Valovi so pomirljivo udarjali ob pomol in ustvarjali mehak šum, ki se je razlegal skozi nočni zrak. Luna je nežno osvetljevala sive tlakovce, veter pa je premikal veje dreves, da so tiho šumeli skozi temo. Idiličen nočni prizor je prekinila hiteča postava, ki je bila trdno ovita v temno rjav plašč s kapuco tako, da ji je zakrivala obraz. Temni kodri, ki jih je mršil veter, so ji silili izpod kapuce in se zlivali preko prsi, da so divje plapolali mimo pregrinjala. Mlado dekle se je zaskrbljeno ozrlo preko ramena, nato pa si trdneje zatisnilo plašč k telesu.
»Hej, punči! Kam se ti tako mudi?« se je zaslišal globok moški glas, nato pa se je razlegel hripav smeh. Mlada ženska se je presenečeno spotaknila, nato pa pospešila svoj korak v tek. Pri sebi je preklela svoj pozen odhod, da je sedaj v trdni temi morala pešačiti proti domu, ki je bil na drugi strani mesta.
»Daj me počakaj,« se je ponovno razleglo za njo. Ta moški ji je sledil že na poti skozi ozke uličice starega mesta, trdi koraki za njo pa so začeli odmevati v hitrejšem tempu. Mož se je lenobno sprehajal za njo, kar je v njej povzročalo vedno večjo paniko. Kljub na videz lenobnemu tempu jo je dohiteval.
Dekle je tiho kriknilo, skočilo preko nizkega zidu in pospešilo v temnem predoru, da bi čim prej priteklo do glavne ceste, kjer bi jo lahko nekdo videl. Kjer bi ji nekdo lahko pomagal. Pesek ji je škrtal pod nogami, sopeče dihanje je odmevalo od nizkega stropa, koraki za njo so se približevali. Pustila je, da se ji je jakna razprla, in skušala steči hitreje, se rešiti, ubežati.
Povsem za njo se je na lepem zaslišalo »Imam te« in močna moška dlan se ji je ovila okoli nadlakti, jo stisnila in grobo potegnila nazaj, da je dekle s krikom na svojih bledo rožnatih ustnicah izgubilo ravnotežje, nato pa butnilo v steno. »Spusti me,« je utegnila zasoplo zakričati, preden ji je ožuljena delavska dlan prekrila mehke ustnice in stisnila bleda lica. S solzami napolnjene zelene oči so panično zrle v megleno rjavino tujčevih oči, ki so jo prezirljivo premerile po telesu.
»Kam pa kam, rdeča kapica?« ji je tip odurno šepnil v uho. »Zakaj si bežala? Skupaj bi se lahko odlično zabavala,« je nadaljeval z režanjem, medtem ko jo je močno stiskal za nadlakti, njeno glavo pa tiščal v steno, da ni mogla kričati. Svoje veliko, smrdeče telo je pritisnil ob njeno in jo ukleščil ob steno, da ji je onemogočil možnosti za pobeg. »Kar upiraj se, smrkljica. Ne boš se več dolgo, ko boš videla, kaj vse znam,« se je posmehoval. »Poznam takšne frajle, kot si ti.« Dvignil ji je brado, da mu je pogledala v obraz, medtem ko so ji po licih nezadržno kapljale solze. »Samo izzivale bi.« Oči so ji trznile proti glavni cesti, ko se je mimo pripeljal avtomobil. Mož ga več kot očitno ni opazil, saj je bil preveč zaposlen z naslanjanjem na njeno nemoč. Ni bila daleč, le do tja bi se morala prebiti, le pod luč bi morala priteči. Ponovno se je hotela izviti: želela ga je brcniti s kolenom, mu spraskati oči in ugrizniti v roko, a držal jo je pretrdo. Močneje jo je stisnil za roko, da se je izpod njegove dlani, ki jo je tiščal na ustnice, izvil nerazumljiv zvok, ki bi lahko pomenil krik. »Daj, upiraj se,« ji je bedak zarenčal v uho in se nemarno režal. Ostro je sunila z glavo v levo, z roko pa zamahnila proti njegovemu obrazu, da bi se rešila. Zadela je in ga močno opraskala, da jo je spustil, ji strgal rokav jakne in se prijel za obraz. Osvobojena se je opotekla, nato pa se z novo pridobljeno močjo takoj pognala proti cesti.
Nasilnež za njo je izpustil ostro kletvico in se zagnal za bežečim dekletom. Povsem brezglavo je stekla naravnost na sredo ceste, kjer je začela kriliti z rokami in kriče klicati na pomoč v samotno cesto. Možakar jo je prehitro dohitel, udaril po obrazu, da ji je razčesnil ustnico, in jo začel besno vleči s ceste. Jokaje se je skušala osvoboditi, a njegov stisk je bil preprosto premočan. Ravno jo je želel še zadnjič ostro povleči, da bi ju spravil s ceste in v bližnje zavetje hiš, ko se je okoli ovinka pripeljal avto. Policijski avto.
