Nedolgo nazaj je spektakel na nebu naznanil, da se začenja nekaj novega. Vsilil se mi je občutek, da še nisem pripravljena. Zdelo se mi je, kot da mnogi začenjajo z novim, jaz pa se še borim s starim. Zdelo se mi je, da sem ostala za časom, ker še nisem izpolnila vseh zadanih ciljev. In podobno kot jaz si še marsikdo drug ni privoščil novega začetka, medtem ko so nekateri prihod novega leta izkoristili za postavljanje novih ciljev ali pa za ponoven poskus osvajanja še nedoseženih. Novo leto in novi cilji vedno zahtevajo še druge novosti, zato se začetek leta zdi primeren čas za razmišljanje o novem.
In že komaj novo ni več novo. Še vsaj enajst mesecev veljavni koledarji, ki so ostali na policah trgovcev, so danes že »out«. Tako kot se stari modeli produktov pogosto prodajo samo še po znižanih cenah. Slogan sodobnega potrošništva je »novo je vedno boljše«. Sodobna potrošniška družba izrazito uživa v načenjanju, začenjanju, v uživanju novega. Četudi so navade, povezane z iskanjem in dojemanjem novega, predvsem stvar kulture in drugih družbenih ter ideoloških dejavnikov, naj bi bila težnja po iskanju novosti in novih izkušenj tudi del naših možganskih procesov (Cooper 2015). Takšna dominacija novega nad starim, kot smo ji danes priča, pa je vendarle specifika sodobne družbe, v kateri smo spodbujeni k zavračanju starega in načenjanju novega, vendar le dokler novo ostaja v okvirih prevladujoče ideologije, dokler ohranja obstoječe ravnovesje.
Novo se v vsakdanjem življenju ne predstavlja kot prisila, temveč nastopa kot možnost. Ta možnost pa vsebuje navidezno obljubo boljšega, vsebuje posebno simbolno vrednost. Ker novo nastopa samo kot možnost, nas izbira ne zavezuje. V liberalni družbi se vsaka izbira predstavlja kot svobodna, vendar z izbiro nase prevzamemo tudi odgovornost. Ker pa je sodobna družba obsedenost z novim prignala tako daleč, se upravičeno zastavlja vprašanje, ali naš odnos do novega res še vedno temelji na svobodni izbiri. V družbi, v kateri tekmovalni duh in sledenje trendom predstavljata neke vrste neformalno normo, se je težko izogniti občutku zaostajanja. Ideologija, ki jo oskrbuje družba nadzora, oblast, ki prihaja od spodaj; oblast, ki je vpisana v globini družbenega telesa in ne loči med vladajočimi in nadvladanimi (Foucault 2010), posameznika pripravi do sledenja, do prilagajanja pod pretvezo odločanja na podlagi svobodne izbire. Paradoks takšne družbe je, da sledilci novostim, t. i. »coolhunterji« (Kompridis 2006, 43), samih sebe ne vidijo kot sužnje modnih trendov, temveč se simbolična stigma bolj drži tistih, ki trendom ne sledijo ali jih celo odklanjajo.
Kot smo svobodni v izbiri novih predmetov, smo svobodni tudi v izbiranju novega načina življenja, novih oseb v svoji družbi, novih odnosov. Ta svoboda je del (post)moderne družbe, a hkrati del načina produkcije, ki se je zmožen vztrajno pretvarjati, da lahko izpolni vse naše želje in zadovolji vse naše potrebe (Kompridis 2006). Na ravni osebnih sprememb nov začetek predstavlja odziv na željo po doseganju boljših osebnih kvalitet, boljšega delovanja, učinkovitejšega soočanja s problemi ter učinkovitejšega doseganja ciljev. Četudi nov začetek, ki si ga zastavi posameznik, zanj predstavlja prelom s starimi navadami, delovanjem, načinom mišljenja in na ta način predstavlja svoboden, kreativen odziv na neko krizo oziroma konflikt, je kapitalizem skoraj vedno sposoben to svobodo, to idejo novega začetka preoblikovati v svojo korist. Ker je kapitalistični sistem (in s tem sodobna družbena razmerja) odvisen od novih idej in novosti, neprestano išče načine, da novo zaobjame v svoje okvire. To se dogaja na ravni potrošnje, na ravni načinov produkcije, na ravni osebnostne prenove in v drugih sferah vsakdanjega življenja kot tudi na ravni političnega delovanja.
