Opazuj nekoga, ki ne meri in šteje,
ki ne stremi k temu, da bi bil bogatejši,
ki se ne boji izgub,
ki ga tudi lastna osebnost ne zanima –
Ta je svoboden.[1]
Jalāl ad-Dīn Muhammad Rūmī (Dželaludin Rumi) se je rodil v 13. stoletju (1207–1273) na ozemlju današnjega Afganistana, velik del svojega življenja pa je s svojo družino kasneje preživel v Konyi (ozemlje današnje Turčije). Nasploh je imela njegova družina velik vpliv na njegovo življenje in pisanje, saj je Rumija ravno njegov oče, takrat dobro znan verski učitelj, navdušil nad sufizmom. Od rojstva naprej je bilo Rumijevo življenje tako prežeto z mističnostjo in sufijsko ljubeznijo in hlepenjem po enosti z Bogom. V duhu takih prepričanj je Rumi v drugi polovici svojega življenja začel prijateljevati s Šamsom al-Din Tabrizijem, ki je imel na njegovo poezijo ogromen vpliv. Njuno druženje je namreč Rumija spodbujalo k preizpraševanju verske izobrazbe, ki jo je poprej pridobil med študiranjem v Siriji (tam je raziskoval sunitski islam), in k razbiranju tistega, ker je zapisano med vrsticami posameznih pasusov Korana. Ko sta se Rumi in skrivnostni sufi Šams leta 1244 srečala, je Rumijevo pisanje šele postalo pisanje ekstaze in večnega plesa z Bogom: če je bil Rumi poprej preudaren učitelj, ki je večino svojega časa namenjal učencem, je Šams v njem prebudil strast do Boga in strast do pisanja pesmi. Prva pesem, ki jo je Rumi kadarkoli napisal, se je namreč pojavila ravno v pismu, ki je bilo namenjeno Šamsu. To edinstveno prijateljstvo in pogovori, ki so Rumija tako navdahnili v preizpraševanju vsega, o čemer je poprej predaval svojem učencem, so mistiku omogočili začetek doživetega pisanja o treh glavnih motivih, ki se srečujejo v njegovih pisanjih – ljubezen, Bog in ljudje, s katerimi živimo svoja življenja, se ljubimo in prijateljujemo.[2] To so pravzaprav trije motivi, ki se nam v Rumijevih pesmih kažejo skupaj, kot Eno:
Vse življenje iščem tvoj obraz,
iščem ga od začetka svojih dni
in danes sem ga uzrl.
Videl sem šarm, lepoto
Nedoumljivo milost obraza,
ki sem ga tako dolgo iskal.
Danes sem te našel in tistim,
ki so se mi včeraj smejali in me zaničevali,
je žal, da niso iskali tega, kar sem iskal jaz.
Očaran sem ob veličastju tvoje krasote,
želim si, da bi te lahko gledal z nešteto očmi.
Srce gori v strásti,
saj je tako dolgo iskalo čudovito lepoto,
ki jo zdaj občudujem.
Bilo bi me sram,
če bi to ljubezen označil za človeško,
hkrati bi se zbal Boga, če bi rekel, da je božanska.
Tvoj blagi dih je prišel v mir mojega vrta
kakor jutranja sapica.
Vame si vdahnil novo življenje,
postal sem tvoje sonce in tudi senca.
Moja duši kriči od navdušenja,
vsako vlakno moje biti je zaljubljeno vate.
Tvoj sijaj je v mojem srcu zanetil ogenj.
Prebivam v hiši usmiljenja
in moje srce domuje v molitvi.[3]
***
Ljubiti pomeni priti k Bogu,
Ljubimčeva prsa nikdar ne bodo čutila žalosti.
Ljubimčevega oblačila
se nikdar ne bo dotaknila smrtnost.
Ljubimčevega telesa
nikdar ne bo pokopala zemlja.
