(PREDGOVOR)
Rdeče in modre luči so utripale po tihem in temnem naselju. Tu in tam je kakšen sosed pokukal izza vrat, a nihče ni prišel na prosto. Za razliko od umirjene zunanjosti je v hiši vladala prava norišnica. Policisti so hodili po stanovanju, mrliški oglednik si je ogledoval prizor, policist s fotoaparatom je zavzeto slikal. Njo so odpeljali v drugo sobo. Preden je zapustila kuhinjo, se je še zadnjič ozrla na s črno prevleko pokrito telo in krvavo lužo na ploščicah, ki se je počasi širila po belini tal. V kotu kuhinje se je zasvetil košček stekla. Hladilnik je bil še vedno odprt.
»Pa kaj mi res ne bi mogli prišteti pol točke?« Ne bo se vdal, dokler ne bo dosegel svojega, to je dobro vedela. Zatrla je nejevoljen vzdih. Vsak test isto.
»Ne. Odgovor ni pravilen, prav tako ti tudi drugje ne morem dati dodatnih točk.« Ostali dijaki so se zahihitali. Vedno se je našel nekdo v letniku, ki je izsiljeval.
»Pa kakšno je to sploh vprašanje.« Očitno se ne bo vdal. »Kako je bilo ime konju Aleksandra Velikega? Se hecate?« Ni se ji zdelo smešno.
»Nikakor ne.« Konica ustnic ji je zatrepetala. Najraje bi mu skočila za vrat in ga stresala, dokler ne bi prenehal. »Bilo je vprašanje za dodatno točko. Po pričakovanjih si nihče ni niti odprl niti prebral zgodovinskega učbenika. Od tod vprašanje.« Pa tudi zato, ker si je to lahko privoščila. To je maščevanje za vse tisto zafrkavanje med njenimi urami.
»Le tako boste mogoče odprli učbenik. Tudi imena mest je dal po svojem konju. Bukefalija? O tem mestu smo se pogovarjali na urah.« Trznila je z glavo. Močno ji je že najedal živce. Pod mizo si je začela luščiti kožico ob nohtih, ki so bili že čisto zmrcvarjeni. Lak je komaj še prikrival živčno reakcijo.
»To je izkoriščanje, da preberemo učbenik. Ni pošteno. Saj ste že vi imeli snov. To bi moralo biti dovolj!«
»Samo izkoriščate me! Hlapec sem vam, pri hiši le zato, da delam. Vi prasci. Kako vas vse po vrsti sovražim.« Majhna punčka je v svoji sobi pobožala grivo konjička, ki je poskakoval čez griče in doline na njeni postelji. Konjiček ni slišal kričanja v drugi sobi. Tudi udarcev ni slišal. Nanje je bil imun. Pogovarjal se je z deklico, bil je njen najboljši prijatelj. On je začaral deklico v princeso, ki jo bo ponesel v drugo deželo daleč, daleč stran.
Odrešilni zvonec jo vedno razveseli. Kolikor jo pač lahko. Med prerivanjem dijakov se tudi sama zrine na plano in odhiti proti zbornici. Glavo drži nizko, da se zlije z gručo dijakov okoli sebe v upanju, da je nihče ne bo ustavil. Bil je konec tedna, le komu se je dalo še odgovarjati na vprašanja o razporeditvi testov, ki jih ne glede na pričakovanja dijakov ni vedela na pamet. Le kako bi jih? Zato obstaja rokovnik. Da razmišlja namesto nje. Če bi mularija znala uporabljati svinčnike še za kaj drugega kot za zabadanje sošolcev, bi učitelji imeli pol manj dela kot sedaj.
V kabinetu se je malo sprostila, a ne dovolj. Kdorkoli lahko vsak trenutek potrka na vrata. Zabrisala je predmete v torbico. Bo že doma dokončala delo. Odhitela je skozi zadnja vrata proti svojemu avtomobilu. Med lovljenjem gradiva v eni roki, iskanjem ključev v torbici v drugi roki in stopicljanjem na previsokih petah je brez nesreč prispela do avtomobila. Vsekakor se ni želela osramotiti pred dijaki, ki jih je poučevala. Da bi priletela na nos? Že tako je imela kaos v razredu, samo še s testi jih je držala na kratko. Nevzgojena mularija.
Preden je sedla v avtomobil, je iz žepa oprijete rdeče obleke izvlekla cigareto, jo vtaknila med razpokane ustnice in vdihnila dim globoko v pluča, nato pa izdihnila, da se je zvrtinčil okoli nje. Sladek dim smrti.
