posameznici de iure, slonela dolžnost in nujnost, da se v individualni tekmi znajdem, rešim, ne padem na granitna tla. No, vsaj usodno ne. Zdaj, dve leti pozneje, je tekma nemara še bolj individualizirana, kot je bila takrat – čeprav je navidezno dajala priokus kolektivizma, a si krute resnice zopet nočem priznati.
Bauman je citiral Alberta Camusa, čigar stavka ne bom nikoli pozabila:
Vsakdo poskuša iz svojega življenja napraviti umetnino.
Ko sem to prebrala, sem si v mislih zavrtela prizor s prikupno, starinsko šatuljico, pokrito z debelo plastjo prahu. Na robu pokrova sta bila odtisa dveh prstov, primerljiva mojima. Umetnina pred mano je bila očitno pogostokrat odprta – vsebina se je morala dodajati in morda tudi izvzemati, prostornina vendarle ni neskončna. In ko sem odprla pokrov, sem vstopila v bogastvo, ki se je naslikalo pred mano.
Bila je moja šatuljica. Miniaturna gmota praznega prostora, v katero sem tekom let dodajala in nalagala gradivo, ki me trenutno oblikuje – prijetne in neprijetne trenutke; znanje, ki se je tekom izobraževanja in prijateljskih, sproščenih pogovorov, odvijajočih tudi ob olajšanjem kurjenju rešenih maturitetnih pol, akumuliralo in lepilo name; prihod in odhod zame pomembnih ljudi; nenazadnje tudi delovne izkušnje, od težkega fizičnega dela v podjetju, kjer sem spoznala, česa res nočem delati, do del, ki me morda le zanimajo.
Umetnino, ki sem jo počasi, nezavedno gradila, sem zdaj z izbuljenimi očmi gledala pred seboj. Vsak trenutek me je zaznamoval in izoblikoval, kakor kipar oblikuje detajle, ki so s prostim očesom včasih skoraj nevidni, dokler se jim povsem ne približamo.
Menim, da ima vsak podoben prostor. Ne nujno takšne oblike, lahko gre za škatlo, kovček, ogromen bazen, … karkoli, kar na nekem omejenem prostoru zbira naše stike z vsem, kar nas obdaja, kar nas je zaznamovalo in kar nas še bo. Pa če smo se za to odločili sami ali je bil stik zgolj neizbežen.
Tako se tudi jaz želim približati temu, kar nam pogostokrat spodleti doumeti. Šatuljico pred seboj vidim šele zdaj, ko sem zares zadihala. Ne oblikuje nas zgolj to, kar lahko zapišemo v življenjepis, temveč predvsem tisto, kar še nastaja in se rojeva poleg naših izbir, osredotočenih na konkretni cilj – postati bogat, karierno uspešen, you name it.
Nič ni tako nujno, da ne more počakati nekaj trenutkov, da se umirimo, usedemo in strmimo v gručo ljudi, ki s hitrimi koraki prečka naše vidno polje. Zadihamo. Tekma še kar traja in po vsej verjetnosti, na žalost, ne bo nikoli dosegla časa 00.00 na semaforju, kakor je to možno na košarkarski tekmi. Tudi ko nas več ne bo, bo čas še kar tekel.
Zdaj, ko sem tisoč kilometrov stran od doma, ponovno diham, kot sem takrat, tistih pet dni, dokler ni občutek groze stopil iz omare in začel uničevati mojih večerov. Včasih tudi po ure zrem v strop in samo razmišljam. V popolni tišini čakam in napenjam ušesa. Kaj želim početi, se vprašam. In kako dobro se počutim, ko dobim odgovor in se lotim dela. Počnem nekaj, kar mi je dano; kar sem si podarila z namenom, da zadovoljim lastne želje in ne cilje, ki bi v družbi merili aspekt učinkovitost; ki bi jih dojemala zgolj kot nalogo, ki jo moram nujno opraviti. Še vedno se zavedam, da moram kup teh nalog s kompetencami vendarle nekje negovati, a ne za ceno, da pri tem povsem izgubim sebe (na to temo priporočam film My Dinner with Andre).
Zato zdaj berem strokovno literaturo, ker me resnično zanima in ne, ker moram biti karseda načitana za domnevno akademsko kariero; naredim tistih ubogih 50 trebušnjakov na dan, ker se jaz hočem bolje počutiti; strmim v steno, ker mi je preprosto fajn. Viktor Frankl v svojem delu Človekovo iskanje najvišjega smisla izpostavi, da smisel, uspeh, kakorkoli ju razumemo, prideta nenadoma, ko ju najmanj pričakujemo. Omenjeno knjigo je v mislih pisal in osmišljal med borbo za življenje v taborišču Auschwitz. Nikoli je ni nameraval izdati, dandanes pa je ena najbolj branih in vplivnih knjig v Združenih državah Amerike, prevedena v več kot 24 jezikov.
Seveda se lahko spet slepim. Lahko mi rečete, da kompliciram, da si po nepotrebnem zapletam življenje. Samo živi, uživaj in delaj, kar te veseli. Vendar ni tako preprosto.
Včasih pač ni dovolj, da pritisnemo na play, se predamo trenutnemu užitku, ki morda niti ni zares užitek, pravi za nas. Po kratkem »počitku« namreč zopet vstopimo, zavedno ali nezavedno, nazaj v kolesje odpovedovanj, nezainteresiranosti in nenehne produktivnosti brez konkretne vsebine. Morda je že sam »počitek« del tega. V kolesje, kjer izgubljamo sebe in postajamo nekdo, ki nam je bolj neznan kakor človek, ki ga mimogrede srečamo v nakupovalnem središču. Zato pozdravljam in spoštujem osebe, ki odpovedo srečanje z mano, ker potrebujejo čas samo zase. Vem, kje so in s čim se spopadajo.
Pripravljeni so storiti grobo tehnično napako, ki jih bo izključila iz podivjane tekme, kateri nočejo več pripadati.
Julija Kene
[1] Šinkansen je mreža visokohitrostnega železniškega omrežja na Japonskem, ki povezuje največja mesta na otokih Honšu in Kjušu, vlaki pa dosegajo hitrosti prek 300 kilometrov na uro.
VIRI
Z. Bauman: Tekoča moderna, 2002. *cf.
V. Frankl: Man’s Search For Meaning: An Introduction to Logotherapy, 2008. Rider.
ilustracija: ©2023 Manca Žitnik
