RECENZIJA: Lotos Vincenc Šparovec, Človek v morju
Človek v morju je gledališki dokumentarec dolgoletnega člana ansambla Mestnega gledališča ljubljanskega Lotosa Vincenca Šparovca. Besedilo predstave, ki je nastalo med vsesplošno krizo koronavirusa, je na oder prenesla dramaturginja Ira Ratej, pri uresničitvi gledališkega dokumentarca pa so sodelovali še Iris Kovačič, Peter Bratuša, Maja Cerar in Sašo Dragaš.
Šparovec v svoji malo manj kot dve uri dolgi odrski izpovedi predstavi resnični dogodek iz svoje mladosti. Med študijem na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo si je namreč, kot pove v predstavi, silno želel potovati, a za to ni imel denarja. S prošnjo za delo se je obrnil na Splošno plovbo in tako dobil delo vzdrževalca na tovorni ladji, imenovani Bočna. Med potovanjem po Atlantskem oceanu leta 1993 se mu je proti poldnevu zgodilo to, kar v pomorskem jeziku imenujejo man overboard – padel je v morje. In na njegovo grozo tega nihče ni opazil.
Gledalce na Mali sceni Mestnega ob vstopu v dvorano pričaka Šparovec, ki enega izmed njih prosi za pomoč pri zvijanju ladijske vrvi (v pomorskem žargonu lancane) v klobčič. Stoli so postavljeni v obliko treh plošč ladijskega krova, osvetljava, ki je delo Andreja Koležnika in Aljoše Vizlarja, pa ustvarja primerno intimno vzdušje. Z naštetim je četrta stena hitro porušena, kar je odlično izhodišče za nadaljnjo Šparovčevo izpoved. Rekviziti so preprosti, na sceni so fotografije ladje, njeno okno, delavska omarica in ladijski delavski pripomočki. Središče odra zaseda maketa Bočne. Predstavi da pridih pristnosti dejstvo, da je večino rekvizitov prispevala Splošna plovba.
Šparovec začetek svoje izpovedi oznani s tremi dolgimi piski, ki v pomorskem jeziku opozarjajo na incident man overboard. Nadaljuje s precej podrobnim opisovanjem stroge ladijske delavske hierarhije in dnevne rutine vzdrževalca ter predstavi vse poklice, ki so del običajne posadke tovorne ladje. V salonu za oficirje so barba (poveljnik ladje), kapo (upravitelj stroja), trije častniki palube, posadko pa mornarjev sestavlja širok nabor kadrov, od električarja do natakarja. Ker so vsi pomorski izrazi italijanski, jih igralec sproti prevaja. Prvi, poučni del dokumentarca je temelj za nadaljnjo pripoved, ki naslika popolno nasprotje izobraževalnega uvoda. Racionalnemu namreč sledi premik v nenadzorovano in neobvladljivo.
Zgodil se je dan nesreče. Drugi dan plovbe po Zelenortskih otokih. Povsem običajen dan, opisuje Šparovec. Oblečeni v delovne tute (kombinezone) so na palubi po zajtrku razdelili delovne naloge. Najpogostejša izmed teh je piketanje – odstranjevanje rje z ladijskega ogrodja. Tokrat so iskali prostovoljca, ki bi v visečem položaju piketal ladijski bok. In Šparovec – kot pravi, je bil nenasiten »adrenalinski džanki« – se je brez pomisleka javil. Do prvega odmora je šlo vse brez zapletov in je bilo celo Šparovčevo najljubše delovno dopoldne do tedaj. Po premoru pa se zgodi. Padec v morje. Ladja gre naprej.
Samota sredi Atlantskega oceana, ki je sleherniku težko predstavljiva. Ganljiva izpoved bi sicer glede na dolžino prvega, bolj izobraževalnega dela predstave, lahko bila malce daljša. To, kar čakamo, torej odgovor na vprašanje, o čem se razmišlja pred smrtjo, dobimo namreč pozno in izgubimo dokaj hitro. Zdi se, da se napetost predolgo stopnjuje in prehitro razreši. Šparovec kljub temu odlično izvede prehod iz poučnega v sfero skrajno intimnega in čustvenega. Prvemu šoku, klofutanju samega sebe in prepričevanju, da vendarle ne gre za sanje, sledi nenadzorovan miselni tok. Vprašanja, kot so »zakaj ravno jaz«, »zakaj nisem raje s prijatelji v Vrsarju«, »zakaj me Bog kaznuje«, »zakaj sem silil na ladjo«, kmalu zamenja čustveno spominjanje. To je edino, kar na koncu ostane, pravi. Spomini. Prva opitost, prva punca, rojstni dnevi in prva plošča Terryja Jacksa s spevnim hitom Seasons in the Sun (»Goodbye my friend, it’s hard to die, when all the birds are singing in the sky …«). Slovo od življenja.
Po treh urah pričakovanja na videz neizbežne smrti se na obzorju pokaže majhna pikica, ki počasi raste. Šparovcu postane jasno, da gre za približajočo se Bočno. Sledi kriljenje z rokami, kričanje, brcanje, boj s težo vode. In res, na ladji ga le opazijo. Zgodi se pravi čudež: človek v morju je rešen! Za dodatno mero pristnosti dogodek reševanja na posnetku opišeta še tedanji poveljnik ladje in sekondo (drugi oficir).
Človek v morju je zgodba o upanju. O vprašanju, če je res treba skoraj umreti, da bi se zavedali vrednosti življenja. Je potrditev, da se vse slabo na koncu izniči. Spoznanje, da se pred smrtjo res odvije film vseh najlepših dogodkov življenja. Predvsem pa potrditev, da se vrednosti življenja zavemo šele takrat, ko se to oddaljuje, in dobronameren poziv, da to spremenimo.
m.k.
ilustracija: ©2022 Rok Korenčan