S konico petke je ugasila cigareto na tleh. Niti za milimeter ni zgrešila zoglenelega ogorka. Sledi načelu, da če si nekaj resnično želiš, si predstavljaj človeka, ki ga sovražiš, da to dobi pred teboj. Ni je boljše motivacije. V tem primeru si ga je raje predstavljala v cigaretnem ogorku, ki ga je z eksplozivno natančnostjo zdrobila. Iz torbice je izvlekla škatlico s tabletami. Na dlan si je stresla eno tableto in tik preden bi škatlico pospravila, si je v dlan stresla še eno. Kar brez vode ju je pogoltnila in sedla za volan.
Vožnje do doma se ne spomni dobro, njene misli je zajela prijetna omama. Misli so postale počasnejše, gibi lenobni. Torbico je vrgla v kot za vrati, kamor so kmalu sledile tudi petke. Kar brez copat je oddrsala do naslonjača v miniaturni kuhinji, ki si tega imena ne zasluži, in se zleknila vanj. Noge je dvignila na naslonjalo stola, glavo pa nagnila nazaj, da ji je visela preko roba stola, vse dokler se niso njeni sveti lasje dotaknili tal. Bose noge je naslonila na steno, na kateri so se že izoblikovali temnejši madeži barve. Z glavo, še vedno nagnjeno nazaj, si jih je ogledovala. Če bi desni rob odtisa nekoliko razpotegnil in mu dodal na koncu kljunček, levo stran pa izravnal, bi dobil krokarja. Srhljivega črnega krokarja. S palcem na nogi je v vijugi potegnila po steni proti tlom. Krvavečega krokarja.
»Daj tace dol s stene, pujsa nemarna. Jaz sem belil, ti mi pa stene uničuješ. Svoje stvari uničuj. Samo za uničevanje si dobra, spelji se, da te ne vidim več.« Moški je zamahnil proti njej. Deklica je prepozno umaknila noge s stene, zato je v sobi zamolklo počilo. Punčka je kriknila in se skobacala iz postelje. Njene oči je zajel strah. Sklonila se je in zbežala iz sobe, stekla po umazanem hodniku in ven na zanemarjeno dvorišče. Tuji otroci iz njihovega blokovskega naselja so se igrali nedaleč proč. Stisnila je roke k sebi. Svojega konjička je pozabila, a nazaj si ni upala. Naslednjič je ne bi odnesla s takšno lahkoto. Noga jo je bolela, zato se je sklonila, v roko vzela kamen in začela risati po zemlji. Narisala je očka in mamo. Mama je bila žalostna. Narisala je mavrico, a ker ni imela barv, je odtrgala košček trde trave, ki ga je našla in ga v loku položila na mavrico. Veter je razpihal koščke trave, zato jih je močneje pritisnila v mehko zemljo. Nabrala je marjetice, jim potrgala cvetove in ob travnatem loku posula bele cvetne lističe. Rumen cvetni prah je iztisnila iz sredice marjetice in ga potresla pod belo barvo. Na vrhu mavrice je narisala majhno punčko, ki je v rokah držala konjička. Prekrila jo je senca. Pogledala je gor in zagledala gručo otrok okoli nje, ki so se ji posmehovali. Ni razumela, zakaj. »Sosedova packa je,« je odmevalo v skupini. »Nas boš lovila, packa?« Obrnila se je nazaj k svoji slikici. Eden od fantov je začel teptati in uničevati njeno sliko, zato je zakričala in ga skušala ustaviti. Odrinil jo je, da je padla na tla, množica otrok pa je pobegnila.
Kruljenje jo je opozorilo, da je lačna. Sovražila je ta zvok. To potrebo po hranjenju. Ker jo je spominjalo na to, da preveč rada žre. Zvalila se je s svojega naslanjača in se ustavila pred policami. Na polici je ležal kos kruha, sicer že malo star, a ne prestar, da ga ne bi mogla pojesti ali vsaj speči. Lahko bi si pripravila makarone. Odprla je vrata hladilnika. Notri je bilo nekaj jogurtov, mlečni sirček, salama, tudi neka marmelada.
»Spet buljiš v hladilnik? Nisi že dovolj debela? Daj se malo poglej.« Punčka hitro zapre vrata hladilnika in odfrči v svojo sobo. Raje ne bo jedla. Ne mara obsojajočega pogleda pri vsakem grižljaju, ki ga nese k svojim ustecem. Pogledala je svoj trebušček, prijela kožo in jo pomela med palcem in kazalcem. Tu spodaj tiči maščoba. Prijela je svojega konjička v roke in ugriznila v njegov uhelj, ki je imel okus po starem, a pomirjujočem. Pozneje je v opravičilo dobila čokoladico.
