Kuhinja
Komorebi odstrne
z mahom obrasle stoletne štore.
Rdeča krogla nato še poslednjič ošvrkne
Blegoševo desno lice
preden se razlije v paleti lile čez nebo.
Miklavž bojda peče piškote …
Drevesa otresajo težko breme z ramen
in ga odlagajo materi v naročje
listje se lomi odpada
jadra se kobali v vetru
in jo nazadnje pokriva z mrtvo odejo
jo objema v tišino in pokoj.
V hišah se prižigajo luči
kot v bučah toplina
v spomin na vso nego in skrb
v zahvalo mehki dlani.
Z zvonovi pozdravljajo srečno popotovanje v
onostranstvo in nazaj.
Odzveni tudi avion.
*Komorebi (木洩れ日): sončna svetloba, ki sije skozi drevesa.
†
Smrt in smrad po trohnobi
lastnega razkroja gospodujeta
svetu okamenelemu v led.
Še kri ujeta v cevi rumene barve
mezi ležerno kot lepljiv med –
zakaj se raje ne ustavi
in preneha s smešnim opotekanjem?
Za čim sploh še stremim?
Alkohol ni mleko –
je rešilna bilka
da odrinem slo po
trenju deljenju diha podajanju švica
da odrinem misel na
hod pod svodom primitivnih for
in radostnega rezgetanja
na vonj presladkega kuhanca …
Blagoslovljen bodi.
Solsticijska
Imamo navado
da umiranje hitro zakrijemo s snežno odejo
zakopljemo pod bleščave nakupe
produktivno bežanje
pred eno in edino gotovostjo
oči si zatiskamo pred črvi
ki z užitkom rijejo po postani zemlji
polteno grulijo na nagniti travi
srkajo sokove zasmrajenega trupla
in hrustajo kosmiče
ki so jih na tla odložila izcuzana drevesa.
Letos osramočeno trohni vsem na očeh
to grdo
razgaljeno
mršavo telo
zoglenelo in zapacano od blata
mi pa se presenečeno zgražamo
iztegujemo peclje oči
in obračamo razbolela vretenca
kot da nam je prvič kapnilo
da bomo nekoč tudi sami humus.