Ljubiti pomeni dospeti k Bogu.[4]
***
Vsi ljubimci iščejo posebna znamenja,
medtem ko jih ljubezen vodi samo do Njega,
ki nima nobenih znamenj.[5]
Zaradi negodovanja velikega števila Rumijevih učencev, češ da njihov učitelj preživlja preveč časa s svojim dragim prijateljem, je Šamsa Rumija zapustil in odšel iz Konye. Razočarani Rumi je prijatelja dolgo iskal, mu pisal pesmi in naposled ponj v Damask poslal svojega sina Sultana Valada. Ko se je Šams končno vrnil, je Rumi v njegovi družbi spet užival le kratek čas, dokler ni 5. decembra 1248 Šams stopil na zrak in skrivnostno izginil.[6] Po tem naj bi ga Rumi še dve leti brez uspeha iskal, nato pa se je vrnil v domači kraj in znova pričel poučevati sufizem in duhovni ples vrtečih se dervišev, po katerem je bil njegov red (Mavlavi) tudi tako poznan. Rumi je namreč verjel, da je ravno kombinacija glasbe, petja in poezije tisto, kar nas popelje na pot k Bogu. Med ritualizirano prakso plesa dervišev naj bi se duša izgubljala in ponovno našla …
Rumi je svoj pogled na sufizem in sufijsko poslanstvo vse do svoje smrti strastno razkrival v vsem, kar je pisal:
Sufi razpre svoje dlani pred vesoljem
ter vse kar dobi, razda.
Videti je kot nekdo, ki na ulici prosi vbogajme,
toda on prosi za to,
da bi ti dal svoje življenje.[7]
***
Najprej se je pojavil v neživi podobi;
nato je stopil v svet rastlin
in mnogo let živel kot rastje,
ne da bi se zavedal tega, kar je bil poprej.
Potem je napredoval do obstoja v živalski obliki,
kjer se sebe kot rastline zopet ni več spomnil;
razen tedaj, ko je začutil željo po zelenju,
v pomladnem cvetenju sladkih dišav,
kot dojenček, ki išče dojko, ne da bi vedel, zakaj.
Modri Stvarnik ga je iz živalskosti
nadalje povzdignil do človeške stopnje,
tako da je napredoval iz koraka v korak,
postajal vse bolj inteligenten in spreten.
S seboj tudi zdaj ne nosi spominov preteklosti,
njegova sedanja duša
bo znova ugledala spremembe.
Čeprav je zaspal,
ga Bog v njegovi pozabi ne bo zapustil.
Prebujen se bo zasmejal težavnim sanjam,
ki so ga mučile v spanju.
Spraševal se bo, kako je lahko pozabil,
da je v resnici srečno bitje
ter da so vse bolečine in žalosti, ki jih je zaznaval,
samo učinek spanja, preslepitve in utvare.
Ta svet se zdi trajen, čeprav je v resnici sen;
kdo, ko nastopa trenutek Velikega zmenka,
uide temnim predstavam, ki so ga preganjale,
ter v trenutku, ko ugleda svoj večni dom,
z nasmehom pogleda nazaj na strešne tegobe?[8]
Pod velikim vplivom, ki ga je Šams pustil na svojem prijatelju, je pričelo nastajati tudi eno od najznamenitejših Rumijevih del: pesnitev Matnavi, ki jo je Rumi pričel pisati v perzijščini v zadnjih letih svojega življenja. Prvo knjigo naj bi začel narekovati, ko mu je bilo okoli 54 let (torej okoli leta 1258), do leta 1273 pa je napisal šest knjig (zadnja naj bi bila nedokončana), v katerih je v svojem stilu nanizal 25 000 verzov, ki med seboj družijo citate iz Korana, zgodbe iz vsakdanjega življenja in različne sufijske modrosti. Čeprav je Rumi na zahodu pogosto obravnavan kot pesnik, ki predstavlja most med religijami in idejami zahoda in vzhoda, je Matnavi delo, v katerem je jasno zapisana njegova osebna islamska oziroma sufijska svetovna orientiranost. Takšen pogled na svet je morda presenetljiv, saj Rumi v eni od svojih pesmi o svojem nadverskem dojemanju boga pravi takole:
Nisem kristjan, ne jud ne musliman
in ne hindujec, budist ali častilec zena.
Ne spadam v nobeno vero ali verski sistem.
Nisem iz Vzhoda in tudi iz Zahoda ne.
Ne prihajam ne iz oceana ne iz zemlje;
ne iz naravnih prvin ne iz zraka.
Nisem sestavljen iz elementov.
Ne obstajam ne v tem ne v onem svetu.
Nisem naslednik Adama in Eve
ali kake druge zgodbe.
Sem na kraju, ki ni kraj, sem sled, ki nima sledi.
Nisem niti telo, niti duša.
Pripadam Ljubezni.
Oba svetova vidim in častim kot enega.
