Hafis je bil rojen leta 1320 v Širazu, “mestu pesnikov”, pod imenom Šems-ed Din Muhamed. Bil je sodobnik Chaucerja, leto pred njegovim rojstvom pa je umrl Dante. Oče mu je večkrat prebiral Koran, kar si je mladi Hafis dobro zapomnil. Oboževal je pesnika Saadija, seznanil pa se je tudi z Rumijem, Nizamijem in Faridudon-dinom Attarjem, ki so veljali za takratne kanonične avtorje perzijske književnosti. Do leta 1341, ko mu je bilo 21 let, se je uspel naučiti Koran na pamet; tako je pridobil naziv “hafis”, ki ga je preoblikoval v svoj vzdevek. Po neuresničeni ljubezni in začetnih neuspehih na pesniškem področju se je sprva preusmeril v pravo, nato pa v duhovnost. Iz resigniranosti se je odločil storiti veliko duhovno dejanje. Pesnik Baba Kuhi je dejal, da bo tisti, ki bo pred njegovim grobom prebil 40 zaporednih noči, prejel dar poezije, nesmrtnosti in uresničitev fantazij. Hafis je bil prvi, ki se je v tem preizkusil in uspel. Z malce vraževerja lahko rečemo, da je dejanje pomagalo, saj je svoje pesništvo naposled uspel izpopolniti. S svojo vigilo je zaslovel po celem arabskem svetu, zaradi svojih ljubezenskih pesmi pa je večkrat zašel v spore z oblastmi. Svoje je dodalo tudi šolanje pri sufitskem učitelju Attarju. Hafis je v času vladavine Abu Išaka pisal v slogu predhodnega spiritualnega romanticizma, pod diktaturo Muzaffarja pa se je vrgel še v protestno poezijo. Tudi po izgnanstvu so si perzijsko ljudstvo in del aristokracije (zlasti šah Shuja) prizadevali za pesnikovo vrnitev, ki se je naposled res uresničila. Hafis je v zadnjih letih deloval kot učitelj, umrl pa je leta 1389 po dolgotrajni bolezni. Duhovščina ga ni želela cerkveno pokopati, nakar se je spet oglasilo ljudstvo, ki je doseglo, da je bil pokopan v svojem vrtu blizu Širaza. Grob so v 20. stoletju tudi obnovili.
Hafis je pripadal sufistom, ki so nastali v 8. stoletju zaradi (po njihovem mnenju) propada verskih vrednost. Nosili so sufe, verska spokorniška volnena oblačila. Večinoma so bili popotniški beraški duhovniki, imenovani tudi derviši. Njihovo razumevanje Korana je nasprotovalo ortodoksnim načelom golega upoštevanja pravil. Iz tega se da razbrati, zakaj je Hafis na dnevnem nivoju prihajal v spore z ortodoksno visoko duhovščino. Sufisti so trdili, da je bil Mohamed zaradi skromnega življenja in povezanosti z bogom prvi suf. Preko spisov, pesnjenja, glasbe in plesa (znan je njihov ekstatični krožni ples) so želeli izražati svojo pripadnost elementarnemu življenju. Verjeli so, da bodo s tehnikami zamaknjenosti, askeze, odrekanja spanca ipd. priklicali Alaha. Veljali so za krivoverce in marsikateri je bil javno usmrčen.
