Danes ni 25. november niti se ne piše leto 1960. Tistega novembra, skoraj 57 let nazaj, so se tri (od štirih) sestre Mirabal (znane tudi kot Hermanas Mirabal oziroma Las Mariposas) vračale iz zapora, kjer so obiskale svoje može, priprte s strani avtoritarnega režima Rafaela Trujilla, takratnega diktatorja Dominikanske republike. Patricia Mercedes Mirabal Reyes, Maria Argentina Minerva Maribal Reyes in Antonia María Teresa Mirabal Reyes so predstavljale simbol upora, natančneje simbol ženskega upora, skupaj s svojimi možmi pa so bile članice skupin, ki so načrtovale rušitev avtoritarne oblasti Trujilla, ki so ga tudi dobro poznale. Rafeal Trujillo je namreč v času študija neuspešno dvoril Minervi, ki je veljala za najbolj radikalno in tudi najbolj izpostavljeno izmed vseh sester.
Tistega novembrskega večera, na pol poti proti domu, so bile sestre Mirabal skupaj s svojim voznikom ustavljene, plačanci diktatorja Trujilla so jim polomili vse kosti in jih zadavili. Njihova brutalna smrt je uporniškemu gibanju dodala še dodaten zagon, čez pol leta je bil izveden tudi atentat na Trujilla.
Dobrih dvajset let je minilo, preden so aktivistke pričele z obeleževanjem spomina na sestre Mirabal in omenjeni dan razglasile za dan boja proti nasilju nad ženskami. Šele leta 1999 pa je Generalna skupščina Združenih narodov (z resolucijo 54/34) 25. november razglasila zamednarodni dan za odpravo nasilja nad ženskami.
V Sloveniji smo šele leta 2008 dobili sistematično urejen Zakon o preprečevanju nasilja v družini, ki je bil nasploh šele prvi zakon, ki je nasilje natančno opredelil in tudi definiral različne vrste le-tega. Oktobra 2016 je bila sprejeta novela tega zakona, v kateri je eksplicitno zapisano, da je nasilje v družini prepovedano[1], oblike oziroma opredelitve različnih vrst nasilja pa so v zakonu razširjene:
Nasilje je vsaka uporaba fizičnega, spolnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja enega družinskega člana (v nadaljnjem besedilu: povzročitelj nasilja) proti drugemu družinskemu članu (v nadaljnjem besedilu: žrtev) oziroma zanemarjanje ali zalezovanje žrtve ne glede na starost, spol ali katerokoli drugo osebno okoliščino žrtve ali povzročitelja nasilja, in telesno kaznovanje otrok.
- Fizično nasilje je vsaka uporaba fizične sile ali grožnja z uporabo fizične sile, ki žrtev prisili, da kaj stori ali opusti ali da kaj trpi ali ji omejuje gibanje oziroma komuniciranje in ji povzroči bolečino, strah ali ponižanje, ne glede na to, ali so nastale telesne poškodbe.
- Spolno nasilje so ravnanja s spolno vsebino, v katera žrtev ne privoli, je vanje prisiljena ali zaradi svoje stopnje razvoja ne razume njihovega pomena, grožnje z uporabo spolnega nasilja, ter javna objava spolnih vsebin o žrtvi.
- Psihično nasilje so ravnanja in razširjanje informacij, s katerimi povzročitelj nasilja pri žrtvi povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske, tudi če so storjena z uporabo informacijsko komunikacijske tehnologije.
- Ekonomsko nasilje je neupravičeno nadzorovanje ali omejevanje žrtve pri razpolaganju z dohodki oziroma upravljanju s premoženjem, s katerim žrtev samostojno razpolaga oziroma upravlja ali neupravičeno omejevanje razpolaganja oziroma upravljanja s skupnim premoženjem družinskih članov, neupravičeno neizpolnjevanje finančnih oziroma premoženjskih obveznosti do družinskega člana ali neupravičeno prelaganje finančnih oziroma premoženjskih obveznosti na družinskega člana.
- Zanemarjanje je oblika nasilja, kadar povzročitelj nasilja opušča dolžno skrb za žrtev, ki jo potrebuje zaradi bolezni, invalidnosti, starosti, razvojnih ali drugih osebnih okoliščin.
