Tribuna.si

info@tribuna.si
Ljubljana, Slovenija
info@tribuna.si
Ljubljana, Slovenija
logo

Cantillonov učinek

»Koronakriza« ni povečala le pritiska na zdravstvene ustanove, bolnišnice in zdravstveno osebje, pač pa je pustila hude posledice tudi v gospodarstvu. Zato so gospodarski deležniki, kot so podjetja, banke, inštituti in lobiji, pritisnili na vlade, naj jim pomagajo. Države in centralne banke so to storile tako, da so denar preprosto natisnile.

Denar sta tako Ameriška centralna banka kot Evropska centralna banka namenili predvsem oživitvi gospodarstva. Kljub rekordnim padcem bruto domače proizvodnje povsod po svetu ostajajo borzni indeksi tik pod rekordno ravnjo, nepremičninski trg ne kaže nikakršnih znakov krize, banke pa so »polne denarja«, kot bi rekel bivši minister za finance Franc Križanič.

Pri tiskanju novega denarja pa se povečujejo razlike med bogatimi in revnimi zaradi učinka, ki ga namerno ali nenamerno spregleda tako javnost kot politika.

Najprej se je treba vprašati, kako denar pride do posameznikov, do običajnih državljanov. Odgovor se glasi: prek institucij, pa naj bodo to državne institucije, kot so npr. ministrstva in zavodi, ali pa institucije v zasebni lasti, kot so banke, podjetja in inštituti. Novi denar kot prvi dobijo ljudje na visokih položajih: to so predvsem bogati ljudje, ki imajo velik družbeni vpliv – direktorji, lastniki podjetij, politiki, župani. Ti nato denar razdelijo »običajnim ljudem«.

To je že v 18. stoletju ugotovil francoski bankir Richard Cantillon v delu Esej o ekonomski teoriji. V delu je opisal, kdo ima največ koristi od novo natisnjenega denarja v državi. V 18. stoletju so bili to ljudje, ki so bili najbliže kralju, torej plemiči, cerkveni uradniki in vojskovodje. Bolj kot si bil na družbeni lestvici oddaljen od kralja, manj koristi si imel od denarja, ki je prišel v obtok – revni sloji praktično niso dobili nič denarja. Ugotovitev, da ima tiskanje denarja distribucijske posledice, ki se kažejo preko sistema cen, se imenuje Cantillonov učinek.

Cantillonov učinek torej opisuje neenakomerno povečanje količine denarja. Če centralna banka v gospodarstvo »črpa več denarja«, se cene ne zvišajo enakomerno. Avstrijski ekonomist Friedrich August von Hayek je povečanje količine denarja primerjal z medom. Če v skodelico vlijete med, se ne bo enakomerno razporedil. Najprej se bo usedel na sredino skodelice, šele čez čas, ko se bo stopil, se bo razporedil po celotni skodelici.

Enako se zgodi, kadar povečamo obtok denarja v državi. Ob povečanju količine denarja imajo od tega največ koristi tisti, ki lahko prvi dostopajo do njega. To so velika podjetja, banke, finančne institucije. Te dobijo posojila novo natisnjenega denarja in denar investirajo. Zato začnejo cene naraščati, in čeprav ostalo prebivalstvo še ni prejelo novega denarja, mora plačevati višje cene izdelkov in storitev. Tudi ko nov denar pride do ostalega prebivalstva, »običajni ljudje« od tega denarja ne bodo imeli toliko koristi kot tisti, ki so denar dobili prvi in ga investirali, ko so bile cene nižje. Posledica tega je stalno povečevanje neenakosti med revnimi in bogatimi. Še posebej pogosto se to dogaja v času gospodarskih kriz.

Cantillon je svojo teorijo razložil na primeru odkritja in odprtja rudnika zlata, saj je zlato v njegovem času predstavljalo tudi denarno sredstvo. Povečani količini zlata v državi je sledilo zviševanje cen izdelkov in storitev. Odkritje zlata pa je vplivalo na dejstvo, kdo bo postal bogat in kdo ne bo imel nobene koristi. Bogati, ki so na račun rudnika največ zaslužili, so si lahko privoščili razkošje – služabnike, drago hrano in pijačo, drage obleke – ostali državljani pa so se lahko zaposlili v rudniku, prodajali različne storitve ali proizvode lastnikom rudnika ali rudarjem. Na ta način so posredno prišli do denarja, ki je bil ustvarjen v rudniku. Vseeno so v času do plačila ali prilagoditve gospodarske dejavnosti potrebam rudnika zaradi inflacije v državi plačevali višje cene izdelkov in storitev.