Hafis je poleg sufizma gojil zanimanje tudi do islamskega misticizma, ki je izviral iz neoplatonizma, koranskih verzov in širaške šole. Njegova dela so povečini kratke pesnitve z globokimi življenjskimi spoznanji, ki neposredno nagovarjajo bralca. V pesmih je večkrat omenjen tudi sam (neposredno s psevdonimom), kar je bil v njegovem času nekakšen podpis avtorja pesmi. Včasih se imenuje tudi ljubimec, učenec, Mojster, Vodnik, Božji glas, bralec ipd. Pogosto se jaz, ti, on, ona, Hafis itd. nanašajo na isto osebo. Prihaja torej do paradoksalnih poimenovanj. Verjetno je na tak način želel sporočiti, da ima posamezen človek pluralno vlogo v življenju. Včasih smo v vlogi učitelja, včasih pa učenca, včasih smo nosilec nekega sporočila, včasih pa zgolj njegov bralec. Ko govori o tehnikah duhovnega zorenja, uporablja izraze in prispodobe. To stori na tako spreten način, da nam ni treba poznati veliko podrobnosti o misticizmu in sorodnih mišljenjih, da bi znali razbrati sporočila pesmi. Le-te so pisane na bralcu prijazen, lahko razumljiv način. Ukvarja se predvsem z ljubeznijo in povezanostjo z bogom (kar je razumljivo, če vemo, da se je vse življenje ukvarjal s teološkimi študijami, askezo in temu pripadajočo filozofijo). Boga v svojih delih imenuje Prijatelj, Ljubljeni ali Prelepi. Ohranjenih je med 500 in 1000 njegovih pesmi, celoten opus pa bo za vedno ostal neznan, saj Hafis za časa svojega življenja ni izdal nobene zbirke. Njegove gazele in druge pesnitve so prepletene s teološko tematiko, vendar ne na vsiljiv način, ki se na primer pojavlja v Evropi v srednjem veku. Pesmi lahko tudi ateistični in agnostični bralci razumejo kot filozofsko mnenje, ki se ukvarja z vprašanjem transcendence in povezanosti z le-to. Hafis vanjo verjame, vendar to še ne pomeni, da jo ima za nosilca popolne oblasti, temveč prej za vir nekake sreče in ljubezni, ki vodita do eksistencialističnega zadovoljstva.
Pesniška zbirka vsebuje 108 Hafisovih pesmi, ki jih je prevajalka Barbara Škoberne prevedla iz prevodov Daniela Ladinskega. Glede na to, da gre za prevode prevodov, se soočimo z vprašanjem njihove pravilnosti. Hafisov jezik je poln misticizma in številnih izrazov iz stare perzijščine se ne da dobesedno prevesti. Če temu dejstvu dodamo še sekundarne prevode, se prava slika originala začne oddaljevati. Vseeno si lahko s pomočjo retorike skušamo prikazati kar se da pravilne vizije avtorja. V zbirki so zbrana dela iz celotnega avtorjevega opusa, zato se srečamo z vsemi načini pisanja, ki jih je uporabljal Hafis.
Številne pesmi so zelo kratke in niso razdeljene na enako dolge kitice. Ritem je načeloma svoboden, konci verzov pa se ne podrejajo nobenem sistemu rim. Poudarek je na vsebinski plati. Pesnik nas nagovarja neposredno (večkrat se naslavlja kot Hafis, včasih pa tudi drugače, npr. kot prijatelj ali gostitelj). Dobimo občutek, da smo udeleženi v pogovoru z avtorjem. Slog ruši četrti zid in prehaja v komuniciranje z našimi mislimi. Že v sami pesmi nas lahko avtor vpraša o našem mnenju ali izkušnjah, kar sproži dodatno razmišljanje, še preden besedilo preberemo do konca. Celotna zbirka deluje kot avtorjeva polovica replik v dvogovoru, medtem ko drugi del dodamo bralci sami. Tu se kažejo nekakšne podobnosti s postmodernizmom, kjer se srečamo z metafikcijo in metanarativnostjo. Seveda ne moremo govoriti o takšnih elementih v srednjeveški perzijski poeziji, lahko pa v takšnem slogu vidimo nekega pradavnega prednika besedil dvajsetega stoletja. Številni sodobnejši avtorji so se podučili o pesnikih starejših obdobij, zaradi česar lahko pridemo do zaključka, da je Hafis lahko služil kot eden izmed mnogih virov za nastanek postmodernističnih slogovnih elementov. Po drugi strani gre za predhodnika romantičnih tekstov, saj nekoliko optimistično, a hkrati tudi vitalistično sanjari o nekem popolnejšem stanju miru znotraj človeka. Melanholijo nadomesti misticizem, ki se pojavlja tudi v poeziji W. B. Yeatsa, Goetheja, Heineja, Poeja in drugih. Prisotni so zametki kasnejših impresionističnih in ekspresionističnih tekstov. Hafis se loti opazovanja sveta in povezovanja le-tega z bogom na eni ter opazovanja človeka in njegove duše in povezovanja le-te z bogom na drugi strani. S svojim verskim delovanjem je predstavljal nekakšen upor proti ortodoksnosti, v čemer lahko najdemo vzporednice z renesanso in razsvetljenstvom. Njegove pesmi vsebujejo nekaj malega vseh kasnejših zgodovinskih obdobij. Delujejo kot velikanski studenec, iz katerega so se krepčali številni slogovni in vsebinski potomci.