- Zalezovanje je naklepno ponavljajoče se neželeno vzpostavljanje stika, zasledovanje, fizično vsiljevanje, opazovanje, zadrževanje na krajih, kjer se žrtev giba ali druga oblika neželenega vdora v življenje žrtve.
(ZPND – A, 2016).
V duhu zgoraj omenjene in v zakonu opredeljene eksplicitne prepovedi nasilja v družini je z novo novelo institucionalno prepovedano še telesno kaznovanje otrok, kar je povzročilo kresanje mnenj med tistimi, ki so se bali, da bo to vodilo v družbo permisivne vzgoje, in tistimi, ki so menili, da s tem delamo korak naprej. Korak k družbi brez nasilja. Realnost, žal, ni tako enostavna. Še več, javni diskurz in (ne)strinjanje okoli sprejemanja novega člena zakona sta simptomatična, saj sta, upoštevajoč letnice, ki smo jih nizali vse od začetka tega premisleka, pokazala, da pri poskusu obravnave in dejanskega boja proti nasilju obstaja nevarnost, da se od resničnih žrtev in dejanskih travmatičnih življenjskih zgodb zapletemo na dve stranpoti, ki preusmerjata pozornost od ključnih vprašanj in pomagata vzdrževati svet, v katerem 95 % žrtev nasilja pomoči ne bo nikoli poiskalo.
Živimo v času, prostoru in družbi, ki niso naklonjeni varovanju najbolj ranljivih družbenih skupin, med katere spadajo (tudi) ženske in otroci. Vzdušje vsesplošne negotovosti in strahu ne odvrača le pozornosti od ključnih družbenopolitičnih vprašanj, temveč nas zaposli z navidezno pomembnimi, v resnici pa tračarskimi dogodki in novicami, medtem ko se klestijo oziroma poskušajo odvzeti najpomembnejši civilizacijski premiki na področju pravic žensk. To je čas, v katerem mirno uspeva celo institucionalizacija[2] tolerance do nasilja, to je čas, v katerem na volitvah kandidirajo in zmagajo posamezniki, ki na ženske gledajo kot na drugorazredne državljanke, namenjene večinoma spolni (zlo)rabi. To je čas, v katerem 7 % anketirancev v raziskavi Evropske komisije o nasilju med spoloma, ki prihajajo iz Slovenije, meni, da je spolni odnos brez privoljenja upravičen, če je oseba (žrtev) pomanjkljivo oblečena. To je čas, ki ženske od njihovega rojstva naprej vzgaja in uči materinjenja in skrbi za vse in vsakogar ter s tem na njih prevali tudi odgovornost za uspešen zakon in srečno družinsko življenje, ki tako postaneta ultimativna cilja vseh tistih posameznic, ki v nasilju vztrajajo zaradi otrok, zaradi družine. To je čas, v katerem je med žrtvami nasilja v družini 80 % žensk, v 99 % pa so povzročitelji moški. To je čas, v katerem ženske – žrtve nasilja – ob spremljanju poročil s svojimi nasilnimi partnerji poslušajo: »Ti boš naslednja.« Medijsko poročanje je za mnoge glavni element razumevanja in interpretiranja sveta, zato moramo biti do poročanja o nasilju nad ženskami oziroma do poročanja o nasilju v družini še posebno kritični. Medijem namreč nasilja ne uspe postaviti v širši družbeni kontekst. »Ključni problem obravnave nasilja v slovenskem televizijskem dokumentarnem programu je melodramatizacija in individualizacija nasilja. Družbeno ozadje dogajanja (nasilja) je izgubljeno, individualna motivacija je predstavljena kot vir nasilja. Novinarstvo tako prikriva s prikazovanjem, saj lov za spektakularnim in dramatizacija onemogoča razumevanje pojava.« (FDV 2006, 81). Poročilo Centra za raziskovanje družbenega komuniciranja Medijske reprezentacije družinskega nasilja (2006) s Fakultete za družbene vede v Ljubljani nadaljuje: »Prostor dobivajo običajni neobičajni pojavi in dogodki (žena natepla moža…), […] opravka imamo z iskanjem spektakularnih primerov nasilja, torej z proizvodnjo »običajnih neobičajnih« novic. Posledica spektakularnosti in nenavadnosti kot kriterija selekcije je nevtralizacija nasilja ter konstitucija nasilja kot rezultata zgolj individualnih patologij, ne pa sistematične povezanosti nasilja z odnosi med spoloma in nocijo hegemonične moškosti v družbi« (ibid.).