Cantillon je opozoril, da bo država, ki ustvari ali najde velike zaloge zlata, dolgoročno uničila lastno proizvodno industrijo. To je podkrepil z dejstvom, da se zaradi večje količine zlata v državi cene dvignejo, višje cene pa povzročijo, da začne revni sloj prebivalstva odhajati v tujino, kjer si obeta boljše življenje. Zaradi dviga cen in zmanjšanja delovne sile se dvignejo plače, kar privede do zvišanja cen proizvodne industrije in kmetijskih izdelkov. Zaradi nižjih cen izdelkov iz tujine se poveča uvoz iz sosednjih držav, kar privede mnoge industrijske panoge in kmete v bankrot. Država ostane na nekaterih področjih, predvsem na področju proizvodne industrije, popolnoma odvisna od tujih držav. Tako večino zlata, ki ga v državi izkopljejo ali drugače ustvarijo, konča v tujih državah. Na ta način postaja država vse bolj odvisna od svojih tekmic in tudi vse bolj siromašna. Na koncu ima od rudnikov korist zgolj majhen krog ljudi, ostali pa so v slabšem ekonomskem položaju, kot so bili pred odprtjem rudnikov.

Primera držav, ki ju Cantillon navede, sta Španija in Portugalska. Obe državi sta širili svoj kolonialni imperij predvsem v Južni Ameriki, Portugalska pa je ustanovila tudi kolonije v Indiji in Afriki. Obe sta se zanašali predvsem na zlato iz kolonij in zanemarjali krepitev lastne proizvodne industrije in napredka v kmetijstvu. Tako sta sčasoma postali povsem odvisni od uvoza industrijskih izdelkov iz Anglije in Francije. Zlato, ki sta ga državi pridobili v kolonijah, je tako končalo v tujini.

Ugotovitve, do katerih je prišel Cantillon v 18. stoletju, veljajo še danes: zamenjali so se le deležniki. Rudnike zlata so nadomestile centralne banke, katerih namen je izvajanje monetarne politike. V praski to pomeni tiskanje ogromnih količin denarja, nadzor nad vrednostjo valute, ki jo tiskajo, ter nadzor nad količino denarja v obtoku.

Lastnike rudnikov danes predstavljajo headge skladi, zasebni kapital, banke, torej tisti, ki imajo največ koristi od novega denarja. Tako kot so v preteklosti lastniki rudnikov zlata stremeli k cilju, da bi izkopali čim več zlata, je današnjim deležnikom v interesu, da centralne banke natisnejo več denarja, ki ga nato dobijo v obliki posojil.

Če sta bili v 18. stoletju največji proizvajalki blaga Francija in Velika Britanija, pa se danes največ proizvede na Kitajskem in v državah jugovzhodne Azije. Delež proizvodnje v tem delu sveta znaša več kot tretjino svetovne industrijske proizvodnje.

Portugalsko in Španijo so nadomestile Združene države Amerike (ZDA) in države Evropske unije (EU). Države globalnega juga so na račun nižjih stroškov dela postale konkurenčnejše v proizvodnji dobrin. Tako imenovane razvite države so zato postale odvisne od proizvodne dejavnosti manj razvitih držav v Aziji, Afriki in južni Ameriki. Veliko denarja se v ZDA in EU nameni za uvoz industrijskih izdelkov, tako kot se je to dogajalo na primeru Portugalske in Španije. Razlika je le ta, da sta bili državi omejeni na količino izkopanega zlata, ki sta ga lahko porabili. Kot vidimo na primeru ZDA, pa je danes količina natisnjenega denarja praktično neomejena.

Ena izmed glavnih posledic Cantillonovega učinka je povečanje razlike med bogatimi in revnimi, med tistimi, ki imajo največ koristi od tiskanja denarja, in med tistimi, ki od tiskanja nimajo koristi oziroma so kvečjemu v slabšem položaju kot prej.

Predvsem leva politična opcija pogosto izpostavlja problem razkoraka med bogatimi in revnimi, pri tem pa pozablja na Cantillonov učinek in se osredotoča na višje davke za bogate. Gre bolj za populistični ukrep, ki ne bo odpravil vzroka za neenakost, ki se delno skriva v tiskanju denarja in centralnih bankah.

Rešitev?

Cantillonova teorija pravi, da mora novo natisnjeni denar potovati po nevtralnih kanalih do ljudi. To nevtralnost pa morajo graditi institucije. Primer nevtralnosti denarja predstavlja »New Deal« v 40. letih, ki je nudil enakopraven dostop majhnim podjetjem, obrtnikom, posameznikom, velikim podjetjem in bankam.

Treba je vzpostaviti močne institucije, ki bodo denar razdelile tako med močan lobi, ki ima v rokah kapital, kakor tudi med ostale prebivalce. Ena izmed takih institucij je na primer mednarodni denarni sklad, ki je bil prvotno ustanovljen za zagotovitev denarne nevtralnosti na svetovni ravni. Denar zagotavlja tako nerazvitim kot bogatim državam v primeru, da se pojavi potreba po svežem denarju. Novo natisnjeni denar mora biti neposredno namenjen tudi »malemu« človeku prek neposrednih kmetijskih subvencij, ugodnih kreditov za mlade družine ter posojil za obrtnike, mikro, majhna in start-up podjetja brez vmesnih posrednikov, kot so finančne institucije. Ena od možnosti pa bi bila uvedba univerzalnega temeljnega dohodka za vse prebivalce, kar bi izničilo negativne učinke novo natisnjenega denarja za običajne ljudi.

M. G.

26. 11. 2020
Število kometarjev: 0
OZNAKE:

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Scroll to Top