Iz hladilnika je vzela kos čokolade in ga pojedla. A nikdar ni ostala le pri enem koščku: v nekaj minutah je izginila cela čokolada. Kje je njena terapevtska žoga? Stisnila jo je in gledala, kako šivi izstopajo, se napenjajo, blago spremenja barvo. Nato pa spustila. Ponovno napela. Spustila. Ni je dovolj pomirilo, počutila se je preveč napeto. S prsti je trkala po mizi. Skušala je brati, a je nobena knjiga ni pritegnila. Lahko bi šla ven s prijateljicami, da se znori, a je večina njenih nekdanjih žurerskih prijateljic imela doma že otroke in družino. Brado je naslonila na hladno površino mize in k sebi potegnila telefon. Še je imela nekaj časa. Prižgala je telefon in se ustavila na YouTube kanalu. Avtomatsko ji je že ponujal nabor njenih najljubših pesmi. Pritisnila je na prvo, odložila telefon na mizo in z zaprtimi očmi poslušala glasbo. Z glavo je kimala v ritmu glasbe, dokler je ta ni zasvojila. Vstala je in začela plesati po sobi. Divji ritmi glasbe so ji napolnjevali telo, da se je nenadzorovano vrtela po majhni sobi. Ko je zmanjkalo pesmi, je zmanjkalo tudi nje. Sesedla se je na stol, iz sebe je spravila vso napetost tistega dne. Končno je bila pomirjena. Zazvonil ji je telefon. SMS.
Prideš danes?
Mama ji je pisala. Saj res, skoraj je pozabila, da imata danes starša obletnico. Kupiti ji mora rože. Kratko je odpisala.
Ja. Pridem.
Odgovor je bil hiter in kratek.
Ok.
Stisnila je ustnice. Ponovno je zazvonil telefon. Tokrat je bila budilka. Vstala je, se na hitro uredila in že odpravljala, ko si je premislila. Slekla si je kavbojke in si raje oblekla lepo črno krilo. Oboževala jih je. Sploh način, kako so objela njene boke, v koraku pa je blago valovilo v vetru. Zavrtela se je na petah, da je krilo vzvalovalo ob njej, se napelo, dvignilo in se zvrtinčilo nazaj proti tlom. Nasmehnila se je, odprla vhodna vrata in jih za seboj zaklenila.
»Kaj? Takšna boš šla ven? V krilu? Pa saj nisi normalna. Poglej te svoje debele noge. Sram te naj bo.« Z gnusom se je obrnil proč. »Preobleci to sranje, preden ga strgam s tebe in boš šla naga.« Dekle je sklonilo glavo in v rokah mencalo del belega krila, prekritega z rožami. »Ampak meni je všeč.« Stisnil je roke v pesti, se v besu pognal proti njej, prijel rob krila in ga skušal sleči z nje. Mladenka je začela kričati in se otepati nasilnih rok, pri tem pa panično skušala na sebi obdržati svoje oblačilo. Blago se je v neenakovrednem dvoboju glasno raztrgalo. »Ne,« je kriknila. Glasno se je zasmejal in jo izpustil. »Takšna pa le pridi.« Obrnil se je in odšel, ona pa je stekla v svojo sobo.
Pred stavbo starega videza je zavila. Opeke so bile iz trdega granita. Stavba je delovala stara, a je bila trdna, zastrašujoča. Nihče si ne bi mislil, da je v tej zgradbi ambulanta doktorja Staniča. Zapustila je avtomobil in se povzpela po betonskih stopnicah proti vratom. Odprla je težka vrata in stopila v presenetljivo svetlo in moderno urejeno čakalnico. Stoli so bili ravno prav narazen, mizica na sredi pa je bila obložena z revijami. Rdeče lilije sredi mizice so sobi pridale pridih topline. Prijazna sestra za pultom se ji je nasmehnila in jo povabila, naj počaka. Kot vedno je bila nekoliko prehitra. Sedla je na bel stol, v roke prijela žensko revijo in jo prelistavala. Približala si jo je k očem, da je lahko prebrala majhen napis na dnu strani.
