Praznovali smo ob koncu 2019 in v 2020 dobili epidemijo koronavirusa in novo neizvoljeno vlado. Praznovali smo ob koncu 2020 in v 2021 poleg domače represije dobili še napad na ameriški kongres in zaostrovanje med svetovnimi velesilami. Praznovali smo ob koncu 2021 in v 2022 dobili vojno v Ukrajini, na domačem parketu pa vstopili v super volilno leto. Nedeljo za nedeljo so nas politiki s cenenimi argumenti prepričevali, zakaj prav njim dati svoj glas in obljubljali boljši jutri. Na žalost smo dobili le visoko inflacijo ter energetsko (in vsesplošno) draginjo.
Ob koncu 2022 smo tako praznovali nekoliko bolj previdno. Kaj nam prinaša 2023, bomo kmalu izvedeli, sodeč po preroški napovedi nekdanjega premierja pa nas čaka »prihodnost, ki se še ni zgodila«. Glede na slovenski politični vzorec bomo morda dočakali celo padec vlade in ponovno ustoličenje starih obrazov, do takrat pa se še lahko naivno pretvarjamo, da so trenutni obrazi res novi. Tudi stari obraz Borut Pahor je po desetih letih končno zapustil predsedniški prestol, kar je za mlajše generacije podobno kot za Britance smrt kraljice – življenja brez te protokolarne figure na davkoplačevalski pogon si skorajda ne predstavljamo več. Vsaj nekaj ostaja nespremenjeno – RKC je postregla z novo afero zlorab, ki pa jo izkušeno pometa pod preprogo. Hvala bogu za tradicijo!
Priča smo tudi poglabljanju razkola med vlado in podjetniki, ki je nekakšna periodična stalnica. Prva slednje prosi za manj kapitalističnega razmišljanja – karkoli že to pomeni, podjetniki pa si želijo, da bi vlada začela razmišljati »malo manj socialistično« in povečala finančno pomoč gospodarstvu, kjer za podjetnike vladajo nevzdržne razmere. Vsem na vrata trka stečaj, dvig minimalne plače pa jim je še dodatno vtrl sol v rano. Trenutno žal ni obdobja visokih dobičkov (razen za trgovce s fosilnimi gorivi), za katere so zaslužni lastniki, temveč vstopamo v krizo, ko je država dolžna pokriti izgube podjetij. V vsakem primeru pa bi dvig minimalne plače pomenil takojšnji eksodus vseh slovenskih podjetij v tujino. Približno tako zveni kapitalizem po slovensko.
Podobno prizadeta je mesnopredelovalna industrija, ki opozarja na Golobovo gonjo proti mesu, in pa zdravniška stroka, katere seniorji se le s težavo prebijajo iz meseca v mesec, zdaj pa jim grozi, da bodo morali živeti enako luksuzno kot prej in nič več. Mladi zdravniki jih pri tem podpirajo, saj bodo nekoč tudi sami pripadniki vplivnejše generacije in gre očitno za neke vrste investicijo. Minister Bešič Loredan medtem sumi, da izredne razmere načrtno ustvarjajo interesne skupine. Ni sicer jasno, ali je imel v mislih interesno skupino pacientov, željnih obravnave, ali zdravnike dvoživke oz. zasebnike, kamor spada tudi sam. Vsekakor gre za kompleksno problematiko, ki jo je najbrž razumel (in po mnenju mnogih dirigiral) le pokojni Zemljarič. A dovolj o slovenskih tegobah.
Medtem ko je Hrvaška vstopila v Schengen, Bosna in Hercegovina pa si utrjuje možnost članstva v EU, sta Srbija in Kosovo ujeta v obmejno šopirjenje. Na Balkanu torej nekaj novosti, a tudi veliko tradicije. Sod se morda počasi kotali v prihodnost, vendar je še vedno dovolj poln smodnika, da pretrese Evropo. Ta je, skupaj z ZDA, trenutno precej zaposlena z vojaško in finančno pomočjo Ukrajini. Na drugi strani so sankcije, ki so jih skovali voditelji svobodnega sveta, čudovit katalizator poglobitve ruskega zavezništva s Kitajsko, Indijo in drugimi nezahodnimi silami. V vrtincu finančnih, vojaških in osebnih interesov vojni pravzaprav ni videti konca. Nemara je najbolje upati na smrt bodisi ameriškega bodisi ruskega predsednika, ki sta, sodeč po videodokazih, zdravstveno že precej načeta. Če seveda verjamemo, da nov obraz ne bo nadaljeval politik predhodnika.
Po letih izrednih razmer se vedno bolj jasno kaže, da je normalnost naše generacije v resnici kriza, najsibo gospodarska, stanovanjska ali energetska, seveda poleg okoljske, ki nas bo dolgoročno prizadela najhuje, četudi je lahko trenutno zunaj mraz, kot je lucidno prepoznal nek evropski akademski intelektualec. Zdi se, da smo ena redkih generacij, ki je svoj civilizacijski vrh dosegla že na začetku svojih življenj, sedaj pa le še drvimo navzdol. Zdaj je na nas, kako uspešno bomo brzdali ta trend in ga nekoč, upajmo, celo obrnili. Če ne za nas, pa za prihodnje generacije.
Zato se pisci prvega pozdrava iz uredniške kuhinje ne glede na uvodne vrstice v leto 2023 podajamo optimistično in slavnostno. Sprememba, ki jo uvajamo mi, in za katero upamo, da preraste v stalnico, je namreč ponovno obujena kultna revija Tribuna. V določenih pogledih ohranja tradicionalen koncept in podobo, nekateri elementi pa so zasnovani na novo. Ostrina in kakovost prispevkov sta cilj od samega začetka, obrusili pa se bomo s časom in tudi skozi zdrse, ki so pač del vsake uspešne zgodbe.
Novoletna zaobljuba novega uredništva Tribune je zato predvsem, da kljub slabim napovedim ne obupamo, še naprej oprezno spremljamo družbeno dogajanje in ga vselej kritično ovrednotimo, brez naš-vašizmov in brez slepega sprejemanja aksiomov realnosti. Prihodnost je navsezadnje naša domena. Dobrodošli v študentsko pomlad.
Tribuna!
ilustracija: ©2022 Rok Korenčan