Nas čudi, da je ta čas, čas, ki ga s svojimi odločitvami, delovanji in ravnanji sooblikujemo vsi, obenem tudi čas, v katerem ženske o nasilju (če se jim ga uspe rešiti), ki so ga doživele, spregovorijo šele po sedmih letih? Ali nas bi moralo biti kot družbo, kot celotno družbo sram, da 95 % žrtev nasilja pomoči ne poišče nikoli in da je do svojega petnajstega leta vsaka druga ženska v Sloveniji doživela vsaj eno od oblik nasilja? Naj nas bo sram, da mnoge izmed nas ne vedo, da sta tudi psihično in ekonomsko nasilje prepovedana in da nam ju, samo zato ker smo ženskega spola, ni treba trpeti? Sramujmo se tega, kot se sramujemo slabe angleščine naših voditeljev ali slabih rezultatov naših športnikov. Do danes sta bili na področju nasilja v družini narejeni dve raziskavi: Nasilje v družinah v Sloveniji (2006) in prva Nacionalna raziskava o nasilju v zasebni sferi in v partnerskih odnosih (2010), rezultati katerih so pokazali, da je bila vsaka druga ženska v Sloveniji do svojega petnajstega leta že žrtev nasilja, od tega jih je bilo največ žrtev psihičnega nasilja (49, 3 %), sledi fizično nasilje (23 %), nato premoženjsko nasilje (14, 1 %), omejevanje gibanja (13, 9 %), spolno nasilje (7 %) in omejevanje svobode (6, 1 %) (MDDSZ 2010). Danes že vemo, da je legalna enakost med spoloma zgolj navidezna in da se je v obdobju iskanja novih načinov dominacije nad žensko v patriarhalni družbi transformiralo tudi nasilje, ki je tako kot tudi ostale oblike izvajanja nadvlade postalo subtilnejše. Konkretno je to razvidno iz zgoraj navedene statistike, ki kaže, da je prevladujoča oblika nasilja danes psihično nasilje. V zahodni, okoli stvarne materije osredinjeni družbi je deklariranje in dokazovanje psihičnega nasilja včasih celo doživetje agresije nove vrste. Če kot žrtev (ženskega spola) namreč živiš v okolju, ki verjame večinoma tistemu, kar se lahko vidi (in oprime z rokami), to v praksi pomeni, da je bila ženska pretepena, če ima na telesu sledi modric, krvi ali ostale dokaze trpinčenja. Pri dokazovanju psihičnih travm oziroma posledic psihičnega zlorabljanja žensk se stvari zapletejo, posebno ob dejstvu, da v moški družbi, ki je utemeljena na moškem razumu, ženske že po naravi veljamo za malo manj racionalne, večino časa histerične nore babe, ki v resnici potrebujejo trdo moško roko, ki bo to norost prekinila. To je čas, ko je nasilje v družbi tako zbanalizirano, da vlada prepričanje, da so nasilni moški obenem tudi pripadniki točno določenih družbenih podskupin, ki s klenimi (slovenskimi!) moškimi nimajo veliko skupnega. To seveda ne drži, saj je zgoraj omenjena raziskava pokazala, da je nasilje odvisno od moškega, ki meni, da ima legitimnost oziroma pravico za izvajanje le-tega, kar je neodvisno od njegovega širšega položaja znotraj družbene strukture. Tako je na primer večina povzročiteljev nasilja dobro izobražena – največ jih je sicer končalo srednjo šolo, a se skoraj v enakem odstotku razvrstijo še v višjo oziroma nižjo izobrazbo od srednje: 41,1 % ima višjo izobrazbo od srednje, od tega jih ima 11,9 % magisterij, večina povzročiteljev nasilja je zaposlena za polni delovni čas, petina izmed njih redno uživa alkohol, 16, 7 % povzročiteljev pa nikoli ne uživa alkohola. Stereotipnih povzročiteljev nasilja (priseljenci, ki popivajo) ni, tako kot tudi ni stereotipnih žrtev (manj izobražene ženske, ki so ekonomsko odvisne od svojih partnerjev[3]), za katere v okviru družbenega konstrukta pogosto slišimo, da bi lahko vedele, v kaj se spuščajo, in da so si same krive. Nasilje nikoli ni igra za žensko, ki naj se trudi postati bolj pridna in bolj ubogljiva, bolj pozorna na izbruhe težkega karakterja svojega partnerja, ki skupaj s hitrim (nepremišljenim) jezikom predstavlja univerzalno opravičevanje nasilja, ki vodi v normalizacijo le-tega. V takem življenju bodo ženske vedno potegnile krajši konec.
