Ugotovil sem da vse poteka ciklično
tako kot si drug za drugim sledijo letni časi
noč zamenja dan
obup se prelije v upanje
in sreča spet v žalost
tako kot je enakomerno in precizno
kroženje planetov po galaksiji
se tudi jaz dvigam v svetlobo
in zopet spuščam v temo
zdaj me ni več strah noči
ko se utapljam v lastni senci
ko vame z izbuljenimi očmi
iz stropa strmi smrt
ko na moje telo
pada preperelo listje
in se mi okoli okončin
zmeraj tesneje ovijajo verige
ni me strah
naj potonem tako globoko
v najtemnejša morja brezupa
kamor ne seže niti mehkoba človeškega dotika
ni me strah
saj vem da je nekje zmeraj
drobna špranja svetlobe
ki me bo potegnila spet na površje
dokler se ne obrne cikel
so mi dovolj drobne pande in žirafe
v snežni krogli
v kateri lahko vidim vse kar si želim
kar koli bo že prišlo
vem da tema ne bo nikoli zadušila mojih zvezd
naj eksplodirajo jedrske elektrarne
naj se nad mojo glavo raztreščijo letala
naj tla pretresejo orkani in cunamiji
jaz bom ostal na mestu
miren
nič več me ne more tako raniti
da bi mi zastal dih
ali bi mi orosilo oko
ko se bo na mojem dvorišču
vršila še ena apokalipsa epskih razsežnosti
se ne bom skrival pod odejo ali v kakem zatohlem zaklonišču
fuj dajte no!
lepo v miru bom srkal čaj z mlekom
in si nalakiral nohte z rdečo barvo
I have seen it all !!!
videl sem kako raste luna
kako se v loku premika in polni
videl sem da se lahko tudi najtrše verige
prelomijo
radioaktivnost
izpere iz zemlje
vode
in celo iz odnosov
videl sem kako so se nekateri ljudje
iz razosebljenih lutk
kot kakšne prikazni so hodili po svetu
polni pajčevin in žužkov
čez noč spremenili v rože
in spet zacveteli.
Tom Veber
ilustracija: ©2023 Manca Žitnik
