Glej kako sneži
kristal ob kristal
sekunda v brezčasje
nebo je plitko
ko me stiskaš k sebi
na licih poganjajo
rdeči tulipani
tvoj nasmeh
mehko dvigovanje in spuščanje
prsnega koša
lepota ki me rani
veliko ti nisem povedal
a za zdaj je dovolj
ta slika
nebo se z vso svojo težo
spušča nad najini glavi
dlani so modre in ne-moje
utrip spolzi v stopala
poskušaš me ogreti
kot lokomotiva pihaš
v otrdele prste
in naposled tvoj pogled
ki ga takoj razumem
kot kip se zlepim s tlemi
telo otrdi
izraz otrpne
v zanikanje.
Tom Veber
ilustracija: ©2023 Rok Korenčan
30. 01. 2023
Število kometarjev: 0