Vse to kaže, da je nasilje nad ženskami podaljšan izkaz dominacije nad ženskami, ki temelji na spolni neenakosti. Predolga leta so ženske učili strategij podrejanja in pridnosti, ki naj bi jim pomagale prelisičiti nasilne partnerje (»bodi pridna«, »ne izzivaj ga«, »bodi tiho«), namesto da bi nam uspelo sooblikovati družbo, ki bi ženskam nudila pomoč in jim vlivala pogum za to, da se odločijo, da iz nasilja izstopijo. Na tem dotičnem preizkusu demokratičnosti naše družbe padamo vsak dan, ko nasilje zapiramo v zasebne domove, in vsakič, ko nasilje banaliziramo in s tem normaliziramo. Mene je sram tega.
A. P.
[1] ZPND-A (3. člen, 1. odstavek): »Nasilje v družini (v nadaljnjem besedilu: nasilje) je prepovedano.«
[2] Ob tem se spomnimo sodbe izpred nekaj let, v kateri je sodnica okrajnega sodišča Grosuplje zapisala: »[V] okviru tehtanja olajševalnih in obteževalnih okoliščin pač upoštevalo poleg okoliščin, da je bil obtoženec pod čustvenim pritiskom glede na to, da mu je [žena] opsovala mater, in glede na to, da je šlo za enkraten dogodek, je sodišče navedeno štelo kot olajševalne okoliščine, prav tako tudi, da je obtoženec nekaznovan, v okviru obteževalnih okoliščin pa je sodišče upoštevalo, da je obtoženec večkrat klofnil oškodovanko, saj bi po presoji sodišča zadoščala že ena klofuta v primeru, da obtoženec res ni mogel oškodovanki z besedami ustaviti njenega izbruha zmerjanja in psovanja njega in njegove mame, nikakor pa ne, da se je poslužil fizičnega nasilja s klofutanjem, še celo več, da jo je pahnil na tla, in ko se ji je usedel na trebuh, še naprej klofutal.«
[3] Podatki agencije FRA, ki je leta 2014 izvedla vseevropsko raziskavo Nasilje nad ženskami, kažejo, da se je »od 74 % do 75 % žensk pri opravljanju svojega poklica in na višjih vodstvenih položajih v življenju že srečalo s spolnim nadlegovanjem, vsaka četrta ženska v tej skupini se je z njim srečala v 12 mesecih pred raziskavo« (FRA 2014, 13).
Viri
Agencija Evropske unije za temeljne pravice. 2014. Nasilje nad ženskami: vseevropska raziskava. Dostopno prek: http://fra.europa.eu/sites/default/files/fra-2014-vaw-survey-at-a-glance-oct14_sl.pdf (1. 2. 2017)
Fakulteta za družbene vede Ljubljana. 2006. Medijske reprezentacije družinskega nasilja. Dostopno prek: http://www.mddsz.gov.si/fileadmin/mddsz.gov.si/pageuploads/dokumenti__pdf/r_medijske_reprezentacije_druz_nasilja.pdf (1. 2. 2017).
Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije. 2006. Nasilje v družinah v Sloveniji, rezultati raziskave. Dostopno prek: http://www.mddsz.gov.si/fileadmin/mddsz.gov.si/pageuploads/dokumenti__pdf/r_nasilje_v_druzinah_rezultati.pdf (1. 2. 2017).
— 2010. Nacionalna raziskava o nasilju v zasebni sferi in v partnerskih odnosih. Dostopno prek: http://www.arhiv.uem.gov.si/fileadmin/uem.gov.si/pageuploads/NasiljeRaziskava2010.pdf (1. 2. 2017).
Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND-A). Ur. l. RS 68/2016. Dostopno prek: https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/2016-01-2931?sop=2016-01-2931 (5. 2. 2017).
