Eden od odzivov na bivanje v družbi hitro spreminjajočih se trendov, novih spoznanj in izumov na najrazličnejših področjih, ki vplivajo na percepcijo realnosti ter na psiho sodobnega človeka, je obračanje posameznika k strokovnjakom za smisel. Ti predstavljajo novo oporo posamezniku, ki je izgubil zaupanje v tradicionalne institucije in primarne vire avtoritete. A zavračanje delovanja v skladu z družbenimi pričakovanji, zavračanje delovanja v skladu z dominantnimi ideologijami preko opuščanja starih in iskanja novih odgovorov za ovinkom pogosto naleti na iste ideologije, ki so zgolj zapakirane v humanistične in duhovne odtenke. Navodila za življenje, s katerimi se vsakodnevno srečujemo, lahko v nekaterih primerih pomagajo izboljšati kvaliteto življenja (na primer ko gre za zdravje), še večkrat pa ne morejo odpraviti resnejših težav (kot so materialne ali psihične), ki so povezane z globljimi družbenimi procesi in strukturami. Produkcija vednosti je v kapitalistični družbi v večji meri podrejena tržni logiki, zato že v izhodišču teži k ohranjanju takšnih življenjskih slogov, ki obstoječe strukture, procese in razmerja reproducirajo. Naj gre za nasvete pri vzgoji kolerabe ali otrok, nasvete pri doseganju boljšega orgazma ali pozornosti dobrih angelov, na vseh področjih naraščata prodaja priročnikov in kapital raznoraznih gurujev.
V družbi, ki »uzakonja« uživanje življenja in njegov največji izkoristek, predstavlja tudi uresničenje sebstva »najpomembnejšo obliko v svetem kozmosu prevladujoče teme individualne ‘avtonomije’. Ker tista posameznikova dejanja, ki so povezana z izpolnjevanjem vlog, nadzorujejo primarne institucije, posameznik kmalu spozna meje svoje ‘avtonomije’ ter se nauči svoj boj za samouresničitev in samopredstavitev prenesti v sfero zasebnosti« (Luckmann 1997, 101) [1]. V zasebnosti pa se razvija vrsta tesnobe, značilna za družbo, ki se je ločila od tradicionalnih družbenih vezi in vlog. Na eni strani ta tesnoba izhaja iz strahu pred zaostajanjem (na področju mode, vzgoje, dela, tehnologije, zabave, prehranjevalnih navad, vednosti itd.), strahu pred neizpolnitvijo pričakovanj Drugega in nenehnim izmikanjem uspeha (Salecl 2007) [2], na drugi strani pa iz kljubovanja tem pričakovanjem. Z zavračanjem se nam namreč vsiljuje občutek krivde in potrebe po zagovarjanju svojih odločitev in življenjskih slogov pred »utirjenim« svetom; glede na upoštevanje zadnjih resnic pa se razporeja tudi odgovornost za posledice, verjetnost za pripisovanje krivde sebi ali drugim.
V času, ko resnice, v katere verjamemo, že naslednji trenutek izgubijo svojo podlago in utemeljitev, v času relativnosti, subjektivnosti in individualizacije torej naraščata občutek tesnobe in potreba po iskanju smisla. Luckmann kot učinek odsotnosti monopola na družbenem področju prepoznava prav razrahljanost samoumevnosti smisla in vrednot. »V modernih družbah ne najdemo več zavezujočega splošnega smisla, ne vrednot za vse. Smiselnost življenja je negotova, nepotrjena« (Luckmann 2007, 262) [3]. Tesnoba, ki išče svojo razrešitev, je lahek plen »modrecev«, ki nagovarjajo našo edinstveno osebnost; plen novih, individualiziranih religij, ki se ponujajo na prostem trgu. Preizpraševanje smisla, ki je posledica tempa sodobne produkcije vednosti, vrednot in načinov življenja, nas pogosto pahne v iskanje novih avtoritet, k iskanju nekoga, ki nas bo »vzel v varstvo, […] nekoga, ki bo ukinil možnost izbire« (Salecl 134). Po odgovore se pogosto obračamo tudi k priročnikom, ki temeljijo na poenostavljeni globinski psihologiji, prikazujejo človeka kot žrtev razmer (in ne kot soustvarjalca realnosti) ter nam nudijo alibije za naše stanje in občutke (Frankl 2005) [4]. Ti priročniki največkrat nagovarjajo posameznikovo avtonomijo, ki predstavlja »obeležje osebe v sodobnih industrijskih družbah« (Luckmann 1997, 50) in »je tesno povezano z vsepričujočo potrošniško naravnanostjo« (prav tam). Posamezniku, ki je deležen avtonomije, je torej »prepuščena izbira dobrin in storitev, prijateljev, zakonskega partnerja, sosedov, hobijev, in […] celo ‘temeljnega’ smisla« (Luckmann 1997, 90). Pod vplivom potrošniške naravnanosti se posameznik tudi v kulturo in sveti kozmos vključuje kot kupec (Luckmann 1997, 91). Široka paleta priročnikov omogoča kupovanje pričakovanih odgovorov, ki jih posamezniki želijo slišati, prebrati, da bi potrdili, legitimirali svoja razmišljanja in ublažili občutke krivde. Tisto, kar potrebujejo, torej ni priročnik, temveč avtoriteta, na katero se lahko naslonijo in nanjo hkrati preložijo del odgovornosti za morda napačne zaključke.
Potrošniška ideologija torej počiva na tesnobi, ki jo med drugim vzbuja odgovornost za neuspeh in je posledica (sodobne) samopercepcije subjekta in njegove vloge znotraj družbe. V zvezi s tem Renata Salecl zapiše: »Medtem ko je zahodni subjekt na eni strani dojet kot samokreator (tj. subjekt, ki lahko iz sebe ustvari, kar mu ugaja, in se nič več ne zanaša na stare avtoritete, kot so družina, vera in država), je – po drugi strani izgubil ‘varnost’, ki jo je dajal spopad s starimi avtoritetami« (Salecl 52).
Ko se sodobni človek sprašuje o smislu, o pravilnih načinih življenja, pogosto pozabi, da je njegovo življenje samo kratek trenutek v zgodovini. Če smo danes prepričani, da je človeštvo šele sedaj spoznalo, kaj je za nas dobro in kaj slabo, kaj je naš smisel in namen, bo že nov dan pokazal, da smo se motili. Morda se ta zgodovinski trenutek od prejšnjih razlikuje v tem, da ima več ljudi priložnost preizpraševati svoje življenje. Morda je preizpraševanje življenja in njegovega smisla privilegij tistih, ki jim ni treba vsakodnevno skrbeti za golo preživetje, ali kot zapiše Thomas Luckmann: »Te bolečine itak napadajo ljudi, ki živijo v razmeroma luksuznih družbah. Večji del sveta ima hujše probleme« (Luckmann 262). Kakorkoli, danes je samo faza, ena izmed mnogih, v katerih je človeštvu uspelo preživeti ob smislih ali brez njih, in je faza, ki potrebuje več kot priročnik, da se izmota sama iz sebe.
B. B.
[1] Luckmann, Thomas. 1997. Nevidna religija. Ljubljana: Krtina.
[2 ]Salecl, Renata. 2007. O tesnobi. Ljubljana: Sophia.
[3] Luckmann, Thomas. 2007. Družba, komunikacija, smisel, transcendenca. 2007
Ljubljana: Študentska založba.
[4] Frankl, Viktor E. 2005. Človek pred vprašanjem o smislu: izbor iz zbranega dela. Ljubljana: Pasadena.
ilustracija: ©2023 Zala Reberc