Prvo, zadnje, notranje, zunanje –
vse povezuje dih, ki diha človeka.[9]
Nasploh je ideja (zahodnjaškega) razumevanja Rumija kot mistika, ki je poseben navkljub islamu kot teološki in filozofski tradiciji, ki ji je pripadal, in ne zaradi njega, zelo pomembna in povedna. Po pisanju Rozine Ali (New Yorker) je Rumi po eni strani najbolje prodajan pesnik v celotnih Združenih državah Amerike, kjer pa ga nikoli ne opredeljujejo kot muslimana, saj namesto tega o njem pišejo kot o mistiku, svetniku oziroma sufiju. Rumi je v začetku svojega zadnjega dela, že omenjene pesnitve Masnavi, jasno zapisal, da Masnavi oziroma islam predstavlja izvor izvorov religij in da je zbirka knjig Masnavi pravzaprav razlagalec korana: “This is the book of the Masnavi, and it is the roots of the roots of the roots of the (Islamic) Religion and it is the Explainer of the Qur’ân.” Za začetek brisanja islamskih korenin iz mistične poezije naj bi veljala viktorijanska doba, kar je najbolj vidno v (angleških[10]) prevodih Rumija in Hafisa. Leta 1870 je bil v ZDA sprejet zakon, ki je omejil število muslimanov, ki so lahko vstopili v državo, 100 let kasneje pa je tamkajšnje vrhovno sodišče že opisovalo sovražnost ljudi islamske vere do preostalih verskih skupnosti, še posebno do kristjanov … Vse, čemur smo (ne samo v ZDA) priča danes, ni torej zgodovinsko gledano nič novega. Pot prevodov in interpretacije Rumijevega pisanja je pot ideologije, ki je vmes očitno večkrat zašla še na pota orientalizma, kot jih je v znamenitem delu popisal Edward W. Said (Orientalism[11], 1978) – pota, ki rišejo binarne in klišejske reprezentacije Orienta, ki je (na podlagi predpostavke o zahodnjaški superiornosti) vedno barbarski, skrivnosten, nevaren in nazadnjaški. Leta 1898 je prevajalec James Redhouse v predgovoru k objavi dela Masnavi v angleščini kultno Rumijevo delo opisal brez omembe besed islam ali Koran: “The Masnavi addresses those who leave the world, try to know and be with God, efface their selves and devote themselves to spiritual contemplation.” [Masnavi je knjiga o tistih, ki so zapustili ta svet; o tistih, ki so poskušali spoznati in sprejeti Boga in se posvetili duhovni kontemplaciji. Prev. A. P.] Sledilo je dolgoletno prevajanje ali bolje rečeno (re)interpretiranje Rumijevih del s strani prevajalcev, ki perzijskega jezika sploh ne obvladajo; še več, šlo je tudi za prepisovanje njegovih pesmi ob ukinjanju specifičnih islamskih besed, ki so posledica zgodb iz Korana (npr. ukinjanje uporabe besede hurija v eni od Rumijevih pesmi /hurija je po Koranu poimenovanje islamske device v raju, ki jo je v prevodih nadomestila simbolno izpraznjena besedna zveza popolna seksualna zadovoljitev/). Takšne vrste spiritualni kolonializem z minimaliziranjem islamskih referenc tako škoduje ohranjanju zapuščine islamskih pesnikov kot tudi omejuje naše razumevanje njihovih del. Prepletenost umetnosti znotraj ideologije posamezne oblasti je poznana že dolgo, pa vendar je ravno tržni kapitalizem ponudil umetnosti možnost trženja umetniških stvaritev (umetnin), ki so se s tem procesom pričele spreminjati v povsem uporabne predmete oziroma potrošno blago. Na tak način je iz umetnosti oziroma umetnin izgubljena njihova temeljna intrinzična vrednost – sposobnost spreminjanja sveta. Zloraba Rumijevih besedil in okoliščin njegovega življenja v skladu z zgoraj zapisanim danes tako dobiva povsem nove razsežnosti. Ko je na primer eden od najbolj znanih ameriških new-age gurujev Deepak Chopra, sicer znan po izjemnih sposobnostih hiperprodukcije knjižnih del (izda jih več deset na leto), izdal knjigo The Love poems of Rumi (1998), je priznal, da delo nima ničesar skupnega z originalom Rumijevega pisanja, saj je menda pri izdaji izhajal iz novih prevodov, ki temeljijo na vzdušju, ki kipi iz posameznih Rumijevih fraz, in na kasnejših novih uporabah tega vzdušja. V času in prostoru, ki postopoma izničuje (z)možnosti premišljanja o alternativnih oblikah (so)ustvarjanja naše prihodnosti, se nam, logično, tudi zakriva jasen pogled na našo preteklost. Za to, da bo karavana sveta še naprej dirjala v eno smer, mora biti tudi dojemanje umetnosti podvrženo narcistični izkušnji, ki nas bo vedno puščala prazne in nezadovoljne. Iskanje najkrajših, a najbolj smiselnih Rumijevih izrekov (ki to, kot smo pokazali, v resnici niso) bo po mnenju in merilu človeka današnjega časa ubilo več muh na en mah: za kratek čas bomo pijani in zadeti od občutenja globine, cenjenja umetnosti in sposobnosti uživanja življenja z osebami, ki jih ljubimo, živeli v očeh tistih, ki naše slike in napise opazujejo; natančneje, verjeli bomo v to življenje. Namesto da bi v umetnosti Rumija (in ostalih umetnikov) našli, pokazali in izjavljali revolucionarnost in radikalnost do enoznačnega dojemanja sveta (in religij/e/), ki je veljalo že takrat in velja tudi danes, jo izrabljamo za gradnjo sveta iluzij, ki nas z vsako življenjsko izkušnjo bolj izprazni in bolj disciplinira. Ljubezen se namreč ne more meriti po dolžini reinterpretiranih Rumijevih misli, ki naj bi to ljubezen opisovale.