Oblasti so se do njegovih pesmi marsikdaj obnašale zelo mačehovsko. Če pogledamo, kakšno retoriko ubere z bralcem, z bogom in samim seboj, lahko razumemo, zakaj je bilo tako. Boga ne predstavi kot nek transcendentalni totalitarizem, ki je postavil pravila, ki se jih moramo držati. Namesto višje sile, do katere vodita pokora in poslušnost, se božanstvo prikaže kot stanje duha in telesa. Pride do prekinitve tradicionalnih predstav o bogu kot očetu. Soočimo se s čisto duševnostjo, ki jo prejme vsak, ki v sebi najde mir. Hafisu bog predstavlja prijatelja, stražarja, svobodo, mir ipd., skratka vse, kar ga osrečuje. Druga za tradicionaliste sporna stvar je verjetno pesnikovo mnenje, da ni važno, ali verjameš v Jezusa, Alaha ali kateri tretji približek sinonimu za transcendenco, saj naj bi se bog skrival v vsakem izmed nas ne glede na to, kako ga imenujemo. To stališče se izraža še posebej v pesmi Tako veliko sem se naučil: »Tako veliko sem se naučil od Boga, da si ne morem več reči kristjan, hindujec, musliman, budist ali žid […] moški, ženska, angel ali celo čista duša« (Hafis, Zapleši z menoj 62). Hafis je tako obudil teološka in zgodovinska dejstva, po katerih so tri glavne monoteistične religije v ožjem sorodstvu. Če pomislimo z vidika logike, je nemogoče, da bi se trije člani iste družine klanjali trem popolnoma različnim božanstvom. Alah, Jahve in krščanski Bog so tako ena in ista abstraktna ideja transcendence, ki so jo različni člani družine zgolj drugače pojmovali, a enako poimenovali. Dalje, odnos do boga je z vidika ortodoksnosti v marsičem nespoštljiv ali celo nesramen. Hafis omenja, da je bog pijan priznal, da greh ne obstaja. »Bog je bil včeraj tako poln Vina, […] da mu je ušla velika skrivnost. Rekel je: Na tem svetu ni človeka ki naj bi mu Jaz oprostil – kajti ne obstaja nič takega […] kot greh!« (15). Če pustimo ob strani razne tradicionalistične težnje, se spet soočimo z radikalno filozofsko tezo, da nič ni zares škodljivo. Podrobneje bi to pomenilo, da kar je za nekoga greh, je lahko za drugega povsem normalno dejanje. Hafis z enega vidika spoštuje pluralizem resnic, ki se pojavlja med različnimi ljudstvi, seveda pa se da te teze razložiti še kako drugače. V pesmi Neujemajoča novoporočenca primerja svoj odnos z bogom s tistim, ki ga omenja v naslovu. Zagotovo gre za precej provokativen tekst, v katerem nam avtor sporoči, da ni nujno, da se bomo vedno ujeli z bogom, vseeno pa bomo vedno ostali zvesti in ga želeli imeti. »Kot dva slabo ujemajoča se novoporočenca […] se nenehno obračam k bogu govoreč, Poljubi me!« (67). Manj teološka interpretacija bi boga lahko enačila s kakršno koli življenjsko filozofijo, idejo, ciljem, predstavo, sočlovekom ipd. Besedila presežejo vlogo teoloških verzov in postanejo odlične teze, če nanje pogledamo na podlagi svojih prepričanj. Hafis je svojo verno misel napisal zelo nevsiljivo, četudi marsikje napiše, da nas bo bog vodil po pravi poti. Še enkrat, boga lahko nadomestimo s kakršno koli predstavo o nečem bodisi superiornem bodisi želenem v našem obstoju. Zanimiva je tudi pesem Bog, ki pozna samo štiri besede, v kateri Hafis pove, da otrok ne pozna različnih bogov, temveč enega samega, ki ga vabi na ples. Spet se srečamo z idejo enega božanstva z več imeni.