Dekle je zagledalo svojo priložnost, zbralo še zadnje moči in se kriče iztrgalo iz železnega prijema, da bi ji pomagali. Na njeno neverjetno srečo trud ni bil zaman, saj se je avtomobil zaustavil, iz njega pa je planil mlad policist ter stekel proti njima. Moški napadalec je spoznal svojo ujetost, prijel svojo žrtev okoli pasu, izza pasu potegnil nož in ga nastavil ujetnici na vrat. »Trzni, pa si mrtva,« ji je dejal, nato pa svoj obraz skril v senci bližnjega drevesa. Policist se je takoj ustavil, učinkovito izvlekel svojo pištolo, jo usmeril v napadalca in mrtvo hladno zahteval, da izpusti žensko iz rok. Dekle se je tiho treslo v možakarjevem naročju, ko mu je glavo naslanjala na razcapan plašč, trebuh pa jo je bolel od njegovega močnega stiska. Lahko je čutila, kako so se mišice človeka za njo močno napenjale, nato pa se polagoma sproščale, dokler niso bile skoraj kot mehka blazina, ob katero se je bila primorana naslanjati.
»No no, tako se po novem pozdravlja svojo kri,« se je skozi tiho noč zaslišal raskav glas napadalca. »S strelom v glavo? Nisem te tako učil.« S kotičkom očesa je lahko zaznala, kako je mlad fant, ki je najverjetneje pred kratkim naredil izpit za policista, ostro zajel sapo, ko je prepoznal svojega sorodnika.
»Kaj za vraga počneš?« je zasikal moški v modri uniformi. »Spusti dekle,« ga je pozval, medtem ko je še vedno meril s pištolo v svojega bratranca, le da je bil tokrat veliko manj prepričan vase. Gube zaskrbljenosti so mu kazile drugače lep obraz.
»Igram se,« se je zahahljal moški pod njo. V tistem trenutku je mladenka spoznala, da je bila to zanj samo igra. In v tej absurdni igri je bilo na kocki njeno življenje.
»Prosim,« je šepnila, spustila veke ter pustila, da so solze močile njena lica.
»Tiho bodi,« je ob ušesu slišala nadležno renčanje, nož pa se je zarezal v mehko kožo njenega vratu, da ji je kri v tanki črti stekla po vratu in izginila v objemu njenega telesa. Ustnice je stisnila, telesu pa pustila, da se je začelo nenadzorovano tresti.
»Prenehaj s to traparijo,« je zahteval policist. »Spusti jo, naj gre.« V znak sprave je spustil pištolo, nato pa pokazal nanjo. »Na pogojni si, ne smeš početi neumnosti.«
Človek, vajen nasilja, se je le zasmejal, a oči so še vedno ledeno gledale svojega sorodnika. »Mislim, da sem jo že storil. In ti jo boš popravil.«
Policist se je jezno vzravnal. »Kako naj to popravim? Prijavila te bo,« ga je besno opomnil na njegovo neumnost, medtem ko ju je še ne dvajsetletno dekle le prestrašeno poslušalo.
»Ne bo,« se je nemarno zarežal nasilnež in predrzno gledal svojega sorodnika. »Ker boš storil, kar je prav.« Mož je iz rok izpustil žensko, da je v kriku padla po tleh in se v solzah povlekla k steni, ob kateri je počasi vstala. Z očmi je proseče iskala pomoč pri uniformiranem možu. Policist je ošinil žensko, nato pa zaškripal z zobmi.
»Blazen si, popolnoma blazen si.«
Možakar se je zahahljal, nato pa spustil pogled na trepetajoče dekle ob sebi, v rokah pa sukal svoj dolgi nož, na konici prepojen z njeno krvjo, ki se je rahlo svetlikala v temi.
»Le kakšen človek si, če boš izdal svojo kri.« Ob teh besedah je ledeno pogledal uniformiranega moža.
Mlad moški je trdo pogoltnil slino, kapljice potu pa so močile njegovo modro srajco na vratu. Vedel je, kaj je prav in kaj je njegova dolžnost. Kaj bi moral storiti. Zavzdihnil je, svetloba pa se je ob premiku njegovega prsnega koša ujela v zlato njegove policijske značke, da se je medlo zasvetila, nato pa se ponovno pogreznila v temo. Njegov simbol poštenja in pravičnosti. Dvignil je pištolo, skozi noč pa je zasekal oster zvok strela. Galebi so prestrašeno vzleteli.
Novice, 13. 11. 2020
Hladnokrven umor v Kopru, policija izgubila sled
Koper – V noči iz 13. na 14. se je pod Markovcem zgodil umor mlade, še ne 20-letne študentke, ki se je vračala z obiska pri prijateljici. Kriminalisti za nas niso razkrili veliko podrobnosti o dogodku, ki se je zgodil sinoči, vendar namigujejo, da je šlo za uboj.
Koprski policist, ki je bil vpleten v zadevo, je za nas povedal: »Peljal sem se proti domu, ko sem na cesti videl neznanega moškega, ki je s ceste skušal potegniti mlado dekle,« je za Novice povedal vidno pretresen policist, ki je bil v tej noči priča smrti dekleta. »Takoj sem se ustavil in stekel iz avta. Zapletel sem se v spopad z oboroženim moškim,« je še dodal, nato pa nadaljeval svojo zgodbo.
Mlado dekle je skušal rešiti iz napadalčevih krempljev, a mu je moški sunil orožje, nakar je ustrelil dekle, ki je skušalo pobegniti. Uniformirani mož je na kraj nesreče takoj poklical reševalce in policijo, medtem pa skušal oživljati mlado žrtev. V lovu na morilca žal nimajo dovolj dokaznega gradiva, v pomoč jim je le skop morilčev opis.
Lov na morilca še poteka, a oblasti sumijo, da se je podal čez mejo, za njim pa bodo razpisali mednarodno tiralico.
T. K.