Vse duše skušajo ubežati revščini in uničenju.
Kako žalostno! Bežijo pred srečo in zadovoljstvom.
Nihče ne more zmagati, če prej ni poražen.
O Ljubezen, potolaži me z uničenjem.[12]
S. S. & A. P.
Ali, Rozina. 2017. The Erasure of Islam from the poetry of Rumi. New Yorker. Dostopno prek: http://www.newyorker.com/books/page-turner/the-erasure-of-islam-from-the-poetry-of-rumi (10. 4. 2017).
Dželaludin, Rumi. 2010. Zakladi duše. Ljubljana: Zenit.
— 2017. Masnavi. Dostopno prek: http://www.rumi.org.uk/masnawi.html (15. 4. 2017).
Said, Edward W. 1996. Orientalizem: zahodnjaški pogledi na Orient. Ljubljana: ISH Fakulteta za podiplomski humanistični študij.
[1] Rumi 2010, 75.
[2] Rumi naj bi do svojega prijatelja Šamsa čutil tako spoštovanje in ljubezen, da ga je v svojih pesmih naslavljal kot Sonce, kar je tudi dobeseden arabski prevod njegovega imena.
[3] Rumi 2010, 40.
[4] Rumi 2010, 100.
[5] Rumi 2010, 110.
[6] Skrivnostno izginotje Šamsa Tabrizija je povzeto iz besedila Matnavi. Sicer obstaja mnoštvo različnih interpretacij odnosa med prijateljema; tako lahko na primer beremo o veliki težavi zaradi razkoraka v družbenem statusu, ki sta ga uživala Rumi kot ugleden član družbe – profesor religije in cenjen mistik – in Šams kot spiritualni vagabond. Od tod naj bi izviralo temeljno neodobravanje njunega odnosa, ki naj bi Rumija spodbudilo, da je v poroko s svojim prijateljem (takrat starim 60 let) prisilil svojo 11-letno hčer Keemio, ki pa je kmalu po poroki zbolela in umrla. Medtem ko se ena od zgodb o koncu prijateljstva sklicuje na tragično smrt hčere kot zadnje dejanje njunega odnosa, pa druga pravi, da naj bi Šamsa ubil Rumijevega sina, da bi tako maščeval sestrino smrt. Ne glede na to, kako so se poti dveh prijateljev resnično razšle, nedvomno ostaja resničen Šamsov vpliv na Rumijev pričetek pisanja pesmi.
[7] Rumi 2010, 95.
[8] Rumi 2010, 86.
[9] Rumi, 2010, 43.
[10] Iz angleškega jezika so tudi v slovenščino prevedena vsa Rumijeva dela, ki jih je do danes izšlo kar nekaj. To pritrjuje splošnemu dvigu zanimanja za Rumijevo pisanje. Knjige, ki so do sedaj izšle v slovenščini: Divji vrt (2004, Ljubljana: Alpha center), Skrivna glasba (2004, Ljubljana: Konto), Tkalci duha (2008, Mengeš: Bird Publisher), Poljub želim si tvoj (Ljubljana: Pance), Zakladi duše (2010, Zenit), Pot domov: sufijski modrostni izreki (2011, Ljubljana: Garbo Unique), Ogenj ljubezni (2017, Brezovica pri Ljubljani: Zenit).
[11] Knjiga Orientalizem: zahodnjaški pogledi na Orient je v slovenščini izšla leta 1996 pri založbi ISH.
[12] Rumi 2010, 75.