Zgodovinsko so teksti nad takratno sedanjostjo, saj se ne ukvarjajo z aktualnimi dogodki. Lotevajo se človeške notranjosti in filozofije, ki sta nesmrtni, dokler človek obstaja. Besedišče ni preveč zahtevno, saj smo vseskozi priča metaforam in primeram iz vsakodnevne narave. Takšne pesmi bi lahko napisal tudi sodoben človek, če bi dorasel avtorjevemu poetskemu stanju. Psihološko nam nudijo vpogled v nekoga, ki se ni ukvarjal s političnimi vprašanji, temveč je bil njegov cilj najti nek smoter znotraj poduhovljenosti. Vseeno ne smemo tako enostransko zapasti v idealizirane predstave o pesniku. Ne pozabimo, da je živel v času trenj na oblasti. S poezijo si je pridobil zaupanje množice, kar je vedno vodilo do vzpostavitve politične moči. Kot sufist bi lahko obveljal za heretika in hitro končal mrtev, s svojim delovanjem pa je gradil veljavo svoji religijsko-filozofski veri in jo s tem dvignil. Paradoksalno je s svojimi teksti o notranji poduhovljenosti dosegel politično preživetje. Približna vzporednica bi mu lahko bil Martin Luther s svojimi tezami, le da je bil slednji veliko bolj politično in manj umetniško angažiran. Hafis je svojo doktrino ubesedil v verze in se s skrajno poetskim načinom upiral tradiciji. V pesmi Sem nismo prišli po ujetnike pravi, da moramo bežati pred vsem, kar lahko zarine nož v vizije srca. Ali je res mislil zgolj na vizijo notranjega miru ali pa je morda prisotna težnja k upornemu mišljenju? Drugi primer je pesem Nehaj biti tako religiozen, kjer se srečamo s kritiko napačnega načina religioznosti. »Izgleda, da so vsi postavili svetišče preteklosti, kamor pogosto hodijo in tam na čuden način žalujejo in jo častijo.« (87). Nekako se ne da otresti občutka, da je s tem mislil na fundamentalistične vernike, katerih verovanje je (po njegovem) monotono in žalostno. Pesem Nekdo je odvezal tvojo kamelo zveni kot Hafisova pomoč tistim, ki so izgubili pot do prave vere. Je s tem spet mislil na funadamentaliste? Podobnih primerov je še več. Črno-bela slika njegove poezije postaja tako vse bolj pisana, saj je znal svoje težnje vanjo vtkati na subtilen način. Njegove pesmi so v takratnem času verjetno pomenile radikalen upor, danes pa so to »lepe filozofske misli«. Relativnost interpretacije v zgodovinskem času se pojavlja že zavoljo mentalitete, kaj še političnega stanja.
Če iščete izgovor za to, da se ustavite in razmislite, je Hafis kot nalašč za vas. Ne išče namreč načina, kako pregovoriti, temveč kako pomiriti. Njegova poezija preraste versko-ideološki tekst, ravno tako pa ne pade (vsaj ne povsod) v patetiko romantizirane idealistične sanjavosti. Še danes, v sodobnem “sivobetonskem” svetu nam lahko govori o notranji pomiritvi, tako da mu lahko z nekaj cinizma pravimo hipi pred svojim časom. Pluralna resničnost je gotovo neželena tematika v tradicionalnemu pojmovanju sveta; in vendar, kaj je Hafis s svojo tri četrt tisočletja staro poezijo drugega kot izročilo pradedov?
T. V.
Viri:
Hafis. 2005. Zapleši z menoj: 108 divje sladkih pesmi sufijskega mojstra. Ljubljana: CDK, Zavod za izobraževanje, vzgojo in kulturo.
Soucek, Priscilla. 2003. »Interpreting the ghazals of Hafis.« Anthropology and Aesthetics, 43. Spring: 147–163.
Hafez. Spletna enciklopedija Britannica. Dostopno prek: http://www.britannica.com/EBchecked/topic/251392/Hafez (1. 1. 2017).
Haghi, S. M. »World View and Essential Philosophy In the Sufi Poetry of Hafiz: A systemic representation of key concepts in the Mystical poetry of Hafiz«. Spletni blog Iranonline. Dostopno prek: http://www.iranonline.com/literature/hafez/world-view.html (31. 12. 2016).
Spletni blog Hafiz on Love. Dostopno prek: http://www.hafizonlove.com/ (31. 12. 2016).
Hafiz Biography: The Life of Hafis. Spletni blog Poetseers. Dostopno prek: http://www.poetseers.org/the-poetseers/hafiz/biography/ (1. 1. 2017).
Love Poems of Hafez. Spletni blog Falehafez. Dostopno prek: http://www.falehafez.com/ (2. 1. 2017).