Novo leto za mnoge predstavlja začetek nove dobe, točko zastavljanja novih ciljev, nov spopad z nekaterimi navadami. Sto let nazaj je Antonio Gramsci zapisal razmišljanje z naslovom »Sovražim novo leto« (Viewpoint magazine 2015). Že v tistem času je bilo namreč zaznati povezanost novoletnega spektakla s komercializmom, Gramsci pa v zapisu razmišlja predvsem o tem, kako trušč okoli novega leta posameznika dejansko (pri)sili k razmišljanju o tem, da med enim in drugim letom obstaja prelom, da se z novim letom in zaobljubami začenja nova zgodovina (prav tam). In mnogi so ob novem letu začeli svojo lastno novo dobo. Novoletne zaobljube so pogosto vpisane v aktualne družbene vzorce, so psevdoželje, podrejene družbenim trendom in vrednotam. Podatki, ki prikazujejo popularnost oziroma pogostost določenih novoletnih zaobljub, so zgovorni. Seznam najpogostejših novoletnih zaobljub je najbolj konkreten prikaz biopolitike na individualni ravni: več trenirati (telo), izgubiti težo, jesti bolj zdravo, bolje skrbeti za zdravje, piti manj alkohola, odvaditi se kajenja (Eysenck 2017). Ob tem pa še: naučiti se novih veščin, posvetiti več časa delu za osebno dobrobit ter preživeti več časa z družino in prijatelji. Discipliniranje telesa, kot kaže, predstavlja najpogostejši izziv sodobnega posameznika. Želja po novem telesu in popolni postavi je simptom razvrednotene (in plehke) družbe, ki je rek »zdrav duh v zdravem telesu« oropala intelektualne substance. Skrb za zdravje je sama po sebi seveda dobrodošla, a kam pod vplivom »wellness ideologije« (Poole 2015), ki se veže na kapital, izgine delo, ki ga zahteva »zdrav duh«? Zdravo telo sámo oddaja lažno podobo zdravega duha. Zdravo in čvrsto telo postaja vrednota po sebi, oblika pa postaja vrednost. A tudi če je naše telo danes popolno, že jutri ne bo več. Popolnost se bo naselila v nekaj novega, v nekaj, kar je še pred nami.
Uresničenje ciljev in potreb, ki segajo onkraj običajnega seznama zaobljub, seveda zahteva več kot enoleten trud, postavljanje teh ciljev pa ne čaka na prvi januar. Težava družbe, obsedene z novimi začetki in novim v kakršnikoli obliki, je izgubljanje discipline in vztrajnosti, ki sta potrebni za doseganje rezultatov. Lažje si je postavljati cilje, pri katerih lahko hitro potrdimo našo uspešnost. Četudi smo odprti do novosti in prihodnosti, lahko tako prihodnost za nas postane pretežko breme, če so naši cilji dolgoročni in oddaljeni. S takšnimi težavami se soočajo predvsem poskusi alternativnih družbenopolitičnih projektov. Še posebej zato, ker jim na poti stojijo strukturne omejitve. Obstoječe politične, ekonomske, družbene institucije skupaj z izpostavljenimi ideologijami namreč omejujejo naše možnosti delovanja, vplivajo na določanje naših ciljev, na naše odločitve in celo na novoletne zaobljube.
Ideja novega začetka nam je podtaknjena kot spektakel, ki družbo nadzira z ustvarjanjem lažnih alternativ, saj nove cilje vedno pogoltne ista ideologija. Vedno poganjamo pedala istega kolesa. Tovarne vrednot in življenjskih stilov skrbijo za to, da se kapitalistični projekt nikoli ne ustavi. Da bi res lahko začeli na novo in drugače, se je bistveno zavedati časa, v katerem živimo. Treba se je zavedati, da načini vedenja, načini delovanja, sprejemanja odločitev in postavljanja ciljev niso takšni od nekdaj. Šele ko se zavemo razmerja med novim in starim, lahko osmislimo svoje prakse, dojamemo, da novega ni nikoli mogoče zaobjeti, da vedno uhaja in da je takšno z namenom. Neprestano tekanje za novim bo iz nas zato mogoče naredilo atlete, vendar pa na tak način nikoli ne bomo stabilni, srečni ali zadoščeni.
B. B.
Viri:
Cooper, Belle Beth. 2013. Why Getting New Things Makes Us Feel So good: Novelty and the Brain. Buffer Social, 16. maj. Dostopno prek: https://blog.bufferapp.com/novelty-and-the-brain-how-to-learn-more-and-improve-your-memory (14. januar 2017).
Foucault, Michel. 2010. Zgodovina seksualnosti. Ljubljana: ŠKUC.
Kompridis, Nikolas. 2006. Philosophical Romanticism. The Idea of a New Beginning: A Romantic Source of Normativity and Freedom. V Philospohical Romanticism, ur. Nikolas Kompridis, 32–60. Oxon: Routledge.
Gramsci, Antonio. 2015. I hate New Year’s Day. Viewpoint magazine. Dostopno prek: https://viewpointmag.com/2015/01/01/i-hate-new-years-day/ (14. januar 2017).
Eysenck, Juliet. 2017. The most common New Year’s resolutions – and how to stick to them. The Telegraph, 5. januar. Dostopno prek: http://www.telegraph.co.uk/wellbeing/health-advice/common-new-years-resolutions-stick/ (14. januar 2017).
Poole, Steven. 2015. The Wellness Syndrome by Carl Cederström & André Spicer – exploitation with a smiley face. The Guardian, 22. januar. Dostopno prek: https://www.theguardian.com/books/2015/jan/22/the-wellness-syndrome-carl-cederstrom-andre-spicer-persuasive-diagnosis (14. januar 2017).
