*spominčica I
pesa me je spominjala nanj
tisti rahlo zatohel vonj kletnega stanovanja
čutila sem ga globoko usidranega v drobovju
silil je vame zažiral se je v moje telo
tisto odtujeno neznano
kalupno lupino
vsako popoldne sva jedla
z dolgo ukrivljeno žlico sva zajemala iz
iste sklede še vročo kadečo se brozgo
rožnat odsev spolovil
na krožniku
je imel svoja usta
bila so absurdnejša od igre
daš ne dam
ničesar nisem čutila
vonj se mi je zatekal v pore
agonija v koži persistence
globoko se je zažirala v mehka tkiva
uspešno se diha tudi na obroke
le šteješ packe na zavesah
dolgo sem štela
enkrat sem morala nehati
dvigniti roke in spustiti
spone ki se zažirajo v kožo
ne povzročajo drugega kot bolečino
danes v soncu
je sadež še vedno tako kričeče rožnat
ironično
pese v resnici sploh ne maram
s težavo mi gre po grlu
njena lepljivost se mi nabira na rebrih
ponoči ne spim ker se mi njena sladkoba
pretaka v maternico
ne morem se je znebiti
ne morem se znebiti vonja kleti
ti nisi ti jaz nisem jaz
oddaljujeva se v distanci
dihava različne časovne prostore
koliko je bilo pack
je bila žlica res ukrivljena
praško sonce se ljubi z mojim licem
vrvež na tržnici je vseprisoten
dve glavi solate in kilo jabolk, prosim
na tržnici še vedno zadržujem sapo
*spominčica II
samo toliko zmorem
lupina sem
in sem meso
z ljudožerskimi zobmi
se zažirajo v mojo mehko sredico
sokovi jim tečejo
po porcelanastih obrazih
v neprikritem krohotu
mi zrejo v oči
ko kos za kosom
iz mene srkajo
vse
kar je sploh bilo
divježi
*spominčica III
vonj zgodnjega poletja se zažira
v mojo kožo
(njegova vseprisotnost
me prevzema)
sopara razbeljenega
betona
dopušča le postopne vzdihe
in vsak zase
so podvig, napor, nagrada
ta turobna atmosfera!
slišim nožice časa
zatekajo se v pore, hlastam
pljuča še iščejo
prostor za pošten razpon
– diham?
*spominčica IV
nekatera poletja imajo pristrižene repke
kolikor poti prehodiš tolikokrat
izgubiš zavedanje o stvarnosti
razdalja med teboj in kozmosom postaja
nerelevantna
si zrak gorskih step nomad velemest
misterioznost je lepota
iskrenosti
kaznujejo te z neljubeznijo
zvok si umirajočega poletja vse nepovezane zgodbe
solze spoznanja
preveč lahko ljubiš preveč hrepeniš
od popka do nosu nosiš križ
sama si svoj rabelj
v neizživetosti danega
Ana Rakovec (1997) je magistrska študentka slovenistike, rusistike in primerjalne književnosti. Uči, lektorira in prevaja, včasih pa tudi kaj napiše, najraje pesem ali kratko zgodbo. Ko ni zaprta med štiri stene, potuje ali pa sanja o potovanjih, ki bodo sledila.