»Daj še bolj bulji noter. Že tako si napol čorava.« Mlado dekle se ni pustilo motiti, temveč si je le popravilo kovinska očala. Iz čistega kljubovanja je še nekoliko bolj dvignila knjigo k očem. To ga je seveda besnilo. Njegova beseda je bila dolgo zakon v hiši in ni prenesel nespoštovanja. Besno je stisnil pesti, prijel knjigo, ki jo je brala, in jo pognal na drugo stran sobe. Mladenka je od jeze kriknila. »To je moje! Pusti me pri miru!« Pest ji je priletela v glavo, da se je opotekla proti naslonjaču, v katerem je še pred minuto sedela. Kri ji je primezela iz počene ustnice. Počasi si jo je obrisala s prstom. Lice jo je peklo, ustnica jo je bolela, v glavi ji je odzvanjalo. Izpod oči je besno pogledala moškega, ki se je vzpenjal nad njo. Zajelo jo je sovraštvo in v navalu besa je prijela v roke knjigo s knjižne police in mu jo z vso silo zabrisala v glavo, nato pa se je pognala s stola, ga odrinila s poti in pobegnila iz nove družinske hiše. Ni se ozrla nazaj.
Obrazu je približala katalog, ki ji ga je izročil psiholog in preučevala embalažo tablet. Delala se je, da zavzeto bere, a je z očmi le preletavala besede. V glavi se je že odločila, da bo tablete zavrnila. Te, ki jih ima sedaj, ji povsem ustrezajo. Zmogla je prijazen kimljaj in mu vrnila katalog.
»Hvala vam, vendar bi raje ostala na teh, ki jih imam.«
»Ste prepričani? Te so kar močne.«
Prikimala je z glavo. »Povsem sem prepričana.«
»Dobro, potem vam zaupam,« se ji je prijazno nasmehnil psihiater. »Vendar ne pozabite, ena na dan je čisto dovolj. Če slučajno pojeste kakšno več, me takoj pokličite. Lahko kar močno vplivajo na vaše duševno stanje.«
Zavzeto je prikimala njegovemu svarilu in mu zagotovila, da je vse v najlepšem redu. Nekaj sprevrženo zabavnega je bilo v tem, da ga je vlekla za nos. Bila je skoraj ponosna nase. Skoraj.
Ob odhodu iz ambulante je zavila še v bližnjo večjo trgovino. Želela je kupiti rože za mamo. Na razprodaji so imeli vrtnice. Še posebej lepo roza vrtnico je prijela v roke in si jo ogledovala. Eno vrtnico je že podarila mami. Rasla je pred družinsko hišo, v katero so se preselili iz bloka v mestu. Takrat je želela kupiti vrsto vrtnice, ki bi pognala nekaj cvetov in ostala bolj pri tleh. A se je pri nakupu kar močno oštela, saj je po nesreči kupila vzpenjavko. Še v istem letu jo je tako morala mati z vrta preseliti pod okno, kjer se je vrtnica počasi vzpenjala ob steni in začela prekrivati pročelje hiše. Izgledalo je skoraj divje. Trnje se je zajedlo v stene, ovijalke pa so se začele prerivati pod vrh strehe, zato jo je bilo potrebno vsako leto močno skrajšati. Vrtničina moč in njena želja po življenju sta bili neverjetni. Rasla in razbohotila se je, kot bi želela objeti celotno hišo in jo zdrobiti vase. Zdrobiti njo.
Dala jo je v voziček.
Spet je robantil po hiši. Jezilo ga je, ker so toliko nakupili. Menda samo zapravljajo denar. Jezno je stisnila dlani, saj so zapravljali materin denar in ne njegov. A nihče si mu ni drznil tega povedati. Vsi so le držali v sebi. Začela si je luščiti obnohtno kožico. Zaslišala je mamin krik in kmalu nato plosk udarec. Najraje bi zabila vanj s pestmi, tako je bila besna. V hitrih in nenadzorovanih gibih je hodila po sobi. Bila je živčna. Stiskala je pesti, ki so se ji rahlo tresle. Ponovno je kričal na mamo. V besu je pograbila svojo plišasto žival iz otroštva in jo z vso silo zagnala v vrata. V sebi je čutila nemoč. In jezo. Stalno naraščajočo jezo.
Pred vrati družinske hiše je postala. Barva na obrobi vrat je bila obledela, vrt zaraščen, preko okna pa se je vzpenjala velika vrtnica. Rosa, ki se je obesila na trnje, se je krvavo lesketala v polmraku, ki so ga ustvarjali oblaki.
