Od začetka epidemije covida-19 marca letos je bilo v medijih in na socialnih omrežjih prelitega ogromno žolča o smiselnosti ukrepov, nevarnosti avtoritarizma, iskanju krivcev za nastalo situacijo in podobnem. K nelagodju je prispevala tudi nova vlada z nekaterimi vprašljivimi ukrepi, poskusom povečevanja pooblastil vojski in arogantnim komuniciranjem z javnostjo. Hkrati se je z vseh strani pojavilo ogromno histerije in obtoževanja glede neprimernega ravnanja ljudi med karanteno.
Seveda so tovrstni pomisleki povsem razumljivi, skepsa in gledanje oblasti pod prste tudi v času krize pa edino pravilno. Namen tega zapisa ni razpravljati o pravilnosti ukrepov, temveč izpostaviti argument, ki se vztrajno pojavlja pri tovrstnih kritikah: situacija je slaba, ker vlada/ljudje ne poslušajo strokovnjakov!
Na prvi pogled se tak argument sliši smiseln, saj je vsem jasno, da je mnenje epidemiologa v osnovi bolj kredibilno kot mnenje naključnega laika, vendar je slepo zaupanje sploh medijsko izpostavljenim strokovnjakom in organizacijam ravno tako zgrešeno kot brezpogojno sledenje oblasti. Še posebej so tovrstni argumenti absurdni v primerih, ko stroka ni enotna, in v primerih, ko področje razprave vsebuje tudi ključne politične, ekonomske in socialne komponente.
Moj namen ni napadati stroke kot take – jasno je, da so za vsako uspešno obvladovanje epidemije strokovnjaki z relevantnih področij kritičnega pomena. Vendar to ne pomeni, da je treba vsako izjavo strokovnjaka jemati kot suho zlato, sploh v primerih, ko je stroka neenotna in imajo njihova priporočila ogromne posledice na življenje slehernika.
Spomnimo se začetka leta in kako se je epidemija pravzaprav pričela. Poleg ravnanja kitajskih oblasti je ravno odpoved relevantnih strokovnih organizacij s Svetovno zdravstveno organizacijo (SZO) na čelu eden glavnih razlogov za nastalo situacijo. Ne spomnim se, da bi strokovna javnost januarja in februarja opozarjala na nevarnost in predlagala konstruktivne ukrepe, s katerimi bi lahko epidemijo zatrli v kali. Se pa spomnim številnih spornih izjav s strani SZO: mnoge se sumljivo berejo kot propaganda kitajskega režima, ki je mesece prikrival resnost epidemije.
Nekoliko za tem se spomnim trditev strokovne javnosti, da so navadne (kirurške) maske neučinkovite pri preprečevanju okužb in jih nima smisla nositi. Par tednov za tem so postale maske v številnih situacijah obvezne. Kasneje smo slišali izgovore za zavajanje v zvezi s pomanjkanjem mask v medicini in strahom, da bi jih ljudje razgrabili za svojo uporabo, kar je precej nesmiseln in pokroviteljski izgovor. V skrajnem primeru bi lahko praktično vsak doma izdelal improvizirano masko, ki sicer morda ni tako učinkovita kot proizvedene, vendar še vedno bistveno boljša kot nič.
V zadnjem času se je komunikacija z javnostjo precej popravila, vendar je škoda že storjena. Pri številnih je omenjeno ravnanje načelo zaupanje v sistem, kar je rezultiralo v širjenju paranoje in teorij zarote med populacijo.
Sedaj se lahko vrnemo na omenjene žolčne razprave, v katerih je sklicevanje na znanost in stroko postalo učinkovito retorično orodje za diskreditiranje nasprotnikov. Znanost je sodobna družba postavila na piedestal, zaradi česar se pogosto pozablja, do kje sežejo njeni okviri in da znanstveno srenjo predstavljajo ljudje, ki so prav tako krvavi pod kožo kot vsi ostali.
Ciljam na nek pojav oziroma način razmišljanja, ki ga pogosto opažam tako v medijih kot na družbenih omrežjih. Gre za neko obliko scientizma, katerega glavni problem ni, da se znanstveno metodo skuša aplicirati na področja, kamor ne sodi, temveč nekritično sprejemanje vsega, kar navzven izgleda kot znanost. Tipičen primer je prepričanje, da vsaka izjava ali članek uveljavljenega strokovnjaka že konstituira znanost in da vsako nestrinjanje laika z uveljavljenim strokovnjakom ali – bognedaj – s strokovnim konsenzom pomeni zanikanje znanosti.
Obtožba, da nasprotna stran zanika oziroma ne verjame v znanost, je zanesljiv dokaz, da imamo opravka z demagogom. Tovrsten argument je smešen že v osnovi: osebo, ki na nekem osnovnem nivoju ne verjame v znanost, boste zelo težko našli. Nikogar še nisem videl recimo podvomiti v dognanja s področja elektromagnetizma – morda zato, ker dandanes vsi v žepu nosimo precej neizpodbiten dokaz za pravilnost le-teh.
Dvomi v stroko se namreč pojavljajo skoraj izključno na visoko spolitiziranih področjih, katerim dejanska znanost še zdaleč ni podala definitivnih zaključkov, je pa posredi veliko finančnih, političnih, ideoloških in še kakšnih interesov. Nihče ne oporeka, da je znanstvena metoda legitimen koncept, toda ne smemo pozabiti, da je implementiran s strani ljudi. Ti so tako kot akterji na drugih področjih podvrženi pritiskom s strani nadrejenih, kolegov, politike in finančnih interesov kot tudi vplivom lastnih predsodkov in napak.
Še en primer tovrstne abotne argumentacije je sklicevanje na večinsko mnenje. Nekateri namreč mislijo, da je znanost tekmovanje v popularnosti namesto iskanja resnice.
Velik problem je tudi interpretacija strokovnih študij s strani medijev: dostikrat lahko naletimo na bombastične članke, ki se domnevno opirajo na strokovne študije, katerih zaključki pa se nikakor ne ujemajo z vsebino člankov.
Seveda vam bo zgornje argumente znal podati tudi vsak od teh ljudi, prepričanih, da je Znanost z veliko začetnico na njihovi strani. Vse, kar morate narediti, je, da jim podate kak članek ali študijo, ki zavrača njihovo mnenje in predsodke. Takoj boste dognali, da gre za nelegitimno psevdoznanost ali pa skropucalo prodanih duš, podkupljenih s strani zlih interesnih skupin.
Živimo v dobi, v kateri so institucije, ki naj bi ljudem podajale neko skupno, konsistentno, po možnosti v konstruktivno smer naravnano sliko realnosti, odpovedale. Nekateri se zato zatekajo k bizarnim teorijam zarote, drugi skušajo iz znanosti narediti religijo. Lahko pa sprejmemo dejstvo, da je naše dojemanje sveta zelo omejeno, da je treba na svet gledati z zdravo mero skepse in opozarjati na očitne manipulacije, še posebej, če lahko potencialno resno vplivajo na naša življenja.
TK