S težkimi nogami je stopicljala po potki, v rokah pa je nosila vrtnico. Spet se je počutila kot majhna deklica, vse okoli nje pa je bilo tako zelo veliko. Pritisnila je na zvonec in počakala. Črke pod zvoncem so obledele in nekoliko postrani visele na žebljičkih. Imelo jo je, da bi prijela črko in jo postavila v pravilen položaj. Ni res. Rada bi prijela črko in jo treščila na svoje mesto. Tako pa jo je le pustila, da je delovala mrtva in nepremična. Napačna. Vrata so se odprla, vstopila je. Vljudnosti pozdravi so bili preveč osladni.
»Boš kavo?«
»Lahko.«
Tišina.
Medtem ko je kuhal kavo, je pogledala okoli. Kuhinja, kot jo je poznala. Na polici je med orhidejo in vijolico čepel majhen zajček. Indikator, da je bila pred kratkim velika noč. Majhen odsev kiča in intimnosti v drugače hladni kuhinji. Vrtnico je odložila na mizo.
»Kje je mama?«
»Ni je.«
Velikokrat je ni bilo doma. Vsaj v zadnjem času. Pogrešala jo je. Že dolgo jo je pogrešala.
»Tukaj imaš kavo.«
»Hvala.«
»Vzemi si, kar boš«.
»Prav.«
Tišina.
Začel je govoriti. O sebi. O dogajanju okoli. O svetu. Kaj vse ga je jezilo in kaj vse bi spremenil. Gospodarstvo je v kurcu. On bi vse nagnal domov in zaposlil nove, mlade ljudi. Globalizacija je laž. Zakaj bi se ozračje segrevalo, če imamo še vedno mrzle zime. To je sigurno nategovanje ljudi. Vse migrante bi bilo za nagnati, naj gredo drugam kruh žret. Pod njegovo streho ga ne bodo. Ponovno ga vsi izkoriščajo. On samo dela. Za vse druge dela, nikdar zase. Ves čas ga samo zmerjajo. Nihče ga ne mara, a hkrati ne morejo brez njega. Ne ve, zakaj.
Začela si je luščiti kožico ob nohtih. Ni je bilo več veliko. Vtaknila bi si prste v usta in pogrizla nohte, a to ni bilo primerno, zato je le stiskala prste v naročju, žile na rokah so ji utripale. Bledo modre žile na njenih bledih rokah. Življenjska tekočina, z vsakim utripom srca bližje smrti. Po torbici je pobrskala za tabletami. Pozabila jih je doma.
Začel je govoriti o materi. Govoril je, da ga ne posluša, da mu krade denar. Govoril je, da jo mora vreči iz hiše. Coprnica ga je namreč samo izkoriščala in mu uničevala življenje.
Vznemirjeno je skočila pokonci. Njeni gibi so postali nenadzorovani. Roke so se ji malo tresle, ko je ponesla kozarec vode k ustom. To se ji je v zadnjem času pogosto dogajalo. V malomarni neprevidnosti ji je iz rok ušel kozarec. Lahko ga je gledala, kako je poletel k tlom. Ni se stegnila za njim. Ob dotiku s ploščicami je kozarec razneslo na tisoče majhnih koščkov, ki so se kot kristali razsuli po kuhinjskih tleh. Pok razbite glaževine je bil fascinanten, kot glasba za njena ušesa. Bil ji je nadnaravno všeč. Če bi lahko, bi vrgla še enega. In še enega. Vse dokler ne bi bila cela kuhinja prekrita z majhnimi kristalčki. Ko ji je z ustnic ušel smehljaj, je počilo.
»Kaj si naredila! Si res tako prekleto štorasta. Je treba vse razbiti, ko prideš na obisk?!« Bil je besen. Mislil je, da je to naredila zanalašč. Morda pa je, še sama ni vedela. Brez besed je vzela smetišnico in metlo, da bi pospravila nered. Ob toči besed, ki so padale po njej, je tiho pospravila kuhinjo. Postajalo ji je vedno bolj vroče. Kljub besedam psihiatra, naj si besedam ne pusti do živega, jih ni mogla preslišati. Pred njo so ponovno razgrinjale vse prej kot srečno otroštvo in krivice. Močno je stiskala zobe, da bi ostala tiho, da bi zadržala naraščajočo jezo. Nekaj je morala početi. Mame še vedno ni bilo, v želodcu pa ji je že krulilo. Segla je po kruhu, ki ga je imel veliko na zalogi, in vzela nož iz predala. Trdno se je oprijela noža, po hrbtenici ji je spolzel hlad. Odprla je vrata hladilnika in se zazrla vanj. Točno je vedela, s čim si bo postregla.
T. K.